Slovenski pozdrav od SDS: Novi Jeruzalem in drugi prihod Odrešenika

12.5.2018 / 06:10 Komentiraj
Sinoči so se pokazali v normalni luči. Kot spodobna, državotvorna, desno-sredinska stranka. Spektakelsko, spektakularno.
NAROČI SE PRIJAVI SE

SDS je na predvolilni konvenciji v Celju uprizorila za slovenske razmere tako rekoč popoln predvolilni politično komunikacijski scenarij. Človek bi jih drago plačal ali nemara celo volil.

O tisti stari SDS, ki s predsednikom na čelu zmerja, zasmehuje, klevetà in ponižuje politične konkurente in nenaklonjene jim medije, namreč ni bilo ne duha ne sluha. Videli smo dvoumen, a nesporen spektakel, ki je bil v enaki meri domačijski in evropski in svetoven, svetovljanski, vsaj v tem ameriškem, amerikaniziranem smislu.

Sinoči so se pokazali v normalni, lepši luči. Ne samo kot edina resna stranka med dvema ducatoma wannabejev in has-beenov na volitvah, temveč tudi kot popolnoma spodobna, sicer domoljubna in državotvorna, konservativna, desno-sredinska stranka. Takih bi si v standardno utrjeni demokraciji lahko želeli še več.

Senzibiliziranje s subtilnostmi

Vse je bilo v stilu. Celo hišni medij SDS se je za svečano priložnost posebej potrudil. Nova24TV.si je namreč na hlastno pisanem liveblogu iz dvorane uporabnike senzibilizirala s subtilnostmi, ki jih od njih nismo vajeni.

Tako so recimo posebej omenili, da se konvencije “seveda” udeležuje tudi Urška Bačovnik Janša “v prekrasni beli kreaciji”.

Preprosta obleka vanilijeve barve (če nimam dobro kalibriranega monitorja, se opravičujem za zavajanje) mi je bila sicer všeč — bi pa le rad vedel, kdo je ge. UBJ ukrojil in/ali dizajniral obleko oz. katere znamke je.

Po opisu Nove “vedno elegantna” Eva Irgl je sinoči dublirala poslansko vlogo z vlogo konferansjejke. Sam naj dodam še kompliment, da se lahko v primerjavi z njo recimo leva Lara Jankovič v tej vlogi samo skrije.

Krščanski krešendo

“Nabito polna dvorana maha s slovenskimi zastavami in zastavicami stranke SDS.” — in res je manjkalo samo še to, da bi v dramaturško tempiranem trenutku izpod stropa padel oblak rumeno-belih balonov z napisom SDS.

Govor makedonskega gosta Hristijana Mickoskega, (novega) predsednika prijateljske stranke VMRO-DPMNE, sem žal zamudil, nisem pa zamudil govora nemškega evroposlanca Manfreda Webra (bavarska Krščansko-socialna unija CSU), predsednika poslanske skupine ELS. Ta je s sicer low-profile, preprosto, a nespakedrano retoriko (v angleščini) podžigal prisotne, da so ga nenehno prekinjali z aplavzi.

Sicer pa je Weber, poudarjajoč religijo kot evropsko civilizacijsko podstat, v pravcatem krščanskem krešendu nehote obrisal z SDS ta prah ateizma, ki se ga nikoli ni znala ali mogla popolnoma otresti in ki ji je hočeš-nočeš preprečeval res trden konkordat z RKC za bolj uspešno ali vsaj bolj trmasto zoperstavljanje brezbožnosti in (post)komunizmu.

Obenem pa je Weber pripravil teren za imenitne religiozne podtone v nadaljevanju večera.

Če Prešeren, zakaj ne tudi Janša?

Z obema desničarskima bavbavoma — namreč z vsebino nagovorov madžarskega premiera in special guest stara na konvenciji Viktorja Orbána in predsednika SDS Janeza Janše — se ne bom podrobno ukvarjal. No, Orbánova izjava: “Če bosta zmagala Janez Janša in SDS, bo to zagotovilo, da bo slovenski narod obstal,” je milo rečeno malo močna.

Naj skratka v izogib zaostrovanju situacije samo poudarim, da sploh ne zveni slabo, če kdo pred evforično publiko izreče na kraju svog izlaganja (kot v dotičnem primeru oba, tako Orbán kot Janša): “Bog blagoslovi Slovenijo!”

Ker zakaj pa ne? To bi lahko bila obvezna, vljudnostna, državotvornostna, sekularizirana, defrokirana fraza. Ker če Prešeren, zakaj ne tudi Janša? Saj imamo to že v besedilu Zdravljice!

Aja, nimamo. Uradno besedilo je samo 7. kitica, bog ne daj tudi tista 2. z Bogom. 

V tem trenutku tega ne morem preveriti, ampak po spominu zdi se mi, da so na konvenciji himno zaigrali in zapeli s tem drugokitičnim božjim bonusom vred. Tudi prav. Če je niso, bom objavil popravek in se posul s pepelom.

Potem je oder zasedla “magistra arti” (spet citiram Novo24TV.si), operna (in) pop pevka Alenka Gotar, naša reprezentantka na Evroviziji 2007, zdaj tudi izvenserijska alt-right reborn kandidatka na listi SDS — in razgaljena v vsej svoji veličini v kao operni toaleti odpela komad z narodnozabavnim ansamblom, oblečenim v noše. Noro!

Alt-right reborn magistra arti

V nadaljevanju sem bil nenadoma precej šokiran, ko je oder zasedla “magistra arti”, operna (in) pop pevka Alenka Gotar, naša reprezentantka na Evroviziji 2007, zdaj tudi izvenserijska alt-right reborn kandidatka na listi SDS — in razgaljena v vsej svoji veličini v kao operni toaleti odpela komad z narodnozabavnim ansamblom, oblečenim seveda v noše.

Noro.

Prizor me je spominjal na oddajo Slovenski pozdrav, če bi jo rekoncipirali in prescenarili in predvajali na 3. programu TVS v najmanj gledanem terminu z Igorjem Pirkovičem in Jadranko Rebernik kot voditeljema.

Res noro.

Višek večera pa je bila predstavitev kandidatov SDS. Vseh 88! Na odru Eva, ki jih je napovedala, in Janez, ki se je z vsakim rokoval. In vse to ne več ne manj kot ob zvokih Vangelisove naslovne teme iz filma Chariots of Fire!

Na prvo žogo je seveda smešno, da je SDS pobrala ravno ta milijonkrat slišani in stotisočkrat za najrazličnejše priložnosti sposojeni komad. Moja prva ali vsaj zadnja asociacija glede uporabe Vangelisovih Ognjenih kočij je recimo otvoritev olimpijskih iger 2012 v Londonu.

Ne, ne, to ni spet to, da je Janša po dolgem času kopiral svojega nekdanjega kolega Blaira.

Chariots of Fire

Ker če smo že pri Ognjenih kočijah (oz. “ognjenih vozovih”, kot zdaj stoji v standardnem slovenskem svetopisemskem prevodu),  je takoj naslednja asociacija angleška nabožna himna — in tako rekoč neuradna britanska himna —, popularno imenovana Jerusalem. Gre za pesem skladatelja Huberta Parryja iz leta 1916 na besedilo And did those feet in ancient time Williama Blakea iz leta 1804.
Najprej sveto pismo:

“Ko sta [Elija in Elizej, op. Fp] šla naprej in se grede pogovarjala, glej, se je prikazal ognjen voz in ognjeni konji ter so ju ločili; in Elija se je v viharju vzdignil v nebo.” — (2 Kralji 2, 11)

“Nato je Elizej molil in rekel: ‘Gospod, odpri mu vendar oči, da bo videl!’ In Gospod je odprl dečku oči in je videl; in glej: gora je bila polna konj in ognjenih voz okrog Elizeja.” — (2 Kralji 6, 17)

“Kdor zmaga, ga bom naredil za steber v svetišču svojega Boga in nikoli več ne pojde iz njega. Nanj bom napisal ime svojega Boga in ime mesta svojega Boga, novega Jeruzalema, ki prihaja z neba od mojega Boga, ter svoje novo ime.” — (Razodetje 3, 12)

“Videl sem tudi sveto mesto, novi Jeruzalem, ko je prihajal z neba od Boga, pripravljen kakor nevesta, ki se je ozaljšala za svojega ženina.” — (Razodetje 21, 2)

Nakar še William Blake — tako imenovani Jerusalem:

And did those feet in ancient time, / Walk upon Englands mountains green; / And was the holy Lamb of God, / On Englands pleasant pastures seen!

And did the Countenance Divine, / Shine forth upon our clouded hills? / And was Jerusalem builded here, / Among these dark Satanic Mills?

Bring me my Bow of burning gold; / Bring me my Arrows of desire, / Bring me my Spear: O clouds unfold! / Bring me my Chariot of fire!

I will not cease from Mental Fight, / Nor shall my Sword sleep in my hand / Till we have built Jerusalem, / In Englands green & pleasant Land.

Podlaga te pesmi je apokrifna zgodba, da je mladi Jezus v spremstvu Jožefa iz Arimateje pripotoval v današnjo Anglijo (med drugim tudi v Glastonbury) in tukaj postavil novi Jeruzalem. Blake se seveda previdno pesniško in retorično sprašuje, ali je to bilo sploh res, si pa ne pusti vzeti upanja, da bi v Angliji nekoč — po možnosti še pred Jezusovo devtero paruzijo, ker nismo ravno adventisti — le zgradili novi Jeruzalem.

Brain Salad Surgery

Jeruzalem oz. novi Jeruzalem je skratka angleški mem, ki ponazarja vero v nebeško kraljestvo na zemlji. Kdorkoli že je za konvencijo SDS izbral Vangelisa, je imel srečno roko, saj se mu je po ovinku posrečilo najti všečno in prepoznavno, ne neprimerno glasbo. Nad korelacijo med SDS in Vangelisom se lahko zmrdujejo taki glasbeni snobi kot jaz.

Glasba iz Chariots of Fire je vsekakor največ, kolikor se je dalo glasbeno približati sporočilu Perry–Blakeovega Jerusalema. Nobena od neštetih verzij Jerusalema samega ne bi prišla v poštev — bog ne daj recimo tista od Emerson, Lake & Palmer z albuma Brain Salad Surgery (1973), po katere zaslugi sem spoznal ta Lied jaz sam.

Obenem pa je trenutnim favoritom na prihajajočih volitvah z Ognjenimi kočijami med paradiranjem svojih kandidatov uspelo podtakniti gledalcem in javnosti to optimistično, tako rekoč eshatološko sporočilo o drugem prihodu odrešenika — kar naj bi se zgodilo, kot vemo, tik pred koncem sveta.

Mnja: Janez Janša (the One, not the Other), “mračni Satanovi mlini”, 3. junij 2018. To je to. Vse ostalo je samo stvar vrednostne interpretacije. V to se pa seveda ne spuščam.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE