Meso iz epruvete ali dobro pečen zrezek za vegane. Kaj pa zdaj?

3.5.2018 / 06:08 3 komentarji
Morda pa bo ravno do narave brezbrižni kapitalizem s tehnološkim napredkom omogočil sočutno sobivanje človeka in živali?
NAROČI SE PRIJAVI SE

Meso, ki ga jemo, postaja vse bolj rdeče in krvavo. Veganstvo prihaja v ospredje, skupaj s svojim botrom vegetarijanstvom. Je vedno bolj normalno.

Glasni pohod te “pacifistične” agende mesojedci pogosto sprejemajo z negodovanjem, češ, to je že prava ideološka agresija.

V soboto, recimo, bo v Ljubljani na Pogačarjevem trgu potekal Vegafest — in to je morda priložnost za nekaj besed o tako imenovanem “vsiljevanju veganske ideologije”.

Neredko slišimo: “Saj nimam nič proti veganom! Moti pa me, da svoj način življenja vsiljujejo drugim.”

Ne vem, ali se samo meni zdi tako ali pa je tak odziv res podoben popularnemu konservativnemu stališču do homoseksualcev: “Saj nimam nič proti homoseksualcem! Naj živijo, kot hočejo, ampak naj ne zahtevajo, da se vsi ukvarjamo z njimi.”

Radikalna primerjava?

Morda je še bolj na mestu primerjava iz časa bojev za prepoved suženjstva: “Saj nimam nič proti lastnikom plantaž, ki na svojih poljih ne uporabljajo sužnjev. Imajo vso pravico. Moti pa me, če svoja prepričanja vsiljujejo meni, ki hočem imeti sužnje.”

Radikalna primerjava? Meni se zdi, da je vsaj po strukturi trditve precej na mestu. 

Suženjstvo je nekoč veljalo za nekaj bolj ali manj normalnega. Njegova vzporednica v današnjem času bi lahko bilo uživanje mesa kot široko razširjena praksa. Sužnji niso bili priznani kot nosilci pomembnih, temeljnih pravic — podobno kot danes živali.

Abolicionistični aktivisti in politiki so čutili moralno dolžnost, da družbo opozarjajo na nesprejemljivost suženjstva, in v končni fazi tudi zahtevali njegovo zakonsko prepoved.

Podobno tudi veganski aktivisti čutijo moralno dolžnost, da družbo opozarjajo na nesprejemljivost ubijanja živali. Oni morajo širiti svoja prepričanja, čeprav si tega morda ne bi želeli — ne oni sami ne mesojedci.

Argument komarja

“Dobro. Ampak kaj pa komarji? A tudi komarja ne smeš ubiti?” se hitro oglasi mesojedec.

Razprava še prepogosto obtiči na tem nivoju, češ: “Tudi komar je žival!” Ja, je. In ravno dejstvo, da se zdi kontraintuitivno postavljati komarja in govedo na isto raven — zakaj bi sicer zastavljali to vprašanje? —, kliče po kompleksnejšem etičnem kategoriziranju na področju pravic živali, ne pa recimo tudi k opuščanju vprašanja samega.

Ni skrivnost, da je naše dojemanje človeka kot vrednostno superiornega bitja na tak ali drugačen način pogojeno z našo lastno pozicijo. V zvezi s tem se uveljavlja izraz “specizem” kot oznaka za pripisovanje vrednosti in pravic posameznim bitjem na podlagi njihove pripadnosti določeni vrsti, kar da je nazadnjaški odmev rasizma ali seksizma.

Harari — ja, spet on! — utemeljuje, da je človek ob neolitski agrikulturni revoluciji moral moralno upravičiti omejevanje gibanja živalim, ki jih je udomačil. Animizem iz časov lovstva in nabiralništva se je izkazal kot nekaj zastarelega. Ideja, da imajo vsa bitja nekakšno duhovnost, namreč ni šla skupaj z očitno nadvlado človeka. Kmetijska revolucija da zato gre z roko v roki z vznikom človeških bogov, ki opravičujejo človekovo nadvlado nad živalmi.

Meso iz epruvete

Kaj pa, če smo v dobi izobilja in supertehnologij vendarle sposobni etičnega napredka? Da gremo nazaj in ponovno prepoznamo živali kot bolj ali manj enakovredne nosilce moralnih pravic, ne da bi se pri tem morali odpovedati temu, kar danes marsikdo razume kot neodtujljivo človekovo in državljansko pravico — namreč dobro pečenemu zrezku?

In kaj se bo zgodilo, če bo v tej zgodbi zgodbi ravno “do narave brezbrižni” kapitalizem s svojim tehnološkim napredkom tisti, ki bo omogočil najbolj sočutno sobivanje človeka in živali v zgodovini?

Govorim o mesu iz laboratorija. O mesu iz epruvete. Po nekaterih napovedih bo že kmalu na menijih restavracij. Morda že letos, zagotovo pa v nekaj letih. Lahko bomo jedli meso, ne da bi eni sami živali skrivili las in ki bo za povrh še bolj zdravo. No, v bistvu bi živali skrivili natanko en las — za pridobitev DNK informacij.

Ergo …

Zanimivo je, da ne slišim veganov, ki vzklikajo hura. In zelo malo mesojedcev. Saj klanje živali tudi za mesojedce najbrž ni nekaj, česar bi se veselili. Za njih je to nujno zlo. Temu lahko samo pritrdim.

Vsaj zame je situacija naslednja: meso je ful dobro, toda z etičnega stališča je ubijanje živali vsaj problematično, če že ne zavržno.

Ergo: meso iz laboratorijev! Pojdimo na Kickstarter in pozovimo k razvoju te čudežne tehnologije, ki bi lahko rešila trpljenja milijard živali, znatno zmanjšala delež toplogrednih plinov v ozračju, izboljšala človeško zdravje, nenazadnje pa veganom prinesla nepričakovano darilo: meso.

Si bodo florentinca kmalu privoščili tudi vegani?

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE