Oče na dopingu, mama konformistka. Resna pacienta. Ubogi otroci.

11.4.2018 / 06:10 3 komentarji
Dopingirani rekreativci so odraz logike: “Sem to, kar dosežem!” Ker je večinska, velja za normalno. Čeprav je patološka.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Ta teden me je od vseh novic, ki so me pretresle, najbolj iztirila tista o kraji zdravil, ki so jih v mariborskem UKC prodajali športnikom kot doping. Profesionalcem. In rekreativcem.  

Doping je problematičen že pri profesionalcih, še tem bolj pa pri rekreativcih. Profesionalci ga zlorabljajo zato, da bi bili uspešni pri svojem delu. Čeprav to ni opravičljivo, je še mogoče nekako razumeti. Pri rekreativcih pa se zdi, da za plačevanjem 500€ za nakup dopinške substance ni nobenega interesa.

Tak sklep je napačen. Tudi za rekreativčevim kupovanjem je nek interes. Ki je še bolj problematičen in boleč kot tisti pri profesionalcu.

Primer rekreativnega kolesarja

Vzemimo za primer rekreativnega kolesarja. S profesionalnim kolesom. In z vso opremo, ki jo rabi. Ki vsaj med vikendi obsedeno kolesari. Kolesari pa seveda ne zato, da bi opazoval lepote pokrajine. Ali kaj podobnega.

Ker to ne šteje. Kar zanj šteje, je to, da bo prevozil več kot prejšnji vikend. In/ali, da bo isto razdaljo prevozil hitreje kot prejšnji vikend. In še posebej: da bo isto razdaljo prevozil hitreje kot njegovi prijatelji in kolegi, ki se s podobno profesionalno opremo gonijo vsak konec tedna za to, da premagajo same sebe in še posebej vse druge, ki jih poznajo.

Včasih za to zadoščajo kondicija, moč mišic, odlična oprema in vse ostalo. Kdaj drugič pa to ni dovolj. Zato rekreativec poseže še po drugih pomagalih. Kupi kakšno zdravilo, ki vsebuje dopinške substance. Katerih zaužitje mu omogoči še boljši rezultat. Tak, da bodo vsi, ki ga poznajo, kar zijali.

Kaj je narobe s to logiko?

Naš rekreativec mora izpolnjevati nekaj pogojev.

Prvič mora biti dovolj bogat, da lahko za en odmerek zdravila plača recimo 500€. Pri tem je seveda treba vedeti, da večina Slovencev nima 500€ za osnovne življenjske stroške na enega družinskega člana. Naš rekreativec torej sodi med najbolje plačane poklice tipa menedžer, borznik, odvetnik, zdravnik itd.

Drugi pogoj, ki ga tak rekreativec mora izpolnjevati, pa je, da ga v življenju vodi učinek: “Sem to, kar dosežem!” — torej logika, za katero se navidez zdi, da z njo ni nič narobe.

Vendar je. Ker je to logika, ki posameznika zlorablja kot sredstvo za doseganje cilja. In kot vemo, je ta logika v slovenski družbi danes že povsem prevladujoča. Učijo jo že v osnovni šoli. Kjer veljaš toliko, kolikor točk zbereš. Od točk je odvisno, na katero srednjo šolo se boš vpisal.

V srednji šoli se ta ista logika še nadaljuje. Zbiraš točke. Od katerih je odvisno, na kateri faks se boš lahko vpisal. In potem gre ta logika naprej na faksu. V njo smo vključeni tudi profesorji. Ki tudi zbiramo točke za to, da bomo čez pet let dobili licenco za delo. In morda napredovali.

Ko sem zadnjič nekemu kolegu rekla, da logika habilitacij pri posameznikih stimulira problematične lastnosti kot karierizem, kalkulativni um, intelektualni konformizem in samocenzuro, mi je pritrdil. In dodal, da je malo teh lastnosti vendarle dobro imeti.

Hotela sem komentirati, da teh lastnosti ne moreš imeti malo. Ali jih imaš ali pa nimaš. To je tako, kot ne moreš biti samo malo noseča. Si noseča ali pa nisi.

Normalno in patološko

Povedano drugače: rekreativni športniki, ki uporabljajo doping, so utelešenje logike, ki jo v družbi slavimo. Jasno, da je zgrešena. A tudi tokrat velja, kar je povedala Ruth Benedict v Vzorcih kulture že leta 1934: da razlika med normalnim in patološkim v družbi ni skladna z medicinskimi kriteriji, temveč da neko vedenje velja za normalno, če je večinsko, četudi je po medicinskih kriterijih patološko.

To velja za dopingirane rekreativce. Za njihovo vedenje obstaja več možnih diagnoz. Toda družba, ki slavi logiko, ki jo dopingirani rekreativci utelešajo, jih ne vidi kot patoloških primerkov. Ali problematičnih. Ampak kot normalne ljudi. Še več! Vidi jih kot vzor uspešne normalnosti.

Pa še mame

Dodajmo k takšnim očetom še mame. Mame, ki se bojujejo proti ogljikovim hidratom in nasedajo lažem o paleolitski dieti. Mame, ki delajo vse, da bi ustrezale družbeno in tržno diktirani telesni podobi brez odvečnih kilogramov in maščobnih blazinic. Mame, katerih mentalni profil je identičen profilu očetov. Profilu, ki se mu reče brezkompromisni konformizem v prilagajanju norim in nečloveškim zahtevam družbenega okolja.

Dodajmo torej še takšne mame in dobili bomo skico družine, v kateri raste velik del današnjih slovenskih otrok. Gre za družino, kjer sta oče in mama resna bolnika. Ki bi jima bilo mogoče pripisati kar nekaj diagnoz.

Vendar zato, ker gre za večinska, zaželena in slavljena vedenja, nista diagnosticirana. Niti nista prikrajšana za roditeljske pravice. Čeprav predstavljata družinsko okolje, v katerem bo otrok utrpel bistveno resnejše socialne poškodbe kot v družini, v kateri mu dajo eno po riti.

Za otroke gre!

Nasprotno. Te družine kriminaliziramo. Jih razglašamo za otroku škodljivo okolje. Proti tistim prvim pa ne naredimo nič. Še več! Predstavljamo jih kot idealne, urejene družine. Čeprav so starši vsaj na momente neprištevni. Plačati kot rekreativec 500€ za doping je namreč neprištevnost. Norost.

Toda o tem, kakšne katastrofalne učinke imajo taki starši na svoje otroke, v Družinskem zakoniku ne piše nič. Piše pa veliko o tem, da jih ne smemo po riti.

Pa naj še kdo reče, da gre v Družinskem zakoniku za dobrobit otrok!

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE