MAKE […] GREAT AGAIN

10.5.2018 / 06:08 Komentiraj
Amerika je bila nazadnje “great” takrat, ko se je še vedelo, kdo lahko sedi na oblasti — in kdo v zadnjem delu avtobusa.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Čeprav je ameriški predsednik Andrew Johnson 9. maja 1865 razglasil zmago zveznih sil nad Konfederacijo, konec državljanske vojne in odpravo suženjstva, so se Američani še kar nekaj let igrali partizane in domobrance.

Johnsonov predhodnik, republikanec Abraham Lincoln, je bil zagovornik Rekonstrukcije — procesa, ki naj bi po eni strani obubožanemu Jugu pomagal na noge, osvobojenim sužnjem pa poleg fizične svobode zagotovil tudi zmerno dozo enakopravnosti.

Demokratu Johnsonu, ki je po atentatu na Lincolna kot podpredsednik postal predsednik Belo hišo, se je zdelo tudi to preveč. Toda njegova namera, da postavi temnopolte Američane tja, kamor so po njegovem mnenju spadali, je propadla po volitvah leta 1866, ko so v Kongresu dobili večino radikalni republikanci.

Ti so nemudoma sprejeli 14. amandma k ustavi, lustrirali konfederalne veljake z oblasti, temnopoltim pa zagotovili vse politične svoboščine — vključno s pasivno in aktivno volilno pravico.

Na glavo postavljeni časi

To seveda ni bilo pogodu južnjaškim demokratom, predstavnikom belih plantažnih lastnikov, ki so z odpravo suženjstva ne samo izgubili brezplačno delovno silo, ampak so bili tudi prisiljeni gledati, kako se jim bivši sužnji šopirijo pred nosom — včasih tudi v uniformah in z orožjem v rokah — in si celo drznejo izbirati svoje predstavnike oblasti od županov pa do kongresnikov.

To so bili hecni, na glavo postavljeni časi. Republikanci so zagovarjali progresivne ideje, demokrati pa so hoteli zavrteti kolo zgodovine nazaj v dobre, stare čase sužnjelastništva.

Temnopolti Američani pa so kljub temu verjeli, da jim bo prihodnost prinesla svobodo, enakopravnost in socialno pravičnost.

Sprava po ameriško

Ameriški partizani in domobranci, pardon, republikanci in demokrati, pardon, nasprotniki in zagovorniki suženjstva, so se okrog teh vprašanj polarizirali — kot bi rekli v današnji terminologiji — več kot desetletje.

Toda v izmenjavah mnenj med njimi so kratko potegnili predvsem pravkar osvobojeni črnci. V prvih letih po koncu vojne so jih na ameriškem Jugu pobijali kot zajce. Na velikonočno nedeljo leta 1873 so v mestu Colfax v Louisiani beli plantažni lastniki umorili več kot 150 temnopoltih pripadnikov državne milice. Ni šlo za spopad, ampak za eksekucijo. Večji del žrtev je bil umorjen v ujetništvu, ko so že predali orožje.

Stvari so začele uhajati iz rok, zato so se republikanci in demokrati dogovorili o spravi, utemeljeni na aritmetični sredini med različnimi pogledi, ki so jih eni in drugi gojili do svoje polpretekle zgodovine.

Ali z drugimi besedami, zglihali so se nekje na polovici in dogovorili, da bodo od takrat naprej temnopolti Američani sicer enakopravni — vendar segregirani.

Segregacija

Na tem principu, ki ga je pozneje — v sodbi Plessy proti Fergusonu, 1896 — potrdilo tudi Vrhovno sodišče, je temeljil sistem, ki je omogočal in vzdrževal rasno segregacijo ter politično, ekonomsko in politično dominacijo belopoltih nad drugačnopoltimi Američani.

Vse to je trajalo skoraj stoletje, vse do srede 60. let 20. stoletja. Takrat so bile politične vloge že zamenjane. Demokrati so se odločili, da je čas, da zgodovinsko spravo z republikanci postavijo v kot.

Na pobudo predsednika Kennedyja je bila sprejeta zakonodaja o državljanskih pravicah, ki je — vsaj formalno — odpravila rasno diskriminacijo glede volilne pravice, zaposlitve in izobraževanja. JFK sicer ni dočakal uveljavitve zakona, saj ga je leto prej doletela enaka usoda kot Lincolna.

Sovražniki prežijo

Zgornja zgodba ni samo zgodovinska podrobnost, ampak nam ponuja tudi kodo za razumevanje sedanjosti. Pomaga nam lahko odgovoriti na vprašanje, zakaj na rdeči baseball čepici 45. ameriškega predsednika piše “MAKE AMERICA GREAT AGAIN”, zakaj ta napis uživa naklonjenost belih supremacistov in alter desničarjev in kdaj točno je bila po njihovem Amerika nazadnje velika.

Uganili ste: to je bilo takrat, ko se je v ZDA še vedelo in upoštevalo, kdo lahko sedi na oblasti in pri koritu — in kdo v zadnjem delu avtobusa.

Trumpov slogan je odličen primer politike, ki jo Timothy Snyder v svoji novi knjigi The Road to Unfreedom imenuje “politika večnosti”. Ta politika namesto prihodnosti ponuja ciklično ponavljanje zgodovine, v kateri je narod ali del naroda vedno žrtev. Čas ni več linija, ki nas vleče v prihodnost, ampak krog, ki nas neprestano vrača k mitologiziranim “krivicam” iz preteklosti.

Donaldova čepica Američanom ne obljublja, da bo Amerika spet enkrat velika, ampak predvsem opozarja na to, da za (belopolti) del Američanov te veličine ni več. Politika ne ponuja napredka ali upanja, ampak samo obrambo pred sovražniki, ki prežijo od vsepovsod.


Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Večera v torek, 8. maja 2018, in na spletni strani Večera v torek, 7. maja 2018, pod naslovom Make Slovenia great again. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z uredništvom in avtorjem.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE