Benoît Duteurtre: Appetizers, French merlot in baskovske beretke [odlomek]

15.4.2018 / 06:08 Komentiraj
Kar bi se nekoč zdelo abotno, je danes normalno. Prihodnost EU v angleščini. Valuta z dvema črtama. Notre-Dame lounge.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Benoît Duteurtre je francoski pisatelj, muzikolog in radijski voditelj, ki živi in dela v Parizu. Napisal je čez 20 knjig, prevedenih v številne jezike. Je dobitnik nagrade Médicis za delo Potovanje po Franciji in nagrade Henri Gal Francoske akademije za opus.

Knjiga za odrasle je njegovo najbolj osebno delo.

“Navdih sem našel ob smrti matere, ki je verjela v veselje do življenja. Minljivost naših bližnjih nas spomni na dejstvo odraslosti: bolj ko korakamo proti smrti, bolj izginja tudi svet, v katerega smo se rodili. Tovrstna razmišljanja sestavljajo roman, ki je obenem komičen in melanholičen.”

Avtorja osebno lahko srečate ta četrtek, 19. aprila, ob 17:30 v knjigarni Konzorcij. Benoît Duteurtre bo obiskal Ljubljano v okviru Nodierovih dni, ki jih prireja Francoski inštitut. Pogovor z njim bo vodil kulturni ataše Mathias Rambaud.

Knjigo za odrasle je prevedel Luka Novak in je izšla pri založbi Totaliteta.

Benoît Duteurtre: Knjiga za odrasle

Razvoj takšne pokrajine skozi desetletja, ko smo govorili, da “gradimo Evropo“, ni bil prav nič evropski. Kmetijstvo, ki je bilo prilagojeno klimatskim in topografskim pogojem svoje pokrajine, je prepustilo mesto intenzivni proizvodnji, skoncentrirani v dolini in povezani s svetovnimi trgi. Travniki in stezice so zanemarjeni, preraslo jih je grmičevje, ostaja le nekaj asfaltiranih cest, ki med seboj povezujejo nekaj parkirišč. Vestno vzdrževanje gozdov, za katere so skrbele generacije gozdarjev, se je nehalo s invazijo ogromnih strojev, ki kopljejo jarke in odvažajo le najdonosnejša drevesa in vse ostalo puščajo zanemarjeno. Uveljavili so se nenavadni predpisi, kot recimo ta, da je treba ob reki, ki teče skozi vas, postaviti ograjo, da ne bi kdo padel noter in tožil občino. Pa je bilo vendarle prijetno sprehajati se in opazovati postrvi. A tudi tukaj, kot drugod, se naključjem življenja zoperstavlja “načelo previdnosti“. Mešanica ekonomske deregulacije in regulacije vsakdanjega življenja počasi, a dokončno spreminja Evropo v provinco Novega sveta.

Vasica, v kateri preživljam del leta, in leži na robu “naravnega ragionalnega parka“, je vendarle ena najbolje ohranjenih v regiji. S svojo slikovitostjo, slapovi in hotelčki privablja turiste. Doktrina župana, ki je na položaju že petintrideset let, je delovati malo in počasi, kar že samo po sebi ni tako napak. V sosednji občini je žar modernizacije naplavil vsakršno šaro, da ne govorimo o tej nekoč vijugasti cesti, ki so jo postopoma zravnali, da bi jo spremenili v hitro cesto. Za vsakim vogalom se je pojavila nova hiša. Danes pa javna osvetljava z ostudno svetlobo osvetljuje to ravno pot. Lokalni svetniki, nič kaj dojemljivi za čarobnost zvezdnate noči, skušajo pritegniti volilce z ureditvijo, ki spominja na pravo pravcato predmestje. Njihov največji dosežek pa je vsekakor občinsko odlagališče, ki so ga pompozno postavili na zemljišču ob nekdanji šoli.

V mojem otroštvu so smetarji prišli enkrat na teden in odpeljali odpadke v svojem smrdljivem tovornjaku, ki niti ni bil pokrit. Malo dlje, na deponiji, so železarji brskali po odpadkih in iz njih vlekli železnino, ki je bila še kaj vredna. Danes že vsak vaščan nosi svoje plastične vrečke na reciklažno točko, ki danes predstavlja to, kar sta za vas nekoč predstavljali gostilna ali cerkev, namreč srečevališče. Ko se pripelješ po cesti, že od daleč zagledaš te plastične zabojnike, ki še poudarijo predmestni videz pokrajine, kljub vsem smrekam in številnim drugim iglavcem. Pohod trajnostnega razvoja je naustavljiv s svojimi zelenimi, modrimi in rumenimi smetnjaki, mastnimi tlemi, na katerih se meša vonj po olju s skisanim vinom, kjer se srečajo črepinje in koščki plastike: vse, kar je zaznamovalo prehojeno pot od nehigieničnih kmetij do presvetle modernosti.

Nekaj skupnega imajo smrt, ki nas nemočne obvladuje, in vztrajna odločenost družbe, da uničuje ravnovesja, ki so se nam od vedno zdela samoumevna. V nekaterih obdobjih morda še bolj kot v drugih se mi zdi, da je ta poriv, ki za seboj ruši vse, kar obstaja, še posebej vseprisoten. Izginjanje domačega sveta se tako pridružuje našemu lastnemu razpadanju in še poudarja občutek poraza. In zato poln besa opazujem najbednejše tovrstne spremembe. Včasih si domišljam, da je ta bes neke vrste modrost, kot če bi nam neki naravni nagib uma ostril naš odpor do časov, ki prihajajo (in ki jih ne bomo poznali), in nas silil, da dajemo prednost tistim, iz katerih prihajamo, z vsemi njihovimi vojnami in nesrečami, ki nam, če drugega ne, pripadajo. V tem smislu uničevanje lepot, ki so nam pri srcu, ni zlo početje, pač pa subtilni mehanizem, ki rahlja naše obžalovanje in lajša našo smrt. Naj torej kar nadaljujejo, naj jo sesujejo, to zadnjo kmetijo. Ko več nič od tega ne bo, bom skoraj brez obžalovanja odšel.

Avtor Knjige za odrasle bo v Ljubljani v okviru Nodierovih dni ta četrtek, 19. aprila, ob 17:30 v knjigarni Konzorcij. — [Fotografija: Catherine Hélie/Éditions Gallimard]

Francoski kolosi

Spomnim se televizijskega nagovora predsednika Chiraca o gospodarskem položaju Francije konec devetdesetih let. Sedel je za svojo pisalno mizo in v svojem značilnem tonu lažne prepričanosti resno razlagal, da je država potrebna sprememb in si mora postaviti nove cilje, ki jih je mogoče povzeti z eno besedo: podjetništvo. V ritmu bobna za kamero je pozival prebivalce, naj se posvetijo temu idealu. Pri tem pa predsednik ni le trdil, naj bodo podjetniki podjetni. Potem ko je urno pometel z vsemi povojnimi nacionalnimi koncepti (“podjetja v službi države“), nas je rotil, naj brez obotavljanja sprejmemo dogmo 21. stoletja: “država je v službi podjetij“.

Ta danes že banalen koncept tedaj, v časih močno centralizirane Francije, ki je bila trdno vpeta v socialdemokratska načela, s katerimi se je pobirala povojna Evropa, ni bil tako samoumeven. In zato Chirac, kot se mu je to večkrat dogajalo, niti malo ni verjel v to, kar je govoril. Jasno je bilo razbrati, da pod krinko te navidezne odločnosti le recitira lekcijo, ki so mu jo napisali svetovalci in ki se jim je zdela neobhodna, da bi stopili v korak z zadnjim krikom svetovne ekonomije, ki so ga označevali z luštnimi imeni, kot so “deregulacija“, “privatizacija“ ali “globalizacija“. Kasneje so se pojavili izrazi, kot so “združitve in prevzemi“, “ekonomija obsega“ in “repozicioniranje“, dokler se nismo vrnili h konkretnejši realnosti, ki so jo označevali “zadolževanje“, “brezposelnost“ in “kriza“.

Vsak dan znova si je nova plast visokih uradnikov, ki so se menjavali po ministrskih kabinetih, v medijih zadajala to grandiozno nalogo. Vsi naj bi reformirali državno srebrnino, ki je nenadoma postala nezaželena cokla, in tako prepustili trgu bogastvo, ki se je nabralo skozi trideset let prosperitete, zatem pa sami prevzeli krmila teh podjetij in postali njihovi delničarji. Najbolj zagnani teh samooklicanih direktorjev so v vizionarskih govorih izražali potrebo po ustvarjanju “francoskih kolosov“ — in spraševal sem se, kakšno dodano vrednost lahko prinese nakup podjetij, ki bi jih nato vklopili v večje sisteme ter zatem spet prodali po kosih.

Kljub temu je nekakšna propaganda nenehno ponavljala idejo, da je bila država od pamtiveka in že po svoji naravi “slaba lastnica“, ki ni bila sposobna nadzorovati ekonomskega dogajanja. In pomislil sem, da lahko tako zlahka plasiraš dejansko samo debele laži; kajti taisti svetovalci, ki so šibali neučinkovitost javnega sektorja, so svoje premoženje takoj zatem obogatili z dobrinami, ki so jih pred tem desetletja po strogih pravilih vodili prav inženirji in upravniki javnega sektorja ter zagotavljali razvoj tako uspešnih skupin, kot so Elektro Francije, Air France, Renault, Airbus, Francoski telekom …

Najljubša beseda te nove generacije finančnih menedžerjev je bila vsekakor “znamka“, v kateri se je odražal njihov novi pogled na svet. Njihova prioriteta je bila odslej kreacija ali nakup “velikih znamk“, ki bi pokrivale vse človekove potrebe. Vsakodnevne storitve dobave elektrike, plina, pa poštarske in smetarske storitve — in morda nekega dne celo policija in pravosodje — so se morale umakniti poetičnim nazivom, kot so Vivendi, Orange ali Veolia. Bataljone upehanih uradnikov so prosili, naj se preobrazijo v komercialiste, predane “vrednotam“ njihovih podjetij. Kar pa zadeva male mestne trgovce, ki so jih zaradi njihove majhnosti povozili veliki sistemi, so morali prav tako umakniti, da bi optika, modni butik in športna trgovina naredili prostor Solarisu, Gapu in Décathlonu.

Kraljestvo znamk

Kraljestvo znamk ne pozna meja. To sem odkril, ko sem leta 2009 prišel v Benetke. Sploh ne vem, če sem bil res na Trgu Svetega Marka, kjer so vse stavbe tistega dne izginile pod velikanskimi plakati za Gucci ali Prado (ne vem več, za katerega, ampak vsekakor za neke nobel in trendi obleke). Benetke so se utapljale, in to ne v vodi, pač pa v znamkah, in še huje je bilo pri Mostu vzdihljajev, nad tem ozkim kanalom, ki teče vzdolž Doževe palače, ki je bil tudi sam povsem zavit v velike reklamne panoje, neresnične, obscene, pod katerimi so plule gondole, polne turistov.

Tej preobleki, bolj integristični od same burke, je uradno botrovalo vlaganje zasebnih podjetij v obnovo Serenissime. Nekoč bi se država lotila takšne obnove z velikansko zamudo, dela pa bi se zaradi proračunskih zapletov vlekla v neskončnost. Ti časi so minili. Italijanska država, izžeta prav tako kot francoska, se je raje prepustila koncernom, ki so svoje “mecenstvo“ zamenjale za takole kričečo reklamo. Ta prenos financ in oblasti je poosebljal prenos sveta, ki nam je vladal. V dobi, ki se je začenjala, se bodo morali mesta, narodi, drugorazredne in obubožane države pač prilagoditi, kar pomeni se podrediti podjetjem in jim služiti. Rahlo naivno sem mislil, da je takšno perverzno plakatiranje v srcu Benetk stvar italijanske miselnosti. Prizor je imel v sebi celo nekaj slikovitega, kar je spominjalo na italijansko popevkarstvo iz let 1980 (ko je Al Bano pel Felicità z nekim prijetno vulgarnim mačizmom) ali pa na velike prsi bimbet na berlusconijevskih kanalih.

A sem se moral kmalu strezniti, ko je nekaj mesecev pozneje tudi pariška Concièrgerie prav tako izginila pod svetlobnimi napisi, ki so jo krasili ves čas dolge obnove. Ta zgodovinska trdnjava ob Seni, ta simbol francoske prestolnice je bil le še ogromna reklama, ki je turističnim ladjicam vsiljevala fotografije rolexov ali applov.

Takšni pretresi presunejo prav vsakogar od nas tako trajno, da se tega sploh ne zavedamo več. V nekaj letih je peščica globalnih koncernov pokupila središča mest, da bi povsod namesto lokalnih trgovin zasadila svoje enolične in vseprisotne znamke. Še celo živilske trgovine so zdaj zvedene na nekaj angleško zvenečih verig v stilu Monop’daily ali Carrefour Market. Špecerije in tržnice nimajo niti več možnosti, da bi se prilagodile neštetim higienskim, varnostnim in invalidskim predpisom neke birokracije, ki je sicer oddaljena, a kljub temu dovzetna za vplive velikih konglomeratov. Kraljestvo znamk kraljuje tudi v predmestjih, kjer trgovski centri delovnemu ljudstvu in iskalcem zaposlitve ponujajo svoje diskontne verige, ki naj bi v svojih hangarjih, obdanimi s parkirišči, zadostile vsakršnim potrebam: znamke čevljev, znamke igrač, znamke bonbonov, znamke halal in znamke kosher, vse je tu. Preroki znamk, ki jih ženejo bodoči dobički, se veselo požvižgajo na pretrese, ki jih povzročajo v vsakdanjem življenju meščanov. Kot pretkani nepremičninarji točno vedo, da se nihče ni sposoben upreti debelim kuvertam, ki mestne četrti spreminjajo v mrtve cone, ki jim kraljujejo brandi in logotipi. Temu trendu ne uidejo niti javne službe, katerih tržne lokacije so postale predragocene. Pošto na številki 71 Elizejskih poljan so zaprli zaradi previsoke najemnine. A namesto tega so se mediji bistveno bolj na široko razpisali o prihodu ameriške znamke Abercrombie & Fitch, kot bi šlo za promocijo najlepše avenije na svetu. Ko pa gre za politike, so ti itak vajeni, da ničesar ne vidijo in ničesar ne razumejo, in se raje zatečejo k finančnim strokovnjakom — prav tistim, ki so nam pred toliko leti obljubljali, kako bodo podjetja vse uredila, dokler se nismo zavedli, v kakšno gospodarsko godljo so pripeljali državo.

A to je le eden od vidikov sprememb v teku. Če pogledamo širše, se vse, kar bi se še pred nekaj desetletji prebivalcu Evrope zdelo abotno, danes zdi normalno: kako se francoski in nemški politiki o prihodnosti Unije pogovarjajo v angleščini; vseprisotno pokoravanje varnostnim ukrepom, pa naj gre za pasterizacijo mleka ali obvezno kolesarsko čelado; prepričanje, da je moški po naravi nevaren in da so ženske in otroci njegove logične žrtve; uporaba v Franciji valute z dvema črtama, katere tečaj je blizu dolarju in katere nekdanji centimi se izražajo v centih; predpostavka, da je družba skupek diskriminiranih manjšin; privatizacija univerz; zamenjava vlakov z avtobusi; vsakodnevno spremljanje hollywoodskih novic na Google News; poimenovati otroke Alison Dupont ali Kevin Abdallah; prepričanje, da je Rusija po naravi zla; verjeti v to, da naša država pripada neki “zahodni družini“, ki se, sama proti vsem, trudi, da bi širila mir in svobodo; in posledično, ob današnjem terorizmu, zavzeti vlogo ubogih žrtev, ki jih ta zlobna dejanja presegajo.

Notre-Dame lounge

Ko sem se leta 1988 preselil, je bil turizem okrog Notre-Dame še dokaj prvinska dejavnost. Vsak konec tedna so se z avtobusov izkrcale skupine, ki so si v kolonah ogledale katedralo. V moji stavbi, kjer so bile najemnine še relativno nizke, so stanovali upokojenci, študenti ali pa mladi pari, ki so tam bivali leto ali dve, dokler se niso preselili v družinam prijaznejša predmestja. Med trgovinami s spominki si še vedno našel mesarja, optiko, lekarno, pekarno pa kiosk in star kabaret brez naslednikov, La Colombe, kjer je v letih 1950 debitiral kantavtor Guy Béart.

Tedaj se je začela sicer diskretna, a globoka preobrazba moje četrti v organizirano atrakcijo. Leta 1988 je bila klientela bistrojev v glavnem sestavljena iz osebja bližnje bolnice, ki je prihajala na kavo k šanku ali pa na dnevni meni. Potem pa so se bistroji prenovili, točilnice so izginile in vse je postalo en velik in udoben lounge, kjer moraš počakati, da te posedejo in kjer drago prodajajo jedi iz mikrovalovke. Novi lastniki ne cenijo prav dosti rednih gostov, ki pijano debatirajo pri pultu, in se raje posvečajo mednarodni publiki, ki je pripravljena seči globoko v denarnico, da bi okusila svoje pariške sanje.

Od tod izvira tudi nekakšen neofrancoski stil, ki ga predstavljajo psevdoimpresionistične freske in karirasti prti. Na tablah restavracije nudijo appetizerje in French merlot. Ponekod se natakarji okinčajo z baskovskimi beretkami, da bi s svojo podobo privabili mimoidočega, kot na vhodih v peep-showe. Po kioskih so se pojavile znamke sladoledov Häagen-Dazs in sončna očala Solaris, medtem ko so lekarno zamenjali z Occitane in njenimi provansalskimi mili — ki jih dobiš tudi v Chicagu. Druga faza je predvidela razširitev pločnikov, kjer so zasadili rožnate kostanje.

Po obveznem visokotlačnem čiščenju stavb je ta ulica za pešce, ki teče mimo bolnice, postala skoraj prijetna. Zdaj po njej krožijo vozila na pedala, ki jih poganjajo študenti ali prišleki in prevažajo zaljubljence ter jim razkazujejo mesto v angleščini. Zdi se, kot da nikogar ne motijo ta človeška porivala, ki spominjajo na azijske rikše in na haussmannskih bulvarjih delujejo rahlo bedno. Turisti pri denarju si raje privoščijo limuzine, ki jih vozijo šoferji v kravatah. Kar pa zadeva dvonadstropne avtobuse, ki vsakih pet minut prevažajo turiste od ene znamenitosti do druge, me neverjetno spominjajo na angleški javni prevoz, pri čemer so polepljeni z reklamami, ki so prav tako v angleščini.

Benoît Duteurtre: Knjiga za odrasle. Naslov izvirnika: Livre pour adultes (Éditions Gallimard, 2016). Prevedel Luka Novak. Založba Totaliteta, 2018. ISBN 978-961-94315-3-5, cena: 24,90€.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE