Janez Janša: Trije umetniki v čolnu SDS, da o dalmatincu niti ne govorimo

7.5.2018 / 06:10 Komentiraj
Preimenovanje Hrvatina, Grassija, Kariža v Janšo se mi nikoli ni zdelo zabavno. Do ex-Hrvatinove napovedane kandidature.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Da je tako imenovani Janez Janša, nekoč znan kot Emil Hrvatin, napovedal kandidaturo na volitvah v Državni zbor, je verjetno najboljša politična provokacija, kar smo jim bili priče na katerihkoli volitvah doslej.

Kar je bilo doslej neresnih kandidatov — in ni jih bilo malo —, ki so poskušali relativizirati velepomembnost svobodne politične izbire, so nam izvabljali kvečjemu kisle nasmeške na zaskrbljena lica in se izpostavljali omalovažujoči resignaciji, da brez klovnov pač ni demokratičnega cirkusa.

Artur Štern je bil najbolj razvpit primer, ni pa bil najhujši. Pri njegovi predsedniški kandidaturi smo vsaj vedeli, da gre za nateg. Pa tudi če ne bi ali nismo vedeli, je iz sebe evidentno delal takega idiota, da zanj itak ne bi nihče volil.

Hujši so (bili) tisti primerki, ki nas nehote in nevede puščajo v nevednosti glede svojih resničnih namenov in s tem brišejo mejo med neprekosljivo politično resničnostjo in med satiro, ironijo, parodijo.

Fanatizem obsedenosti z Janšo

Nekateri kandidati so bili — in bodo tudi letos junija, brez skrbi — taki čudaki, da smo se v interesu vere v demokracijo pripravljeni na silo prepričevati, da se samo hecajo. Ker če mislijo resno, je stanje v politiki v Sloveniji še bolj zaskrbljujoče, kot lahko že tako ali tako sklepamo na primeru bolj etabliranih politikov.

Ideja Emila Hrvatina, Davideja Grassija in Žige Kariža, da se leta 2007 “iz osebnih razlogov” preimenujejo v Janeze Janše, se mi do ex-Hrvatinove napovedane kandidature — in to na listi Levice, nadnemesis SDS, in ne več ne manj kot prav v Grosupljem! — nikoli ni zdela zabavna.

Brezkompromisni fanatizem njihove obsedenosti z Janezom Janšo, ta njihova že kar militantna pripravljenost na žrtvovanje lastnega imena, ja, celo na pohabljenje osebne identitete samo zato, da bi zajebavali Janeza Janšo, mi ni šla skupaj z njihovim deklariranim statusom in poklicem umetnikov. 

Njihov zdaj že več kot desetletni, v bistvu permanentni, bigger than life performans je v nekem smislu še bolj nor in če hočete tudi škandalozen in res pobalinski kot privrženost “pravemu”, “originalnemu” Janezu Janši najbolj anonimnega sledilca, čeprav je tudi ta (resda nehote) že zdavnaj izgubil svojo identiteto.

Identitete: “prava”, “originalna”, “nekdanja”

Je pa njihov performans seveda bolj filozofski, če že ne umetniški. Ker kakorkoli že na to gledamo, naj še enkrat poudarim: Janez Janša bo vedno vedno “en sam”, “pravi” in “originalni” — čeprav jih je po podatkih SURS v Sloveniji vseh skupaj 12 in čeprav je on sam v bistvu “Ivan” ali “Ivan Janez” —, medtem ko bodo ti trije Janezi Janše vedno “nekdanji” Emil Hrvatin, Davide Grassi in Žiga Kariž. Brez njihove bivše identitete njihova nova identiteta sploh ne funkcionira. Je ni. Ni fore.

A na volitvah je drugače kot na civilnem nivoju. Napovedana kandidatura Janeza Janše alias ex-Emila Hrvatina na političnem nivoju funkcionira kot legitimna in vrhunska provokacija. Še nikoli ni nihče tako inteligentno relativiziral osebne identitete, formalnosti in pomembnosti volilnega okraja, vrednostnih parametrov presoje volilcev in kandidata samega, predvsem pa strankarske pripadnosti političnih kandidatov.

Just another wannabe

Umetniški vtis in politični učinek bi bil popoln, če bi kandidirali vsi trije Janezi Janše. Po možnosti vsi trije v grosupeljskem okraju. Vendar bi morali kandidirati na različnih strankarskih listah.

Dejstvo je sicer, da so se Hrvatin, Grassi in Kariž še pred svojim uradnim preimenovanjem v kontekstu svojega hoaxa včanili v SDS (ki jih je pozneje prečitala in molče alienirala) in da so bili pozneje, pred volitvami 2008 Socialni demokrati tisti, ki so jih nagovarjali — vse tri —, da bi že kot Janezi Janše kandidirali prav v Grosuplju.

Pa ni bilo nič iz tega. Sicer pa je glasnogovornik SD Denis Sarkić takrat že imel dalmatinca po imenu Janša. Skotil se je istega leta, kot so se oni trije preimenovali. (Pes je danes že malo star, ampak živ in zdrav.)

In da bi bila mera polna, je ex-Hrvatin v predstavitvenem spotu za Levico, v katerem je razložil svoje politične vrednote in cilje, za katere da si bo prizadeval, izpadel kot popolnoma avtentičen wannabe politik, kakršnih je te dni pred upravnimi enotami kar mrgolelo.

Je bilo to spontano ali zaigrano? Upam, da oboje.


Opomba: Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Večera v nedeljo in na spletni strani Večera v nedeljo, 6. maja 2018, pod naslovom Janez Janša kot “original” in “ponaredek”. Verzija na Fokuspokusu je editirana.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE