Mokre sanje Majde Širca in Metke Zevnik: Ženska želja, moški čaj v politiki

9.5.2018 / 06:10 1 komentar
Spolne kvote niso samo dušebrižniška pomota feministk, feministov, ampak so tudi znak podružbljenosti moškega šovinizma.
NAROČI SE PRIJAVI SE

“Kdor skuša problematizirati kvote, je proti enakosti spolov,” je rekla sociologinja Milica Antić Gaber: “Ne samo v politiki, ampak v življenju nasploh.”

Ni res. Protestiram proti takšnemu podtikanju in kulpabilizaciji drugače mislečih. Ne sprejemam krivde za diskriminacijo spolov. Jaz sam spolne kvote problematiziram, sem pa kljub temu za enakost.

DVK je na podlagi 6. odstavka 43. člena Zakona o volitvah v Državni zbor (ZVDZ) — “Na kandidatni listi noben spol ne sme biti zastopan z manj kakor 35% od skupnega dejanskega števila kandidatk in kandidatov na listi.” — zavrnila listi Združene desnice v Novem mestu in Kranju zaradi premalo žensk, listo Združene levice v Celju pa zaradi premalo moških.

Spolne kvote so ena najbolj butastih pogruntavščin politične korektnosti in afirmativnega aktivizma in spodbujevalnega socialnega inženiringa. Na volitvah pa še posebej.

Težko je biti za enakost spolov

V bistvu je težko biti za enakost spolov. Težko v tem smislu, da ne vem, kako se lahko v družbi pravzaprav zavzemamo za nekaj, kar tako ali tako že je. Enakost spolov obstaja. Kaj naj glede tega rečemo? Razen tega — če smo za —, da je tako pač prav.

Lahko pa se seveda deklariramo za slovnične fašiste in gremo picajzlat v tem smislu, da spolna enakost ne obstaja, ker spola nista enaka. Ker sta pač dva — khm, najmanj dva — in ker nista ista.

Če hočemo biti natančni, moramo reči, da nam gre za enakopravnost spolov. A tudi tu se lahko zaplete.

Seveda imajo moški in ženske enako pravico kandidirati na volitvah in postati poslanec ali poslanka in mestni svetnik ali svetnica in predsednik ali predsednica Republike — nimajo pa enake želje.

In kaj zdaj? Ali mar levičarji in feministke mislijo, da bodo s kvotami vzbudili ženskam željo, žensko željo, da bi raje postajale političarke?

Prava enakopravnost med spoloma bi bila, če bi si priznali, da so si politiko izmislili moški, da bi ohranili svojo družbeno hegemonijo kot kompenzacijo za libidinalni manko — ali za kanaliziranje libidinalnega presežka —, ker pač ne morejo ali ne smejo vsaki ženski dobesedno seksualno dominirati.

Ustavni spor? Upam!

Še posebej zabavna je odločitev DVK, da Združena levica v Celju ne more kandidirati, ker je vložila listo s premalo moškimi.

To mi je dalo idejo. Predstavljajte si, da bi nekdo — neka ženska, seveda, ali skupina žensk — ustanovil žensko stranko. Radikalno žensko stranko. Recimo ortodoksno feministično stranko mizandrinih sufražetk. Ali pa stranko militantnih mater za razplod, gospodinj, sponzoruš, spremljevalk in versko blaznih pro-liferk. Ali magari mainstream stranko varušk, učiteljic, sodnic, čistilk, frizerk in prodajalk. 

In predstavljajte si zdaj, da bi bil pogoj za članstvo v takih strankah — kot se spodobi pri teh obenem pridnih in porednih puncah — pripadnost ženskemu spolu.

Kaj bi se zgodilo na volitvah? Čeprav bi bile take stranke mokre sanje Majde Širca ali Metke Zevnik in še marsikoga, po zdaj veljavni zakonodaji ne bi imele šans.

Bi prišlo do ustavnega spora, če bi se pritožile? Upam. Ker Ustavnemu sodišču po mojem ne bi preostalo drugega, kot da 6. in 7. odstavek 43. člena ZVDZ razveljavi. Evidentno je namreč, da je pravica do posameznikovega oz. posamezničinega političnega udejstvovanja nad pravico — ki v bistvu sploh ni od nikogar konkretno, ampak pripada določenemu spolu kot socialni in demografski skupini —, da na kandidatni listi ne sme biti manj kot 35% enega ali drugega spola.

Feminizacija in maskulinizacija

Res je bilo recimo smešno gledati ponedeljkovo soočenje vseh predsednikov strank na TV Slovenija, na katerem je bilo 19 moških in ena sama ženska — in še ta edina je bila samo Alenka Bratušek.

Zakaj to sploh opazimo? Uzakonitev ženskih kvot in forsiranje žensk na določene funkcije in položaje sta nas senzibilizirala, da ta spolni disproporc dojemamo kot nekaj abnormalnega. Ker so nas indoktrinirali s tako imenovano enakostjo oz. enakopravnostjo spolov kot prisilno enakomernim porazdeljevanjem družbenih vlog neglede na spol.

Če se nekateri poklici feminizirajo, zakaj se ne bi nekateri drugi maskulinizirali? Aja, morda zato, ker nas feminizacija določenih poklicev navdaja z zaskrbljenostjo?

Seveda. Ampak zakaj nas spolna neuravnoteženost skrbi? Spet zato, ker smo indoktrinirani in ker mislimo, da nas mora biti povsod točno pol-pol.

¾ žensk, ¾ moških? Whatever!

Ne vidim nobenega problema v tem, da je v sodnem aparatu tri četrt žensk, v politiki pa tri četrt moških. Problem s sodnim aparatom in s politiko ni v neenakomerni zastopanosti spolov. Problem je v tem, da sta sodstvo in politika — in še marsikaj — sistemsko disfunkcionalna družbena podsistema, ker smo si ju tako zamislili. Ne pa zato, ker je večina njunih aktivnih udeležencev enega ali drugega spola.

Trditi, da je v sodstvu in politiki vse narobe, ker so sodnice v glavnem ženske, politiki pa moški, je huda in nesmiselna obtožba, ki si je ne ženske kot ženske ne moški kot moški ne zaslužijo.

Ali je res tako težko sprejeti razlago, da je v nekaterih poklicih več žensk ali več moških preprosto zato, ker ga ženske ali moški pač raje opravljajo?

Dušebrižniško uvajanje uravnotežene spolne zastopanosti — ali že kratko-malo zaskrbljenost nad neuravnoteženostjo — ni samo bridka pomota feministk in feministov, ampak je tudi znamenje podružbljenega šovinizma. Moškega šovinizma.

Politika, s katero so se v preteklosti ukvarjali skoraj izključno moški, velja za pomembno vejo družbenega udejstvovanja, ker so jo za takšno razglasili moški — da ne rečem, da so si jo izmislili.

In zakaj so zdaj nekateri recimo zaskrbljeni nad feminizacijo sodniškega poklica? Ker so ga v preteklosti — v dobrih, starih časih — večinoma ali vsaj manj disproporcionalno opravljali moški, ti pa zdaj naraščajoči ženski udeležbi v sodstvu pripisujejo razloge za degradacijo poklica (oz. svoje lastno nezadovoljstvo).

Kaj bi bila prava enakopravnost?

  • Prava enakopravnost med spoloma bi bila, če bi nam bilo vseeno, ali so politiki moški ali ženske.
  • Prava enakopravnost med spoloma bi bila, če bi bile ženske tako ogorčene nad dominantnostjo in nesposobnostjo moških v politiki, da bi se vanjo začele bolj masovno vključevati.
  • Prava enakopravnost med spoloma bi bila, če bi bilo moškim vseeno, ali jim vladajo ženske ali moški sami.
  • Prava enakopravnost med spoloma bi bila, če bi bilo ženskam vseeno, ali jim vladajo moški ali ženske same.
  • Prava enakopravnost med spoloma bi bila, če bi vsi skupaj rekli, da politika sploh ni tako pomembna, da bi jo bilo treba spolno regulirati.
  • Prava enakopravnost med spoloma bi bila, če bi si priznali, da so si politiko izmislili moški, da bi ohranili svojo družbeno hegemonijo kot kompenzacijo za libidinalni manko — ali za kanaliziranje libidinalnega presežka —, ker pač ne morejo ali ne smejo vsaki ženski dobesedno seksualno dominirati.

PS: Bi bila? Zakaj pogojnik? Saj je. Enakopravnost spolov obstaja. Samo želje niso iste. Kompliciramo.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE