Mož, oče, genij proti ženski: Albert in Mileva [odlomek iz knjige]

6.5.2018 / 06:08 Komentiraj
Biografski roman Slavenke Drakulić: “Ob sebičnem geniju se je treba vedno znova boriti za svobodo. Tudi ko jo že imaš.”
NAROČI SE PRIJAVI SE

Teorija žalosti je na prvi pogled biografski roman o Milevi Marić Einstein, soprogi slavnega fizika — znani po tem, da je možu pomagala pri matematičnih izračunih in razvoju teorije relativnosti ter bila edina ženska svojega časa, ki je študirala na züriški Politehniki.

Ob branju romana hitro postane jasno, da delo govori veliko več kot le o tem. Pripoveduje o žalosti zapuščene ženske, ki jo je ob izbruhu 1. svetovne vojne doletela tudi osebna tragedija. In kakor si svet še več desetletij po veliki vojni ni povsem opomogel, se tudi Mileva Einstein — po hčerini smrti, ločitvi od moža, revščini, duševni bolezni sina in lastni bolezni — ni nikoli več sestavila.

Avtorica Slavenka Drakulić (1949) je ena najuspešnejših in najbolj prevajanih hrvaških avtoric. Ukvarja se s temami feminizma ter komunizma in postkomunizna. Napisala pa je tudi več izjemno uspešnih romanov, ki so bili deležni množičnega bralskega in naklonjenega kritiškega odziva na Hrvaškem ter po svetu.

V kuhinji (1914): Pismo

Mileva sedi za kuhinjsko mizo. Poletje je. Zgodnje jutro. Skozi odprto okno veje nočni hlad.

Z dlanjo ravna ročno popisane liste papirja. Ve, da je pisava Albertova, pa jih kljub temu obrača in pre­učuje podpis, kakor bi ne verjela, da je lahko napisal kaj takega. Težko verjame, a predobro pozna možev rokopis, njegove ležeče črke, značilno vitičasta L in N. Njegov rokopis je tako vitičast, da bi ga še strokovnjak težko ponaredil. Že po črki A bi spoznala Albertovo pisavo. Koliko njegovih pisem je dobila, kolikokrat ga je opazovala, kako gizdavo se podpisuje. Njegovo vče­rajšnje pismo ne izdaja nobene neodločnosti ali dvo­ma.

Ne, pisava je enakomerna, roka odločna. Mileva prepozna celo modro črnilo, ki ga je uporabil. Kupila ga je v Zürichu, v papirnici, kjer sicer kupuje liste pa­pirja in šolske beležke za Hansa Alberta.

Prebira pismo, ki ji ga je včeraj prinesel njegov kolega Fritz Haber. Albert, ta strahopetec, si ji ga ni upal izročiti sam.

Berlin, 18. julija 1914. 

Pogoji:

A. Ti boš skrbela:

1. da bodo moja obleka, perilo in posteljnina čisti,

2. da bom v sobo redno dobival tri obroke,

3. da bosta spalnica in delovna soba čisti, sploh pa bom pisalno mizo uporabljal samo jaz.

B. Odpovedala se boš vsem osebnim odnosom z mano, če ne bodo neizogibni iz družabnih raz­logov.

Še posebej se boš odrekla:

1. mojemu druženju s tabo doma,

2. skupnim potovanjem.

C. V odnosih z mano boš upoštevala naslednja pravila:

1. od mene ne boš pričakovala intimnosti in mi ne boš na kakršenkoli način ugovarjala,

2. nagovoriš me lahko, le če bo meni do tega,

3. mojo spalnico ali delovno sobo boš zapustila takoj in brez ugovora, če bom to zahteval.

D. Pred najinima otrokoma me ne boš omalova­ževala ne z besedami ne z obnašanjem.

Napisano je le potrditev položaja, v katerem sem se znašla, pomisli Mileva. Če bom privolila v ta poniža­nja, bo skupnega življenja konec.

“Prepovedano česanje!”

Papirje položi na mizo in stopi k oknu. Nasloni se na lesen okvir. Potem se s prsti dotakne zidu, kakor bi se naslanjala. Mora se dotakniti nečesa trdnega in obstojnega, to zelo potrebuje. Kot da bi hotela potr­ditev, da je živa. Zaveda se, da je v spalni srajci in z razpuščenimi lasmi videti bedno. Vendar v kuhinji ni še nikogar, ki bi videl, kako negotovo se premika in siprizadeva zadržati solze. Ne morem več jokati, si reče. Moram se zbrati in odločiti, kaj bom storila.

Globoko vdihne jutranjo svežino. Kuhinjsko okno gleda na dvorišče. Berlinsko siva. Tako imenuje mrko barvo pročelij, ulic in dvorišč. V tem mestu pogreša pogled na hribe in zelenje, ki jih je bila navajena v Zürichu. Manjka ji svetlobe. Manjka ji zraka. Vonj po sinočnji večerji, po pečenih klobasah in krompirje­vi solati, je še v kuhinji. Na štedilniku je zamaščena ponev, v porcelanasti skledi ostanki hrane. Kruh na mizi se je posušil. Služkinja prijateljev, h katerim se je pred desetimi dnevi preselila s fantoma, še ni prišla. Saj bi lahko sama pospravila ostanke hrane v shrambo. A ni zmogla. Albertovi po­goji so jo zadeli, kakor da bi jo nekdo pravkar močno udaril v glavo. Gotovo se tako počuti boksar po dvo­boju, pomisli. Ko je sinoči prebrala to njegovo “pismo”, je bila sprva zaprepadena. Takoj zatem jo je popadel smeh.

Albertovi pogoji so jo spomnili na opozorilne table, ki visijo po vaških slaščičarnah: “Prepovedano česanje!” “Ne pljuvaj po tleh!” Verjetno so povsem nekoristne, saj gostje, ki so jim opozorila namenjena, tisti, ki bi jih zamikalo, da bi pred ogledalom na steni slaščičarne potegnili iz žepa glavnik in se počesali, večinoma niso znali brati.

O tem se je prepričala sama, ko je pole­ti vstopila v edino slaščičarno v Kaću, vasi, kjer stoji družinska domačija, in videla fanta, kako si ureja fri­zuro pred ogledalom tik poleg table z opozorilom. Spomnila se je, kako ju je s prijateljico Desanko spravljala v smeh opozorilna tabla v šolskem stranišču: “Umij si roke pred jedjo in ko izprazniš si telo.” Zaba­valo ju je sozvočje “jedjo — telo”. Kadar je ena od njiju morala v “tisti prostor”, kakor so tedaj govorili, je rekla le: “jedjo — telo”.

Ti Albertovi pogoji, je pomislila, so videti kakor ta opozorilna tabla. Draga Mileva, ti si le pridno umivaj roke, ne pljuvaj po tleh in se ne češi v slaščičarni, daj roko pred usta, ko kašljaš, ne rigaj v družbi, prekrižaj noge, ko sedeš, molči, dokler nisi vprašana, in se ob­ našaj kot pridna deklica, pa bo vse v redu, si je rekla. Napadel jo je histerični smeh, potem pa jo je obšel dvom, da je Albert mislil resno. On si drzne postavlja­ti ji pogoje skupnega življenja! Njej, Milevi, s katero je že enajst let poročen in ima z njo dva sinova. Hans Albert je star deset let, Eduard bo čez nekaj dni štiri. Zmečkala je papirje in jih vrgla na tla.

Dve ženski v kuhinji in žalost

Smeh ji je pomagal le za hip, da ji je malo odleglo. Mileva sprva ni zmogla sprejeti, da so njegovi pogoji resnični. To ji je dopovedalo šele telo. Zaradi občut­ka praznine v prsih ni mogla vdihniti, ob tem pa ji je srce poskočilo kot podivjana mačka, ki se v strahu pred dobro znano bolečino skuša s kremplji prebiti iz prsnega koša. Vedela je, da je prav bolečina, ta zve­sta spremljevalka, njeno merilo resničnosti. Oglasi se vselej, ko noče sprejeti tistega, kar se ji dogaja. Samo malo manjka, pa se je bo polastil obup. Bolečina jo opominja. Dokler me boli, vsaj vem, da sem živa, raz­mišlja, naslonjena na kuhinjski zid.

Za njo je neprespana noč. Zaveda se, da je slabost, ki jo občuti v tem julijskem jutru, samo nadaljevanje sinočnjega šoka. Sledila bosta glavobol in še hujša sla­bost. Najbolj se boji glavobola, saj jo bo za cele dneve prikoval na posteljo. Sluti ga v tilniku, kjer se topa bo­lečina spreminja v vbode, ki so vse pogostejši in moč­ nejši. Glavobolu navadno sledita dolga brezvoljnost in paraliziranost, česar je je groza. Ni sama, tu sta še otroka. Odločitev, s katero se sooča, se tiče tudi njiju. Zdaj ne smem kloniti. Nekako moram prepreči­ti glavobol. Otroka se bosta vsak trenutek zbudila!

Kam neki sem dala tisto novo zdravilo, se sprašuje, ko živčno brska po torbici. Izvleče dva zavitka praška, ju raztopi v kozarcu vode in popije. Kozarca ne odloži. Čaka, da bo bolečina popustila, da se ulovi v past, ki ji jo je pravkar nastavilo zdravilo. Nič drugega ne zmo­re. Sedi in čaka, da mine.

Ko je sinoči nekajkrat prebrala Albertovo predrzno sporočilo, je Haberjema zaželela lahko noč in prosi­la Hansa Alberta, da jo pospremi do postelje. Clara ji je prinesla čaj. Tudi ona je prebrala pogoje, a se ji sploh niso zdeli smešni. Še zlasti ne po tistem, ko se je Mileva nekega večera z otrokoma pojavila na njenih vratih. Albert je oddal stanovanje, nimamo kam, ji je preprosto rekla Mileva. Clara jih je seveda povabila k njima s Fritzem. Otroka sta bila zaspana, Mileva pa bleda in skuštrana. Na obrazu ji je pisalo, da je obu­pana.

Ko je spravila otroka spat, ji je povedala, da sta se z Albertom sporekla, ker je oddal stanovanje. Kako je lahko to storil, ne da bi mi povedal? Albert je to storil zato, da bi nas prisilil k vrnitvi v Zürich, je rekla Clari. Več ji ni povedala, celo tedaj je bila zadržana. Ni ji povedala, da so jo dosegle govorice, češ da je Al­bert zaljubljen v sorodnico Elso. Slišala je, da se o tem govori po Inštitutu, prav lahko je to slišal tudi Fritz in povedal Clari. Mileva ni imela moči, da bi ji to ome­nila, niti da je že nekaj časa sumila.

Clara je ni tolaži­la, saj je vedela, da nima smisla. Samo držala jo je za roko, ko so ji po licih tekle solze. Stisk Clarine roke je bil topel in čvrst. V tem trenutku Mileva ni imela nobene druge opore. Le dotik skoraj neznane ženske. Tako sta preživeli večer. Dve ženski, sami v kuhinji. Med njima miza, na njej ostanki večerje. In žalost, ki ju je ogrnila kakor težek plašč.


Slavenka Drakulić: Mileva Einstein. Teorija žalosti. Prevedel: Mišo Renko. Zbirka Žepna Beletrina. Založba Beletrina, 2018. ISBN 978-961-284-367-0, 210 strani, 10€ (Biblos: 7,99€).

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE