Če bi premogli samo stotinko človečnosti partizanov …

3.5.2018 / 06:10 Komentiraj
Samo uporni človek je človek upanja. Empatičen človek. Samo takšen človek nosi v sebi moč, da spremeni stvari na bolje.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Končno smo po dolgih letih spet doživeli spodobno proslavo dneva OF. Proslavo, ki je slavila tisto, kar je na dan OF treba slaviti: upor zoper okupatorja, ki so ga vse organizacije, ki so pristopile k OF, organizirale na slovenskem ozemlju v času 2. svetovne vojne. Proslava je slavila upor vseh, ki so se uprli okupatorju. Neglede na ideološke razlike. 

Na proslavi je bilo dobro vse. Že sam naslov: da je človek upora človek upanja. Izbor glasbe. Izbor tekstov. Predstavitev tekstov. Plesni vložki. Scenografija. Kolikor lahko sama ocenim.

Predvsem pa je bil odličen kontekst. In sporočilo. Ki ga je lahko vsak gledalec razumel po svoje. Vendar ne tako zelo po svoje, da bi bilo mogoče zgrešite temeljno sporočilo. Ki pa je bilo presunljivo. In boleče.

Namreč: da bi se morali zamisliti, na kakšni stopnji človečnosti so bili Slovenci, ki so med 2. svetovno vojno sodelovali v uporu zoper okupatorje. In na kakšni stopnji človečnosti smo Slovenci danes.

Iz tega je zrasel naš zdravstveni sistem

Če se vrnem h kontekstu: ključni del proslave je predstavljalo odlično izbrano dokumentarno gradivo. Odlično izbrano iz več razlogov. Najprej zato, ker večine tega gradiva ne poznamo niti tisti, ki poznamo kar nekaj podatkov in gradiva iz časa 2. svetovne vojne.

Pri tem je izstopalo gradivo o organiziranosti partizanskih bolnišnic in zdravstvene službe. To gradivo sem v glavnem poznala iz oddaje Spomini, v kateri je sodelovala prof. dr. Zora Konjajev, ki je natančno orisala fascinantno organizacijo partizanske bolnišnične službe na ozemlju okupirane Slovenije.

Gre za podatke in dejstva, ki jih večina ne pozna. Pa bi jih morala. Ne samo zato, ker gre za fascinantno mrežo partizanskih bolnišnic, ki so uspešno delovale do konca vojne. Od katerih jih je bilo izdanih le nekaj. In iz katerih je po vojni zrasel slovenski zdravstveni sistem. Ki ga hočemo danes privatizirati. Po naivni logiki, da če privatno zdravstvo dobro deluje na Zahodu, bo dobro delovalo tudi pri nas. Kar je logična napaka, o kateri sem že pisala v Zablodah postsocializma.

Proslava ob dnevu OF me je presunila, ker je jasno, skoraj materialno prezentirala razliko med stopnjo človečnosti, ki so jo premogli uporniki proti okupatorju, in tisto stopnjo človečnosti, ki jo Slovenci in Slovenke — da o državi ne govorimo — premorejo danes. Ta današnja stopnja je enaka tako rekoč nič.

Trohica empatije

Podatke o organizaciji partizanskega zdravstva bi morali poznati še iz drugih razlogov.

Prvič zato, da bi bili seznanjeni z dejstvom iz slovenske zgodovine, na katerega bi morali biti kot posamezniki, država, družba in narod eksplicitno ponosni. Tako dobro organiziranega in učinkovitega zdravstvenega sistema ni poznalo nobeno drugo odporniško gibanje. Nikjer in nikoli.

Drugič zato, ker bi morali poznati ljudi, ki so z osebnim znanjem, napori, vero in ideali ta fascinantni sistem organizirali. Kot recimo dr. Pavel Lunaček. In številni drugi.

Tretjič zato, ker je ta sistem deloval v nemogočih pogojih v dobrobit vseh. Ne samo partizanov in zavezniških vojakov. Ampak tudi civilistov. In nenazadnje sovražnikov. V partizanskih bolnišnicah so namreč zdravili tudi sovražnikove ranjence.

Kar nas pripelje do četrtega razloga: podatki o organizaciji in delovanju partizanskih bolnišnic dokazujejo, na kakšni stopnji človečnosti je ta sistem deloval. Če smo zmožni to človečnost dojeti vsaj s trohico empatije, ostanemo presunjeni. Gre za preseganje osebnih interesov, osebnih egoizmov, celo ideoloških razlik na osi mi–sovražnik.

To je omogočalo delovanje v korist skupnosti. V korist vseh. Tudi na račun osebnega trpljenja posameznikov, ki v takšnem človečnem projektu sodelujejo. Dr. Konjajeva je govorila o tem, da so bili vsi v glavnem vedno lačni.

Tako rekoč nič

Prezentacija tega nivoja človečnosti, ki jo je v proslavo vključeni dokumentarni material odlično opravil, je bila vezana na spet odlično sporočilo proslave. Da se je namreč treba upreti. Upreti in upirati. Kajti samo človek, ki se upira, je človek upanja. Samo tak človek v sebi nosi moč, da spremeni stvari na bolje.

In zato sem bila kot gledalka presunjena. Ne zato, ker se ne bi upirala. Ker se. Tudi svojim nekdanjih prijateljem in prijateljicam. Sodelavcem in sodelavkam. Ki takoj, ko dobijo pozicijo kakršnekoli moči, praviloma postanejo asocialne pošasti. Ki po birokratski logiki in maniri ubijajo vsako obliko in poskus upora. Tudi tistega, ki bi vodil v za vse koristne spremembe.

Presunjena sem bila zato, ker je proslava jasno, skoraj materialno prezentirala razliko med stopnjo človečnosti, ki so jo premogli uporniki proti okupatorju, in tisto stopnjo človečnosti, ki jo Slovenci in Slovenke — da o državi ne govorimo — premorejo danes. Ta današnja stopnja je enaka tako rekoč nič.

Nisem si mogla kaj, da ne bi pomislila, kaj vse bi lahko danes naredili zase in za svoje potomce, če bi premogli samo stotinko tiste človečnosti, o kateri pričajo dokumenti o partizanskem uporu zoper okupatorja.

Lahko bi premikali gore. Pa jih ne. Namesto tega blokiramo sami sebe.

Bolnica Franja.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE