Politični porno na Planetu: “Kaj še ostane starim silam in novim obrazom?”

Bolj ko mediji intenzivno spremljajo politiko — še posebej televizije in še posebej v obdobju pred volitvami —, bolj v resnici funkcionirajo kot pripomoček za odvračanje pozornosti od dejanskih problemov ali vsaj vprašanj.

V nedeljo sem gledal poročila na Pop TV, že v petek pa za dobro vago soočenje na Planet TV. Ker Pop TV že dolgo ne gledam več, Planeta pa praktično nikoli nisem, je bilo oboje zame precejnje presenečenje.

Že v golem televizičnem smislu sem opazil, da so politične vsebine bolj eksotično, ekstravagantno vizualizirane kot še nedavno. Da nam ne bi postalo dolgčas ali kaj? Ker ljudje na enkranu ne govorijo nič takega, kar bi nas zelo zanimalo, pa potem to po eni strani kompenzirajo s frenetično fancy montažo, po drugi pa s podlaganjem s primitivnimi simboličnimi posnetki makadamskega kolovoza, ki se cepi?

Ker guess what? “Po štirih letih je Slovenija spet tik pred razpotjem. Kaj sploh še ostane starim silam in novim obrazom? — Volitve. Nov začetek.”

Zakaj bi pa še gledali soočenja?

Vas to na kaj spominja? Naj vam osvežim spomin: podnaslov resničnostnega šova Kmetija na taistem kanalu se je pred dvema letom glasil: Nov začetek. Ja. Kmetija: Nov začetek. Zdaj pa Volitve. Nov začetek. Whatever.

Ne čudite se, da se mnogi normalni ljudje ne udeležujejo več volitev. Volilna udeležba od enih do drugih volitev dramatično pada. Ker da slovenski politiki ne znajo več nagovoriti razočaranih državljanov.

Deloma je to že res, toda pomislite še enkrat. Zakaj bi pa gledali soočenja domnevno angažiranih ljudi, ki jih hočeš-nočeš silijo nastopati v konceptualni in psihološki debilnosti resničnostnega šova? Zakaj bi pa sodelovali pri tem tako imenovanem prazniku demokracije in do dneva D postopoma izločali slabše konkurente?

In kdo vam bo sploh povedal, da je to debilnost? Politiki sami? Politični analitiki? I, le zakaj bi grizli roko, ki jih hrani?

Odkod ta stara finta

Na Planetu so soočenje pripravili ne v studiu, temveč v mračnjaški Stari elektrarni na Slomškovi. Ker so si hoteli pripraviti priložnost in teren za duhovičenje: češ, nek parni kotel je bil nekoč nekaj novega, danes pa je samo še muzejski eksponat — in tako bodo volilci odločili, kdo bo ostal v igri in kdo bo šel v muzej.

Planet TV seveda ni edini (medij), ki opleta s to neumnostjo o starih (silah) in novih obrazih v politiki, je pa zato voditelj s tema dvema definicijama v oddaji masturbiral do onemoglosti.

Stari in novi obrazi so postali smart shorthand za brezizhodnost slovenske notranje politike. Smart zato, ker medije same kot glavne krivce za to fanatazmatsko govoričenje ekskulpira, volilcem pa ne jemlje poguma in volje in jih postavlja pred navidez odgovorno državljansko odločitev. Ker je ljudem to všeč in ker naveličani in razočarani brez posebnega miselnega napora razumejo to polarizacijo med tistimi, ki jih imajo poln kufer, in tistimi, od katerih si obetajo nekaj popolnoma drugačnega.

Vam bom jaz povedal, odkod ta finta s starimi in novimi ksihti sploh prihaja.

Poln kufer

Starih imamo poln kufer deloma zato, ker jih mediji non-stop vlačijo pred kamere in mikrofone in še kako drugače beležijo vsako njihovo izjavo, vključno z nesmiselnimi, nepotrebnimi, nezanimivimi.

Predvsem pa smo se jih naveličali zato, ker smo podlegli psihozi, da je slabo, če neka stranka deluje dolgo in se prebija od enih do drugih volitev in magari iz ene vlade v drugo ali iz opozicije v opozicijo ali če celo izpade iz parlamenta.

Mediji so sprejeli igro in mindset populističnih političnih newcomerjev in njihovih še bolj populističnih privržencev, da smo starih strank po pravici — moralno, psihološko, pa seveda tudi državljansko — naveličani.

Seveda ne moremo oporekati očitku, da so stare stranke — in nasploh obstoječe, predvsem parlamentarne — kadrovsko nefleksibilne in nepermeabilne in da se grejo negativno selekcijo. To je res. Če ne bi bile takšne, ne bi niti propadale ali izginjale iz parlamenta, niti se ne bi pojavljalo toliko novih strank.

Politični neuspehi (na volitvah in sicer) in politične napake — niti velike napake — načeloma ne bi smele biti razlog za propad neke stranke. Vse to bi se dalo popraviti. Si znova pridobiti zaupanje, zamenjati staro gardo z mladimi levi, prilagoditi strankarsko platformo času in volilcem in razmeram.

Nov nov začetek

Ampak seveda ne čez noč. In ne v Sloveniji. Janšo kot absolutnega favorita bo SDS morala odnesti z njegovimi prevelikimi reklci vred. Drugouvrščeni Erjavec bo dejansko moral postati upokojenec, preden ga bo DeSUS spakiral. Da je Tonin izpodrinil Ljudmilo Novak na čelu NSi, je bil pravi mali čudež.

SLS se je pogreznila v irelevantnost, ker se niso znali prilagajati in najti leaderja. In kaj je bil pravzaprav razlog, da je odmrla LDS? Da jih je Drnovšek pustil na cedilu? Kapitala te stranke niti Katarina Kresal ni mogla zapraviti. In če smo že pri tem, zakaj je izginil poznejši Zares? Ker se jim ni ljubilo več? Ali ker bi se jim zdelo zamalo biti v opoziciji?

Skratka: če bi bile politične stranke in politiki sami malo bolj normalni, potem se ne bi kar naprej pojavljali novi ali polnovi modeli à la Alenka Bratušek, Dobovšek, Šarec, Čuš, Požar, Veber, Kangler, Primc itd. itd. — vsak s svojo novo ali kao novo stranko.

Napovedujem, da bo volilna udeležba na prihajajočih državnozborskih volitvah okrog 50% in da bodo rezultati po strankah tako razdrobljeni, da ne bodo mogli in znali sestaviti vlade vsaj še do konca leta, potem pa bo koalicija — kakršnakoli že bo — po manj kot letu dni razpadla. Nakar bo spet priložnost za nov začetek. S še bolj bednim koncem.