Čutiš, da nekaj ne štima, ampak vzameš en antidepresiv in je že mimo.

12.5.2018 / 06:08 Komentiraj
Želim si stran. Nekam daleč. Čutim, da sem ujeta med ponavljajoče se vzorce čezmernega dela in zabave. Vsega je preveč.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Imate kdaj občutek, da ste ujeti v situacije, v katerih nočete biti? Med ljudmi, s katerimi nočete biti? Imate kdaj občutek, da veste, da je napočil čas, da odidete drugam? Ampak ne veste kam. Samo proč hočete. 

Sama hodim po tujih ulicah in gledam sončni zahod. Želim si stran. Nekam daleč. Čutim, da sem ujeta med ponavljajoče se vzorce čezmernega dela in zabave. Vsega je preveč. Work hard, play hard.

Kako dolgo še? Bomo čez deset let še vedno vsak petek nazdravljali do onemoglosti? Se trepljali po ramenih in si govorili, da imamo srečo, da živimo tu, kjer pač živimo? Da je glede na vse prekrokane noči iz nas vendarle nekaj koristnega nastalo?

Kaj pa? Kaj koristnega? Prav nič.

Naše samoumevnosti

Imamo še kar dobre službe, hodimo čez vikend v Prago in na večerje na kmečke turizme. Imamo nova modna oblačila, najboljše telefone in tablice, tekaško in teniško opremo, pa pametne ure in poceni letalske karte.

Naši starši si tega niti v sanjah niso mogli privoščiti, nam pa se zdi to vse samoumevno. Ne varčujemo za hišo in avto, vse zapravimo sproti. Pravijo, da si nepremičnin itak ne moremo privoščit. Pa bi si jih lahko, če ne bi živeli takšnega življenja, kot ga živimo.

V zameno za stanovanje ali hišo ali avto si raje izberemo potovanja in družabno življenje. Zaradi prekarnosti si ne moremo privoščiti normalnega življenja. Nekateri — ki jih je res zelo malo — si ga res ne morejo, ampak večini se niti ne zdi vredno.

Na koncu ostaneš sama. Tudi če nisi.

Že od otroštva opazujemo, kako zakoni naših staršev razpadajo. Družinske hiše so naprodaj, bitke za deleže se nikoli ne končajo. Ljudje so nesrečni. V hišo so vložili vse svoje življenje. Garali so, da so odplačali kredit. Čistili so in vzdrževali. Stari so. Spominov ni. Življenje teče.

Stara si petdeset let, mož te je zapustil, otroci živijo pri tebi. Spomniš se, kako si noseča porivala samokolnice peska, kako je vsak tolar šel za opeke, kako ni bilo denarja za poročno potovanje. Vsako leto ista sindikalna hišica, ista plaža, ista hrana. Zamrznjene polnjene paprike in marelični cmoki. Travarica in karte.

Drgneš hišo vse življenje. Vsak petek in svetek. Na koncu ostaneš sama. Tudi če nisi. Mož je ali ga ni. Tudi če je. Že davno sta se izgubila. Otroci so šli, hiše nočejo. Zadošča jim najeto stanovanje v mestu. Zabave, pijača, droga, VIP karte za koncerte, trip čez lužo, na Bali, vsako zimo v Maroko. Nočejo po poti svojih staršev. Želijo si več od življenja.

Stara si petdeset let, mož te je zapustil, otroci živijo pri tebi. Spomniš se, kako si noseča porivala samokolnice peska, kako je vsak tolar šel za opeke, kako ni bilo denarja za poročno potovanje. Vsako leto ista sindikalna hišica, ista plaža, ista hrana. Zamrznjene polnjene paprike in marelični cmoki. Travarica in karte.

Reproduktivni gen

“Današnji otroci obožujejo razkošje, so slabo vzgojeni, ne spoštujejo avtoritete, ne spoštujejo starejših in raje klepetajo kot delajo.” Tako je zapisal že Sokrat. Pa ne gre za to. Ne vem, če znam dobro pojasniti. 

Odrekamo se otrokom, ker preveč cenimo svoja hedonistična življenja. Demografski trendi za Slovenijo so katastrofalni. Če bo šlo tako naprej še nekaj generacij, bomo uničili svoj reproduktivni gen. Morda pa to niti ne bi bilo slabo.  

Na koga bomo pa imeli vpliv, če ne ustvarjamo družin in če se za okolje brigamo samo načeloma? Kupujemo gore plastične embalaže, vozimo se z avtom do bližnje trgovine, s sadjem z drugega konca planeta v roki bentimo nad onesnaženim zrakom.

Sami krivi

Sploh se ne zavedamo, da smo mi sami krivi. Naj država poskrbi za to. Naj država poskrbi, da ne bomo kupovali oblačil, ki so jih izdelale otroške ročice. Mi nimamo časa, da bi se s tem ukvarjali. Ker preveč delamo — pa čeprav delamo najmanj v zgodovini človeštva.

Nekoč so mislili, da bo osemurni delovnik, uveden po 2. svetovni vojni, ljudem omogočil, da bodo postali bolj izobraženi. Da bodo imeli čas za pametne stvari. Da se bodo znali pametno odločati. Da bodo s trga znali izločiti pokvarjene subjekte.

Pa ni bilo nič iz tega. Nobene akcije, nobene želje po spremembah. Otopeli srkamo kozarec za kozarcem in se veselimo. Čutimo, da nekaj ne štima. Ampak potem vzamemo en antidepresiv in že je mimo.  Kako dolgo še?

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE