Pokorno javljam: “Jaz sem elita.”

11.4.2018 / 06:08 Komentiraj
Antielitizem štarta ne na prvo žogo, ampak na igralca. V nogometu si za to prislužiš rdeči karton, v politiki pa aplavz.
NAROČI SE PRIJAVI SE

V nedavnem intervjuju je koordinator Levice Luka Mesec odgovarjal na očitke, da je kaviar levičar, ki nosi drage puloverčke in superge.

Branil ga ne bom, ker to prepričljivo in argumentirano zmore sam. Sem pa ob branju začutil solidarnost, ker tudi sam nisem ravnodušen do kvalitetne obutve in pletenin.

Skrb za urejenost me spremlja že od mladih nog, tako kot tudi aktiven in kritičen odnos do sveta. Vse do nedavnega mi tega ni nihče očital. Nikomur se ni zdelo, da je bila moja gimnazijska angažiranost proti smrtni kazni in nacionalizmu manj kredibilna, ker sem nosil nove starke. Čakse, kot jim rečete onkraj Trojan.

“Upornik vsekakor,” je rad rekel moj oče Igor, “ampak bolj Engels kot Marx.”

Do nedavnega. Dokler nisem bil zaradi fotografije iz ljubljanske gostilne, objavljene na Facebooku, izpostavljen grobemu napadu na verodostojnost mojih prepričanj, javne besede in profesionalnega dela — češ, kdor hodi v take fancy gostilne, že ne more prepričljivo zagovarjati človekovih pravic.

Rdeči karton

Hohštaplerski elitist. Šah, mat. Drži gobec in marš v kot.

Verjetno mi v obrambi pred očitki elitizma ne koristi pisanje o populizmu, ki ga mnogi enačijo z antielitizmom. Ker sem do populizma zelo kritičen, bi se moje pisanje dalo razumeti kot implicitno kritiko antielitizma. Naj razjasnim kakršnekoli dvome.

Kritika ni zgolj implicitna. Antielitizem je po mojem globokem prepričanju sektaški diskurz, ki ne štarta na žogo, ampak na igralca. V nogometu si za kaj takšnega prislužiš rdeči karton, v politiki pa od mnogih žanješ podporo in aplavz. Označiti nekoga za pripadnika elite je postalo univerzalno sredstvo diskreditacije. Ohlapna, zdrizasta in smrdljiva nalepka, ki jo lahko kdorkoli nalepi na kogarkoli.

Na eni strani Orbán in Kaczyński na Bruselj — ki od njiju zahteva, naj spoštujeta temeljne vrednote evropskega povezovanja —, na drugi pa antipuloverski aktivisti na Luko Mesca in njegovo ne dovolj proletarsko garderobo.

Zmerjanje političnih nasprotnikov z elitizmom je zadnje čase celo bolj priljubljeno na desnici kot na levici. Ko začne z obtožbami o elitizmu opletati celo karikirano snobovski britanski konservativec Jacob Rees-Mogg, znan tudi kot “član parlamenta iz 19. stoletja”, je verjetno čas za resen razmislek.

Elitistične nalepke

Seveda je mnogo tudi takih, ki elitistične nalepke uporabljajo brez cinizma, z iskreno namero, da bi popravili družbene težave in krivice. To spoštujem.

Toda pravični in plemeniti cilji ne upravičujejo načina. Ne gre za to, da bi komurkoli odrekal pravico do družbene kritike ali da bi nasprotoval zahtevam po korenitih spremembah. Ravno nasprotno.

Problem antielitističnega diskurza je prav v tem, da pozornost preusmeri od vsebine problema na osebno raven in namesto reševanja ponudi diskvalifikacijo.

Antielitizem je objektivno zaveznik statusa quo. Krivice se v družbi seveda ne dogajajo same od sebe. Povzročajo in vzdržujejo jih institucije in posamezniki. Za družbene težave, socialne stiske, ekonomske krivice, korupcijo, politične krize in svinjarije, kršitve mednarodnega prava, okoljske in humanitarne katastrofe, ki smo jim priča v današnjem svetu, obstajajo tako sistemski razlogi kot tudi individualna odgovornost.

Toda to odgovornost je treba definirati in razložiti skozi prizmo konkretnih situacij, dejanj in ravnanj, ne pa na podlagi pavšalnih napadov na ljudi zaradi njihovega socialnega statusa, izobrazbe, poklica in življenjskih navad. Ali gostiln, v katere zahajajo, ali puloverjev, ki jih nosijo.

Karikature in stereotipi

Antielitizem prepogosto deli ljudi na naše in vaše na podlagi zunanjih okoliščin in lastnosti, karikatur in stereotipov. Družbo polarizira na podoben način, kot to počneta nacionalizem in šovinizem.

Zato je antielitizem tako privlačen za populiste. Omogoča jim izkoriščanje in manipulacijo pogosto legitimnega in upravičenega nezadovoljstva in jeze za vzpostavljanje fiktivnega konflikta med “narodom” in “njegovimi sovražniki”.

Antielitizem tlakuje pot antiliberalnim, antipluralističnim in antidemokratičnim političnim alternativam, ki jih populizem prodaja kot upor izkoriščanega ljudstva proti pokvarjenim elitam.

Srž populistične prevare je v tem, da jim je žrtve neoliberalizma uspelo prepričati, da so za njihove stiske krive “elitistične” institucije in vrednote liberalne demokracije. Na koncu se jim kaj lahko zgodi, da bodo obtičali v neoliberalizmu brez demokracije, brez svobode in brez pravic.

Kot je v nedavnem komentarju zapisala Guardianova kolumnistka Polly Toynbee: “Pazite se totalitarnih impulzov tistih, ki trdijo, da govorijo v imenu ljudstva, pa naj prihajajo z desne ali z leve.”

Nekatere podvrste antielitizma imajo še temnejšo plat. Marsikje se antielitizem še dandanes napaja s teorijami zarote in na karikiranih stereotipih o zavaljenih mednarodnih bankirjih, ki v fraku in s cilindrom in z debelo cigaro v ustih ropajo in izkoriščajo pošteno delovno ljudstvo.

Težave tudi na levici

Koketiranje z antisemitizmom ni samo problem skrajne desnice, ampak imajo s tem težave tudi nekateri na levici. To ilustrirajo tudi nedavne ostre kritike vodje britanskih Laburistov Jeremyja Corbyna, ki jih je povzročila objava sicer šest let starega zapisa, v katerem je Corbyn izrazil simpatije do očitno antisemitskega umetniškega grafita.

Če se glede Corbyna vendarle zdi, da gre bolj za nepazljivost kot naklepni antisemitizem, pa ostaja dejstvo, da je polemika razkrila skrb vzbujajoče podatke o latentnem antisemitizmu med delom članstva.

V teh dneh je z najvišjih funkcij v stranki odstopila vidna Corbynova zaveznica Christine Shawcroft zaradi podpore lokalnemu politiku, ki je javno zanikal holokavst. Shawcroftovo je v partijskih funkcijah zamenjal komik Eddie Izzard, kar kaže, da se tudi v zoprnih zgodbah včasih skriva žarek upanja. Za Eddieja je bil Adolf Hitler “prfuknjen množični morilec”.

Toda Eddiejev humanizem in humor sama ne bosta dovolj, da prikrijeta bolečo resnico. Premnogo ljudi, ne le v Veliki Britaniji, si elito še vedno predstavlja s kljukastim nosom in cigaro.

Puloverčki po želji

Daleč od tega, da bi vse, ki prisegajo na antielitizem, obtoževal slabih namenov, kaj šele antisemitizma. Je pa prav, da vedo, s kom vse se pajdašijo.

Ko se med antielitisti znajdejo Orbán, Trump, Kaczyński, Johnson, Farage, Rees-Mogg, Marine Le Pen, Salvini, Grillo in njihovi grupiji iz slovenskih logov, ne potrebujem še eksplicitnih antisemitov za to, da se prostovoljno javim v elito.

Morda me boste imeli za snoba, vendar mi pač ni vseeno, s kom se družim. Pa še puloverčke lahko nosim, ne da bi me kdo gnjavil.


Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera v torek, 10. aprila 2018, pod naslovom Pokorno javljam, da sem elita. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z uredništvom in avtorjem.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE