Moj problem z Marxom: Svet brez kapitala? Ne, hvala.

8.5.2018 / 06:08 Komentiraj
Marx je sicer bil dober analitik, vendar je hotel biti tudi socialni inženir. Najbrž je slabo poznal človekov značaj.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Do Marxa je težko biti brezbrižen. Glede na ostrino njegovih analiz in kontroverznost iz njegovih teorij izpeljanih receptov — da ne omenjam neuspešnih preizkusov teh receptov v praksi in 100 milijonov žrtev zaradi komunističnih revolucij — do njega pač moraš imeti nek odnos.

Moj odnos do Marxa se je iz zelo negativnega v rani mladosti in ignorantskega v času študija in na začetku akademske kariere spremenil v nevtralnega ali rahlo empatičnega v letih po začetku finančne krize.

Marxova diagnoza slabosti nereguliranega in globalnega kapitalizma — velika moč korporacij in finančnega kapitala, težnja k oligopolizaciji panog, brezpravnost in pavperizacija zaposlenih itd. — se je po stoletju in pol izkazala kot spet aktualna.

Zato Marxa ni mogoče odmisliti. Pri razmišljanju o reformiranju kapitalističnega reda ga je treba upoštevati, da se izognemo krvavim eksperimentom, kakršni so sledili po oktobrski revoluciji.

A neglede na to imam na strokovni ravni z Marxom problem.

Trije generalni problemi

Ali natančneje: z Marxom imam na strokovni ravni tri generalne probleme.

Prvi moj problem je, da je bil Marx sicer dober ekonomski analitik — najbrž najboljši svojega časa in edini, ki je dosegel ali presegel klasike kot Adama Smitha, Davida Ricarda in Johna Stuarta Milla —, vendar se je iz analitika prelevil v socialnega inženirja.

Na podlagi svojih teorij se je spustil v pisanje radikalnih političnih manifestov. Zahteval je revolucijo “delavske avantgarde” in prehod v komunistični družbeni red. Marxa ne moremo kriviti za zločine, ki so jih zagrešili režimi, ki so trdili, da sledijo njegovemu, “marksističnemu” nauku. A če je že predlagal revolucijo, ga lahko krivimo — vsaj jaz ga krivim —, da bi kot intelektualec lahko bil vsaj nakazal, kako bi ta komunistični red moral delovati.

Vendar se je Marx temu izognil. Komunizem ga na izvedbeni ravni ni zanimal. Zanimalo ga je samo prevratništvo delavcev in konec kapitalizma, kakršnega je kritiziral.

Zaradi te Marxove nedorečenosti je ostalo ogromno “prostora za interpretacije” in za eksperimentiranje političnih prevratnikov. Ti so si Marxove ideje prikrojili in ustvarili nov družbeni red po svojih osebnih preferencah. Njihovi eksperimenti so se praviloma končali v totalitarnih diktaturah. Tako imenovana avantgarda delavskega razreda se je skoncentrirala v kultu osebnosti največjega petelina med prevratniki.

Marx ni predvidel takšnega razvoja dogodkov po prevratu. Morda je slabo poznal človeški značaj.

Sistemska analiza

Moj drugi problem z Marxom se nanaša na predpostavke njegove sistemske analize. Marx je pri tem naredil podobno napako v abstrahiranju realnosti, kot jo zadnjih 30 let delajo “Lucasovi prevratniki” v makroekonomiji.

Marx je v svoji analizi upošteval dva produkcijska faktorja (kapital in delo) in iz njiju izpeljal dva ekonomska agenta (kapitalista in delavca) kot edina in homogena nosilca funkcij kapitala in dela.

Pri tem vidi na eni strani tipičnega kapitalista kot lastnika “sredstev za delo”, na drugi pa delavca kot izkoriščanega lastnika svoje delovne sile, katere presežno vrednost si privaja kapitalist.

Tako Marx kapitalistu ne priznava funkcije inovatorja in podjetnika oz. kapitalista ne priznava kot pozitivne, razvojne, gonilne sile kapitalizma. Obravnava ga kot parazita, ki si prisvaja presežno vrednost, ki jo ustvarjajo delavci.

Na drugi strani s podobnim abstrahiranjem meče v isti koš tudi vse delavce, saj ne vidi njihove funkcionalne diferenciacije v razponu od delavca za strojem mimo inženirja pa do menedžerja.

Marx tudi ne priznava tranzicije med družbenimi in razrednimi statusi. Delavec se z inoviranjem in podjetništvom po njegovem ne more preobraziti v kapitalista. Še več! Marx zanemari tudi druge ekonomske agente — razen kmetov, na vsak način pa recimo študente in upokojence —, ki imajo prav tako drugačne preference in vzorce obnašanja kot abstraktni, tipični, homogeni delavec.

Če dopuščamo heterogenost agentov, ta vgrajeni antagonizem med zgolj kapitalisti kot paraziti in delavci kot izkoriščanimi zbledi oziroma se omehča.

Kapitalisti kot podjetniki najemajo zaposlene, ki zanje inovirajo in so zato posebej dobro plačani. To vodi k nižjim cenam. Kapital tako sproti “podkupuje” posamezne podskupine agentov — bodisi z višjimi plačami ali z nižjimi cenami dobrin — in tako mehča njihov antagonizem do kapitalistov in do kapitalizma kot družbene ureditve.

Genetski zapis

Podobno napako so naredili Lucasovi prevratniki v makroekonomiji, ki so se z glorificiranjem racionalnega egoizma homo economicusa in z abstrahiranjem prav tako omejili na samo dva homogena “ekonomska agenta” — na podjetnika in na potrošnika (ki je hkrati delavec). Oba pa v zasledovanju maksimizacije koristi sledita svojemu “genetskemu zapisu” in posledičnemu šablonskemu obnašanju: podjetniki več investirajo, potrošniki pa več trošijo, ko so obrestne mere nizke, in seveda manj, ko so obrestne visoke itd.

Problem te abstrakcije je, da so tako preprosto in šablonsko strukturirani modeli obnašanja obeh skupin agentov — na podlagi ene same variabilne spremenljivke, recimo DSGE modelov — zelo slab približek realnega sveta.

Ko agregiramo posamezne, individualne mehanske, racionalne odločitve enih in drugih, dobimo predvidljivo makroekonomsko dinamiko, ki naj bi bila mikrofundirana z genetskim zapisom agentov. To pa seveda močno odstopa od dejanske dinamike makroekonomskih agregatov.

Zato takšni modeli niso primerni za napovedovanje prihodnosti. Niti inflacije ne morejo pravilno napovedati za četrtletje vnaprej, kaj šele dinamiko BDP. Odločitve posameznikov ne temeljijo samo na spremembah obrestnih mer, ki so za nekatere podskupine agentov irelevantne.

Realnost je kompleksnejša

Tako je tudi v Marxovem modelu. Agregacija odločitev obeh skupin agentov, mikrofundirana na genetskem zapisu obeh skupin, ne pokaže rezultatov, kakršne najdemo v realnem svetu. Realni kapitalizem je bistveno bolj trdoživ.

Po eni strani kapitalisti kot podjetniki najemajo zaposlene, ki zanje inovirajo in so zato posebej dobro plačani. To vodi k nižjim cenam. Kapital tako sproti “podkupuje” posamezne podskupine agentov — bodisi z višjimi plačami ali z nižjimi cenami dobrin — in tako mehča njihov antagonizem do kapitalistov in do kapitalizma kot družbene ureditve.

Ob tem pa je treba upoštevati še regulacijo sistema z institucionalno ureditvijo — regulacija konkurence, zaščita pravic zaposlenih itd. —, ki prav tako modificira odločitve posameznih agentov.

Ali drugače rečeno: realni svet je s heterogenimi agenti bistveno bolj kompleksen od dvodimenzionalnega Marxa. Zato njegovega modela ni mogoče uporabiti za napovedovanje prihodnje dinamike, niti ga ni mogoče narediti vzdržnega z eliminacijo ene skupine agentov.

Eliminacija funkcije kapitalistov

In iz tega izhaja moj tretji problem z Marxom.

Marx je predpostavil, da če se delavci uprejo izkoriščanju kapitalistov in prevzamejo stroje v svoje roke, lahko sami krojijo prihodnost in svojo usodo.

Problem te predpostavke je, da z eliminacijo funkcije kapitalistov izgubimo dinamični, spreminjajoči se značaj kapitalizma, ki zagotavlja njegovo preživetje. Z eliminacijo kapitalistov bi odpadel profitni motiv, s tem pa tudi spodbuda za inovacije kot možnost bogatenja — pa tudi tehnološki razvoj. Tako bi kapitalizem zamrznil na ravni obstoječe tehnološke razvitosti “produkcijskih sil”.

Marxov prehod iz kapitalizma v komunizem — brez kapitalistov — naredi svet statičen in s tem dolgoročno nevzdržen. In točno to se je zgodilo komunističnim eksperimentom v praksi. Z eliminacijo profitnega motiva so eliminirali tudi funkcijo kapitala za podjetništvo in inoviranje. Vsi poskusi so klavrno propadli, ker so brez spodbud za inovacije ostali na ravni podedovane (težke) industrije in niso mogli slediti sofisticiranemu tehnološkemu razvoju in rasti blaginje držav s kapitalistično ureditvijo.

No, vsi razen kitajskega modela po smrti Mao Zedonga. Kitajski komunistični model je Deng Xiaoping po letu 1978 revolucioniral z dopustitvijo profitnega motiva. Tako ga je naredil dinamičnega in konkurenčnega — in s tem zanikal Marxovo komunistično vizijo sveta brez kapitala kot kapitala.


OpombaTekst je bil objavljen v nedeljo, 6. maja 2018, na avtorjevi spletni strani Damijan blog pod naslovom Moj problem z Marxom. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE