Hej, brigade, nikar ne hitite! Ker kam se bo pa Janković umaknil?

11.5.2018 / 06:10 1 komentar
Župan naj pazi, kaj govori, koga izziva, hujska. Naj raje pove nekaj o Emoniki, Cukrarni, Stožicah, Kolizeju, stadionu …
NAROČI SE PRIJAVI SE

Lepo je bilo v sredo na Ljubljanskem gradu na javni seji Mestnega sveta MOL s podelitvijo plaket in nagrad mesta Ljubljana ter naziva častna meščanka in častni meščan Ljubljane. Letos sta to odlikovanje prejela humanitarka Anita Ogulin ter nekdanji politik in športni funkcionar Janez Kocijančič.

Še lepše pa bi bilo, če bi župan Zoran Janković bolj pazil na to, kaj na takih slovesnostih javno govori, koga nagovarja, koga izziva, proti komu hujska, kaj zamolči, kako se hvali, koga poziva na volitve in nagovarja volivce, koga naj volijo itd. in razlaga, zakaj sam ne kandidira…

Janković očitno ne ve, da sta praznik in prireditev namenjena mestu. Ljubljančanom in gostom.

Šopek stalnih cvetk

Ena od Jankovićevih stalnih cvetk je ta, da dokler bo on župan, v Ljubljani ne bo domobranskih spomenikov. To je ponovil že tolikokrat in na toliko javnih nastopih — še posebej ob prazničnih priložnostih —, da bi človek pomislil, da so potavljalci domobranskih spomenikov v stalni pripravljenosti, da z njimi napolnijo mesto in da bodo to storili takoj, ko Janković ne bo več župan.

Nikoli pa ni povedal, kdo bi sploh bili ti spomenikov vredni domobranci, kdo se s tem ukvarja, kdo predlaga, kdo morda celo priporoča ali zahteva. Nikoli nisem slišal ali prebral, da takšna ideja črno na belem sploh obstaja.

Ljubljana je mesto heroj in to bo tudi ostala. Neglede na izid volitev, na katerih bi Janković rad z odra obračunal z Janezom Janšo in preostankom desnice in nasploh z nelevimi strankami. Ljudje se odločajo po svoji volji ali pa se sploh nimajo za koga odločiti. Ker ni nihče dovolj dober, da bi bil lahko lider — tako kot je bil nekoč Stane Kavčič.

Kavčiča pa danes nimamo

O Kavčiču je v zahvalnem nagovoru spregovoril častni meščan dr. Janez Kocijančič, ki je bil minister v njegovi vladi [član Izvršnega sveta, op. Fp] (1967–72).

Staneta Kavčiča je sicer hvalil, ni pa izrekel bistvenega ali vsaj ne tistega, kar sem sam pričakoval: da je bil najboljši predsednik katerekoli slovenske vlade doslej — vizionar, ki je daleč prekašal okolico, pogumen Slovenec, priljubljen med ljudmi, ki so v njem prepoznali pravega in sposobnega politika.

Kocijančič žal ni rekel, da takega človeka za predsednika vlade Slovenci ali državljani Republike Slovenije danes nimamo.

Slovenija nima takih osebnosti, kot jih je imela v starih časih.

[Fotografija: Marko Crnkovič]

Cankarjev dan

Včeraj je bil Cankarjev dan. Ob stoletnici njegovega rojstva 10. maja 1976 je bila v Hali Tivoli velika vseslovenska proslava. Navzočih je bilo 6000 ljudi. Govorila sta Edvard Kardelj in dr. Bratko Kreft.

Polde Bibič je igral Hlapca Jerneja v predstavi, ki jo je režiral Jože Babič, dramatiziral pa Primož Kozak. Scenografijo je izdelal Peter Skalar, izvirne glasbe skomponiral Darijan Božič. Nastopili so dramski igralci iz vseh slovenskih poklicnih in več amaterskih gledališč. Zaradi ogromnega zanimanja so bile še ponovitve.

Tako veličastne proslave samostojna država Slovenija danes, ob stoletnici Cankarjeve smrti, ni sposobna pripraviti. Pa čeprav imamo Cankarjevo leto.

Omenjeni Stane Kavčič je pet let prej prav tako v Hali Tivoli organiziral veliko proslavo ob 30-letnici ustanovitve OF s podobno udeležbo. Slovenci so prvič slišali svojo novo državno himno Naprej zastava slave. Orkestru in več zborom dirigiral Samo Hubad. Bil sem na obeh dogodkih in vem, kakšno navdušenje je to bilo.

Kdo so strici iz ozadja?

Na slovesnosti na Gradu smo z odra spet slišali pravljico o stricih iz ozadja. V demokratični družbi imaš lahko strice in tete iz ozadja ali ospredja, lahko se družiš in pogovarjaš s komerkoli. V demokratični družbi vlada svoboda združevanja in govorjenja ter političnega delovanja.

Kot ljubljanskega občana me veliko bolj kot vse, kar je Janković govoril, zanima to, kdaj — no, v katerem njegovem mandatu — bo recimo urejena ljubljanska avtobusna postaja. Da me ne bo nenehno sram, ko z avtobusom kam potujem in vidim uboge tujce, kako so nebogljeni, ker je vse tako neurejeno. Célo noč se vozijo iz Sofije, Skopja, Sarajeva, Beograda, Zagreba, Nemčije, Italije, Avstrije in drugih držav, potem pa pridejo v Ljubljano in nimajo kam na stranišče ali na kavo. Cesta pred železniško postajo je posejana s količki. Tlakovana ali asfaltirana je za v anale najbolj neurejenih avtobusnih in železniških postaj v Evropi.

V tem času, ko je župan Ljubljane Janković, so Avstrijci obnovili kompletne železniške postaje v Gradcu, na Dunaju, v Salzburgu in še nekaterih manjših mestih (Bruck an der Mur, Wiener Neustadt, Villach). Peroni na ljubljanski železniški postaji so taki kot leta 1965. Površina same železniške postaje pa je desetkrat prevelika za število tirov oziroma peronov, ki so od blagajne oddaljeni več sto metrov, kar je svetovni unikum.

Skozi okna stolpnice Dela smo to arhitekturno, urbanistično in prometno grozo gledali vsak dan.

Ena od Jankovićevih stalnih cvetk je ta, da dokler bo on župan, v Ljubljani ne bo domobranskih spomenikov. Nikoli pa ni povedal, kdo se s tem ukvarja, kdo predlaga, kdo morda celo priporoča ali zahteva. — [Fotografija: Marija Zlobec]

Ljubljančani se spomnimo, kdo je podpisal pogodbo o ureditvi železniške postaje in koliko stotin milijonov evrov je bilo obljubljenih za to investicijo.

Janković je bil danes tiho. Bolj kot zboristi v operi, ko pojejo Silenzio.

Župan se je lani hvalil z napovedano prenovo Roga, letos pa je na to že pozabil in se spomnil Cukrarne. In če smo že pri tem, za obnovo Cukrarne sta bila v preteklosti razpisana že dva natečaja oz. razpisa (z velikimi stroški). Zdaj je tu še tretji.

Cukrarna nikogar več ne zanima, toda po Jankovićevi logiki je zdaj, ko je gnila, dobra samo še za kulturo.

Naj tudi spomnim, da po 25 letih še vedno niso obnovljeni kasarniški objekti ob Roški cesti. In da so propadle vse pogodbe o prostorskem in lokacijskem reševanju treh umetniških akademij (AGRFT, AG, ALU). Da NUK 2 niti ne omenjam.

Če preberem svoje članke v Delu izpred 20 ali 25 let, me je groza, kako malo je bilo v resnici narejenega.

Najlepši vrtec in lekarna

Nikjer se ne gradi tako malo novih stanovanj kot v Ljubljani. Poglejte samo gradbene jame v kompleksu Tobačne tovarne. Iz središča mesta so izgnali ambiciozni projekt nove operne oz. večnamenske dvorane Jožeta Anderliča. Za Bežigradom se vleče v nedogled obnova in revitalizacija Plečnikovega stadiona z investicijo Joca Pečečnika. Izgnali so tudi sijajen projekt Igorja Laha, ki je za načrtovani Muzej svetovne umetnosti ob Šmartinski cesti angažiral in tudi dobil načrte svetovno znanega japonskega arhitekta Tadaa Anda.

Ves ta čas je bil župan Ljubljane Janković.

Anderlič se je umaknil v Avstrijo, Pečečnik v ZDA, Lah pa v Švico. Kam se bo umaknil Janković? V vsem tem času je bil župan Zoran Janković.

Centra Stožice raje sploh ne omenjam. Janković je pozabil, da sploh obstaja.

Ljubljanski župan Zoran Janković se je v sredo hvalil “z najlepšim vrtcem na svetu”, ki so ga pravkar odprli, in “najlepšo majhno lekarno” na Mirju, prav tako odprti včeraj. Hote ali nehote je pokazal, kam mentalno spada.


OpombaTekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu v sredo, 9. maja 2018, pod naslovom Jankovićevo strašenje z domobranskimi spomeniki. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE