Manj demokracije včasih ne škodi. Ker je denar tudi strank vladar.

6.5.2018 / 06:10 Komentiraj
Strankam se splača na volitve, če dobijo vsaj 1%. Prag 4% za DZ bo rezerviran za elito. Tako pa spet nismo razdrobljeni.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Slovenija je v marsičem edinstvena država na svetu. Smo med tistimi, ki imajo največ cerkva na prebivalca. Imamo največ traktorjev na prebivalca. Glede ne svojo površino je Slovenija tretja najbolj gozdnata držav. Pogosto se znajdemo med top državami po osvojenih medaljah na državljana. In tako naprej.

Tudi v politiki znamo doseči kak rekord, le da se ti ne merijo tako kot športni dosežki. Toda z enim vendarle posegamo po zvezdah.

V dvomilijonski državi se za naklonjenost volilcev za vstop v parlament bori kar 25 političnih strank. Statistično gledano to pomeni, da ima v povprečju vsakih 80.000 Slovencev svojo stranko.

Hvalevredna demokracija, bi rekli tisti, ki ne poznajo razmer pri nas. Videti je, kot da je Slovenija vzorna država, ki vsem državljanom zagotalja enake možnosti.

“Jaz”, ne “mi”

Tisti, ki poznajo Slovence pobliže, pa dobro vedo, da ima to kaj malo zveze z demokracijo in da ima veliko opraviti z dejstvom, da smo nagnjeni k drobljenju, drobnjakarstvu, prčkanju, vrtičkanju, postavljanju ograj in vsemu, kar je povezano z besedo “jaz” in ne “mi”.

Politika pri nas namreč ne pomeni služiti narodu, biti v službi državljanov, temveč uresničevati svoje interese in interese tistih, ki veljajo za “naše”.

No, obstaja vsaj še en vidik tako množičnega zanimanja za politiko. Denar. Vsaka stranka, četudi se ne bo uvrstila v Državni zbor, a bo dobila vsaj 1% glasov volilcev, bo v naslednjih štirih letih prejemala od države določen znesek proračunskih sredstev.

Ta verjetno predstavlja podporo politični pluralnosti in pomoč zunajparlamentarnim strankam, da preživijo obdobje do naslednjih volitev.

Te vsote sploh niso zanemarljive, zato se mu stranke ne želijo kar tako — vnaprej in brez boja — odpovedati.

SLS, PS, SNS, celo Pirati!

Zunajparlamentarna SLS, nekdaj eden od stebrov vladnih struktur, je v tem mandatu iz proračuna prejela skoraj 500.000€. Kar lep kupček denarja za vzdrževanje strankinega sistema in za krepitev omrežja. Upam samo, da so pol milijona znali kvalitetno naložiti. Tudi za nekaj rednih službic ga je moralo ostati.

Pozitivna Slovenija se je v prid čim bolj povezanemu levemu polu na prihajajočih volitvah plemenito odrekla sodelovanju na volitvah. Je pa v preteklem mandatu, čeprav je popolnoma izginila s političnega obzorja, prejela dobrih 400.000€ proračunske podpore.

Naprej: Jelinčičeva SNS je prejela okoli 350.000€ evrov. Celo najmanjša stranka, ki je dobila 1% glasov, Piratska stranka, je dobila skoraj 290.000€ in imela ob tem celo nekaj zaposlenih.

Vse stranke skupaj so v tem mandatu prejele dobrih 8,7 milijona evrov. Glede na rezultat na volitvah 2014 seveda največ SMC — in sicer dobrih 2,5 milijona evrov.

Skratka, strankam se zagotovo splača na volitve, če le dosežejo tisti 1%. In na to nedvomno računa večina med njimi. Prag 4% bo pač rezerviran za izbrano elito. Tako hudičevo pa spet nismo razdrobljeni.

Kako pa kaj Nemci in Avstrijci?

Nemški parlament — pri 84 milijonih Nemcev, kar je 42-krat več kot Slovencev — ima 709 poslancev. Pri nas jih je 90, če ste morda pozabili. Prag za vstop v Bundestag, ki v Nemčiji znaša 5%, je na jesenskih volitvah 2017 prestopilo 7 strank — od ne več ne manj kot 48, ki so kandidirale. Vzporednice se vsiljujejo kar same od sebe.

Vendar je prav trapasto primerjati dve tako različno veliki državi.

Zato raje poglejmo k severnim sosedom. Avstrijcev je 8,8 milijona. V 183-članskem parlamentu, izvoljenem jeseni 2017, je 5 strank, ki so presegle volilni prag 4%. Na volitve pa se jih je podalo 16 — ali 9 manj kot letos pri nas.

Država, državniki, državotvornost

To so seveda samo številke, suhoparne primerjave sicer konkretno merljivih podatkov. Sama jih razumem kot odraz večje enotnosti in povezanosti tako Nemcev kot tudi Avstrijcev. Očitno tamkajšnji volilci menijo, da jim ni potrebno za vsako figo ustanavljati svoje stranke, če v programu njim najbližje eksplicitno ne piše, da se bodo borili za ohranitev bučnega olja kot nacionalnega kmetijskega pridelka. Obstoječe stanke jim očitno ponujajo dovolj široke možnosti identifikacije.

Gre seveda tudi za bolj tradicionalna, zrelejša politična okolja z zgodovinsko uveljavljenimi strankami, ki so del dolgoletne državne, državniške, državotvorne politike. Morebiti pa tudi za to, da je zaradi vsega tega med volilci in politiki za odtenek več zaupanja, več vere v to, da je obljube mogoče uresničiti.

Politična razdrobljenost praviloma umešča novoustanovljene oz. manjše stranke na rob. Sili jih v skrajnosti ali celo v neke vrste ekstremizem. Tako programsko in glede vrednot, pa tudi same retorike, ki jo uporabljajo. Skrajnosti pa v primeru politike praviloma ne prinašajo nič dobrega.

Kam nas bo na teh volitvah pripeljala naša politična demokratičnost, bo kmalu jasno. Malo manj demokracije pa včasih prav nič ne škodi.


Opomba: Avtorica objavlja tekste s Fokuspokusa ob ponedeljkih na svojem blogu Kaka — Kako komuniciramo?.

Proračunska sredstva, ki jih dobijo stranke, ki dobijo vsaj 1% glasov, sploh niso zanemarljiva. Zato se mu stranke ne želijo vnaprej in brez boja odpovedati. — [Fotografija: Marko Crnkovič]

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE