TV Dnevniku in RTV za popotnico za naslednjih 50 let

16.4.2018 / 06:10 Komentiraj
Razumem, a ne podpiram. Ukinitev RTV prispevka bi še bolj degradirala medijski ekosistem, še bolj demotivirala publiko.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Ob 50-letnici TV Dnevnika čestitam kolegom urednikom in novinarjem na Televiziji Slovenija za visok profesionalni jubilej in za odlično marketinško, samopromocijsko potezo, da samovšečno proslavljajo nekaj, kar bi po vseh teh letih in desetletjih lahko bilo še veliko, veliko boljše.

Kot dobronameren in konstruktiven špilferderber izkoriščam priložnost, da ob tej obletnici — in ob 60-letnici Televizije (in 90-letnici Radia) na Slovenskem — opozorim na nekaj stvari, o katerih kolegi v tem prazničnem vzdušju ne govorijo.

Večerna televizijska poročila so danes nekaj, kar lahko mirne duše zamudimo. Tega se gotovo zavedajo tudi ustvarjalci Dnevnika sami. Virov informacij — pa ne samo televizijskih, direktno konkurenčnih znotraj tega novinarskega žanra — je preveč, da bi spremljanje TV poročil ob sedmih zvečer še lahko bilo poseben lifestyle ritual, kaj šele eksistencialna državljanska nuja.

Paradni konji in fiksne ideje

Ko sem te dni gledal neko pričevanje na to temo, je ne vem več kdo povedal, da je bil TV Dnevnik oz. da so bile informativne oddaje nasploh vedno paradni konj Televizije Slovenija.

To seveda ni nič novega — vendar je prav veljavnost te samoumevne resnice, da ne rečem fiksne ideje tisto, o čemer bi danes morali razmisliti. Tako televizijci kot njihovi zakonodajalci — in nenazadnje tudi gledalci.

Javna televizija je zrasla iz ideje, da morajo državljani nekatere stvari vedeti in poznati. Da jih preprosto morajo zanimati. Vsaj načeloma zanimati. Zlasti dnevnoinformativne oddaje. Spremljanje poročil nikoli ni bilo obvezno, je pa bilo vedno zaželeno. Obvezna je samo naročnina, pri nas tako imenovani RTV prispevek.

Stimulacija za –12,75€

Prispevek pa ni samo vir financiranja oz. zavodski poslovni model, temveč tudi gledalska in poslušalska stimulacija: če že plačujemo, potem vsaj glejmo, da ne bomo denarja stran metali, ne. Plačali ste, poslušajte in glejte. V zameno pa nam javni medijski servis garantira kvaliteto — profesionalnost, zanesljivost, poštenost, resnicoljubnost, zanimivost, relevantnost, prosvetljevalnost, razvedrilnost, kratkočasnost —, za dobro vago pa še določen kulturni nivo, podedovan iz tistih dobrih, starih časov troedinega informiranja, educiranja in entertainanja, ko je še veljalo, da na televiziji ne bomo videli česarkoli. In tudi res nismo.

Sir John Reith, prvi direktor BBC (C kot Company) ob ustanovitvi leta 1922 in prvi generalni direktor BBC (C kot Corporation) leta 1927, ko je stopila v veljavo kraljeva listnina (“Zakon o RTV”). Reith je avtor te maksime o nalogah BBC: “informirati, izobraževati in zabavati”.

Entuziazem

Kot je mogoče ugotoviti iz medvrstičnega cinizma, se mi RTV prispevek v 21. stoletju ne zdi več nekaj samoumevnega. Razumem tiste, ki se zavzemajo za njegovo ukinitev, podpiram jih pa ne. Ukinitev prispevka bi po mojem povzročila degradacijo že tako ali tako degradiranega medijskega ekosistema in še dodatno demotivirala (potencialne) gledalce in poslušalce, da bi jih zanimale stvari, ki so res vredne zanimanja.

Zgodovina TVS oz. RTV (Ljubljana, Slovenija) priča, da je bilo nekoč bolje. Še danes govorimo o zlatem obdobju novinarstva in popularne kulture in zagrenjeno dodajamo, da oboje že od kdo ve kdaj samo nazaduje.

Nekoč je bil še entuziazem, danes je pa pomemben profesionalizem, za katerega pa ni dovolj sredstev in znanja. Nekoč niti ni bilo treba plačevati prispevka. In nenazadnje, nekoč smo bili z marsičem zadovoljni. Če ne verjamete, si poglejte odlomke iz starih TV Dnevnikov — vsaj od 80. let naprej —, ki jih te dni vrtijo. Če nisi bil zraven ali če se ne spomniš highlightov, ki jih veselo in ponosno komemorativno predvajajo, se ti morajo zdeti precej substandardni.

RTV prispevek sam po sebi ni problem. Problem je v tem, da so mnogi, premnogi ljudje prepričani, da bodisi ni vreden svojega denarja in da si ga RTV Slovenija ne zasluži, ali pa so proti že iz principa, neglede na kvaliteto, ki bi jo pričakovali.

PR problem

Jaz pa pravim, da je RTV prispevek v bistvu PR problem, problem odnosa. Vedno bolj glasno nasprotovanje prispevku ni posledica tega, da je RTV Slovenija dejansko vedno slabša, ampak da se zdi prispevek vedno več ljudem vedno manj samoumeven.

Ne, ni vedno slabša — a dejstvo je, da pa se po drugi strani tudi prav nič ne izboljšuje. Pa bi se morala. Da ji užaljeni in frustrirani oportunisti in njihovi privrženci ne bi mogli do neke mere upravičeno očitati, da je prisesana na davkoplačevalske dojke.

Ni nujno, da je informativni program TVS paradni konj. Televizija je še veliko več od tega. Poročila in vse drugo, kar v to spada, lahko pokonzumiramo tudi drugje in drugače, tako kot v bistvu vse, kar prikazujejo, predvajajo, objavljajo. Danes je tako rekoč vse vsemu vsebinska konkurenca, javni televiziji — ki za nameček niti ni brezplačna — pa še tem bolj.


Opomba: Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Večera v nedeljo in na spletni strani Večera v nedeljo, 15. aprila 2018, pod naslovom Čestitke: TVS ni vedno slabša (boljša pa tudi ne). Verzija na Fokuspokusu je editirana.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE