Ernest Petrič in solidarnostno potapljanje ladjic v Piranskem zalivu

10.4.2018 / 06:08 Komentiraj
Se še kdo spominja, ko je Petričev svetovanec na Russia Today izjavil, da bi nas NATO branil, če bi nas Rusija napadla?
NAROČI SE PRIJAVI SE

Tudi če verjamemo, da je za zastrupitev ruskega dvojnega agenta Sergeja Skripala in njegove hčerke Julije res kriva Rusija, to še ne pomeni, da smo razrešili enigmo “solidarnosti”, ki je postala ključni pojem in označevalec tudi notranjepolitičnih prerekanj in prepričevanj, zakaj se mora Slovenija priključiti drugim državam EU, ki so izgnale ruske diplomate.

Reduciranje težave na “solidarnost” — v tem primeru z Veliko Britanijo — je že sámo po sebi sumljivo. Gre za zlorabo pojma. Konteksti pomoči gredo onstran sleherne humane ali humanitarne note. So ozko mednarodnopolitični, diplomatski. Predstavljajo politično apropriacijo žargona, ki s tem izgublja osnovno semantično polje in postaja razvrednoten.

Sumljiv diskurz o solidarnosti

Hipertrofija diskurza o solidarnosti z Veliko Britanijo v resnici ni prišla iz domačih logov. Gre za posvojen besednjak “proevropskih” političnih akterjev in množičnih medijev, ki so za trenutek pozabili na nesolidarnostni brexit.

Seveda ga je posvojil tudi Miro Cerar in zabrenkal na strune obstoja EU, ki da bo preživela samo, če bo “enotna in solidarna” — Slovenija sama pa je takšen dejavnik enotnosti.

Zlaganost in zloraba diskurza solidarnosti ni najhujša stvar, ki jo je kak slovenski predstavnik uporabil v primeru tako imenovanre diplomatske vojne, kot ji rečejo. V Državnem zboru je dr. Ernest Petrič, dolgoletni veleposlanik in ustavni sodnik ter profesor mednarodnega prava, zdaj svetovalec predsednika Republike, začel mahati z nič manj kot neizogibnimi dolžnostmi, ki da jih ima Slovenija.

Opozoril je na 5. člen pogodbe Severnoatlantskega zavezništva, ki govori o “solidarnosti” med članicami: ko je napadena ena, so napadene tudi vse druge. Ali (prav tam) z njegovimi besedami:

“Če bi bila naša ladja napadena v Jadranskem morju, so nas dolžni braniti vsi, od Washingtona do Osla.”

Logika izsiljevanja je zdaj naslednja: Slovenija mora “solidarno” podpreti Veliko Britanijo, ker je ta nekako napadena. Po Petričevem miselnem loku smo torej na pragu vojne. Ruske ladje so na tem, da zaplujejo v Piranski zaliv.

Bomo videli, ali po sredini.

Samouresničujoča se prerokba

No, tak parlamentarni fearmongering je potreben zato, da bi iz slovenske države izvlekel vsaj dejanje solidarnosti — kar je nov evfemizem za vojaško zavezništvo v razmerah, ko še ni jasno, kdo in zakaj je zastrupil Skripala:

“‘Dokler smo zraven, je najmanj, kar se lahko pričakuje, naša solidarnost,’ je zatrdil Petrič ter dodal, da bi bila kardinalna napaka, če ne bi rekli nič.”

Nekdanji ustavni sodnik se je nevarno poigral s samouresničujočo se prerokbo kot gonilom vojaških nemirov, spopadov in končno vojn. Če bodo vsi protagonisti dovolj intenzivirali svoja prepričanja o ogroženosti in solidarnosti — in nesolidarnosti z drugimi —, predvsem pa če bodo razpredali, kdo nas bo napadel in kdo nas bo potem dolžan braniti, se bo počasi tudi povečala verjetnost, da bo res napadena tudi naša ladja.

Ko Rusija napade Slovenijo

Pri takšnem svetovalcu ni čudno, da je nenadnim strahovom zaradi napada Rusije na Slovenijo podlegel že njegov svetovanec Borut Pahor v intervjuju za Russia Today pred tremi leti — pod naslovom 3. svetovni vojni se je še mogoče izogniti. O 3. svetovni vojni je Pahor govoril tudi ob Putinovem obisku na Vršiču.

Podobnost je očitna. Tragikomičnost škandaloznih predsednikovih recitacij o pogumnem in enotnem nastopu v okviru Nata, če bo Rusija napadla Slovenijo, je ob ruski zasedbi Krima z medklicem osmešila voditeljica:

“Gospod predsednik, za razliko od vas ne govorim v imenu svoje države, ampak nekaj mi pravi, da ruski voditelji nimajo ne volje ne namere, da bi napadli Slovenijo.”

Ja, včasih pričakovanja res delujejo kot prerokba. Če si jih le dovolj dolgo ponavljaš in če si jih močno želiš, se ti uresničijo. Ampak to se seveda ni zgodilo, ker se slovenskim medijem tega pač takrat ni ljubilo opaziti. Nekako v skladu z motom: “Ni res, da imamo predsednika, kakršnega si zaslužimo. Imamo medije, ki reprezentirajo in neprezentirajo predsednika na način, kot si ga zaslužimo.”

No, ne samo njega.


OpombaTekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v nedeljo, 6. aprila 2018, pod naslovom Ernest Petrič in ruske ladje v Piranskem zalivu: o izsiljevalski logiki solidarnosti. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE