Trumpova trgovinska vojna: Ekonomska norost nekoč in danes

9.4.2018 / 06:08 Komentiraj
Ko se ekonomski populizem preseli v predsedniške palače, je razum na stranskem tiru. Racionalno ga ne moremo premagati.
NAROČI SE PRIJAVI SE

No, pa smo jo dobili. Trgovinsko vojno. Zdelo se je, da je obdobje eskalacije zunanjetrgovinskih zaščitnih ukrepov nepovratno za nami. Da so države spoznale, da se jim manj zunanjetrgovinske zaščite oz. bolj prosta trgovina splača. Zdelo se je, da znanja o zunanjetrgovinski zaščiti oz. trgovinskih politikah ne bomo potrebovali več.

Sam sem dolga leta predaval predmet mednarodna trgovinska politika. Vendar le do leta 2009, ko smo na Ekonomski fakulteti nehali razpisovati podiplomski program mednarodne ekonomije. Moj predmet je postal izbirni. Zanj se je odločalo premalo študentov, da bi ga izvajali. Zdelo se je, da znanja o trgovinskih politikah v obdobju cvetoče globalizacije nihče ne potrebuje več.

Kako daleč je šla globalizacija

Toda globalizacija je očitno šla predaleč in prizadela preveč slojev ljudi. Ti so uteho ali upanje našli v populistih, ki so obljubljali povečanje zaščite in vrnitev služb v industrije, ki so se s prosto trgovino preselile na svetovni jug in vzhod. Izvoljen je bil Donald Trump, ki je pač resno vzel, kar je obljubljal v volilni kampanji — uvedbo carin. In tako je pred tedni začel s trgovinsko vojno. Zadnje dni, ko je s carinami začel targetirati uvoz iz Kitajske, je dobila izrazit pospešek.

In v vsej tej zgodbi je najbolj zanimivo to, da se trgovinska vojna odvija in eskalira natanko tako, kot smo nekoč v preteklosti že spremljali in kar v učbenikih kazali študentom.

Spodaj je kratek “šnelkurs” ekonomike trgovinske vojne. V njej vsi izgubijo, čeprav z uvedbo “optimalne carinske stopnje”, ki bo maksimirala blaginjo domače države na račun tujine, vsi računajo na zmago.

Jok!

Pričakovan odziv Kitajcev

Da se ne bom preveč matral: takole opisuje Bojana Humar v reviji Manager razvoj trgovinske vojne med ZDA in Kitajsko v zadnjih dneh:

“Zaostrovanje trgovinskih odnosov med ZDA in Kitajsko je ta teden dobilo nove razsežnosti. Potem ko so ZDA konec marca uvedle dodatne carine na uvoz jekla in aluminija iz Kitajske in tudi Japonske (25-odstotne na jeklo in 10-odstotne na aluminij), s čimer so tudi uradno začele trgovinsko vojno predvsem s Kitajsko, je Peking v ponedeljek pričakovano vrnil udarec s carinami na 128 ameriških izdelkov, ki v uvozu pomenijo okoli tri milijarde dolarjev. Med drugim je Kitajska uvedla 15-odstotne dajatve na uvoz svežega sadja, oreščkov in vina ter 25-odstotne carine na svinjino in reciklirani aluminij.”

“Že naslednji dan pa so ZDA objavile nov seznam 1.300 kitajskih dobrin (med njimi so številni izdelki za široko porabo, kot so zdravila, elektronske naprave, avtomobili, čevlji in pohištvo), ki jih lahko doletijo do 25-odstotne carine. Ameriški predsednik Donald Trump jih je sicer napovedoval že nekaj časa kot ukrep za zaščito ameriške intelektualne lastnine. V posebni preiskavi so Američani namreč ugotovili, da znaša letna vrednost »kitajske kraje ameriške intelektualne lastnine«, od ponaredkov do kraje poslovnih skrivnosti, od 225 do 600 milijard dolarjev. Sprva naj bi carine udarile 60 milijard dolarjev uvoza iz Kitajske, zdaj se je številka zmanjšala na 50 milijard. Kitajci so že nekaj ur po objavi novega ameriškega seznama vrnili v enaki meri in zagrozili s 25-odstotnimi dajatvami na uvoz 106 ameriških dobrin, med njimi sojo, letala in avtomobile, ki pomenijo prav tako 50 milijard dolarjev vrednosti uvoza iz ZDA. Kot je poročal Washington Post, je bil odziv Kitajcev pričakovan, vendar pa je presenetila hitrost, kar zbuja skrbi o eskalaciji trgovinske vojne med svetovnima gospodarskima velesilama, ki bi lahko močno prizadela obe strani.”

Kljub številnim protestom gospodarstvenikov in peticiji tisoč ameriških ekonomistov je tedanji ameriški predsednik Hoover junija 1930 podpisal zakon republikanskih senatorjev Hawleyja (levo) in Smoota (desno). Zakon je zvišal ameriške uvozne carine s 25,9% na 50%.

Tri slike

V nadaljevanju prilagam tri slike, s katerimi sem študentom teoretično razlagal ekonomiko trgovinske vojne, ki jo je ena država začela z namenom, da bi z uvedbo zanjo optimalne carinske stopnje maksimirala svojo blaginjo na račun druge države.

Slika 1: Država uvede carino na proizvod B, da bi povečala svojo blaginjo.

Slika 2: Prizadeta država se maščuje z uvedbo povračilne carine na proizvod A, nakar trgovinska vojna eskalira.

Slika 3: V iskanju teoretično možne optimalne carinske stopnje država začne izgubljati​.

No, to je teoretična razlaga (s pomočjo tradicionalnega neoklasičnega instrumentarija). Če hočete videti, kako se trgovinske vojne v praksi končajo, pa si poglejte spodnjo sliko (pajkovo mrežo), ki prikazuje posledice globalne trgovinske vojne, ki sta jo leta 1930 zakuhala republikanska senatorja Reed Smoot in Willis C. Hawley z danes legendarnim Smoot-Hawleyevim carinskim zakonom.

(Mimogrede, kdo začenja trgovinske vojne, če ne Republikanci?)

Izhodišče pajkove mreže je januar 1929 (pred “črnim petkom” in izbruhom velike depresije v ZDA), ko je vrednost svetovne trgovine znašala slabe 3 milijarde dolarjev. Leto kasneje se je kljub izbruhu svetovne gospodarske krize in depresije v ZDA vrednost svetovne trgovine skrčila samo za 250 milijonov dolarjev.

Nato pa sta na sceno stopila senatorja s poskusom uresničenja tega, kar so Republikanci obljubljali v predvolilni kampanji — povečanje carin na tuje izdelke.

Kljub številnim protestom gospodarstvenikov in peticiji tisoč ameriških ekonomistov je tedanji ameriški predsednik Hoover (Republikanec) junija 1930 podpisal Smoot-Hawleyev zakon, ki je zvišal ameriške uvozne carine s 25,9% na 50%.

Prizadete države so nemudoma uvedle povračilne ukrepe. Trgovinska vojna je eskalirala. Posledica te trgovinske vojne je bila, da se je vrednost svetovne trgovine samo v treh letih skrčila na tretjino tiste iz leta 1930 (na milijardo dolarjev).

Nič ni pomagalo

Ne pozabite tudi, da so takrat proti tej norosti protestirali praktično vsi trezni ljudje v ZDA. Poleg omenjenih 1028 ameriških ekonomistov je proti Smoot–Hawleyjevemu carinskemu zakonu protestiral tudi tovarnar Henry Ford. Zakon je ocenil kot “ekonomsko norost” in celo noč preživel v Beli hiši, da bi prepričal predsednika Hooverja, naj ne podpiše zakona. Tudi glavni direktor J. P. Morgana je skoraj na kolenih prosil Hooverja, naj ne podpiše zakona. Nič ni pomagalo.

Nadaljevanje je zgodovina. Vključno z 2. svetovno vojno. In to kljub temu, da je (Demokrat) Franklin D. Roosevelt, ki je konec leta 1932 zmagal na predsedniških volitvah, Smoot-Hawleyev zakon takoj razveljavil. Bilo je prepozno, duh je ušel iz steklenice.

Ta trgovinska vojna v začetku 30. let je bila dejanski krivec za razširitev depresije po vsem razvitem svetu, saj se je zmanjšanje agregatnega povpraševanja iz ene države kot rak razširilo v druge, trgovinsko povezane države.

Populizem se lahko uniči samo sam

Čeprav je tragično, je po svoje zabavno, da se za zgornje teoretične argumente in za empirična dejstva glede ekonomike trgovinske vojne ne meni Peter Navarro, glavni ekonomski svetovalec predsednika Trumpa. Ta je pred dnevi dejal, da so trgovinske vojne dobre za državo, ki jih začne, oz. za državo, ki ima trgovinski deficit. No, Navarro si to takole predstavlja:

“Takšna je predsednikova vizija. Moja funkcija ekonomskega svetovalca je v bistvu to, da najdem analitično podlago za potrditev [predsednikove] intuicije. In njegova intuicija je v teh zadevah vedno pravilna.”

Trgovinska vojna je, kot sem pisal februarja lani, zelo realna nevarnost. Ne samo za svetovno trgovino in za dinamiko BDP, temveč za svetovni red.

Zgodovina nas uči, da če trgovinska vojna eskalira, lahko povzroči politične krize in vojaške spopade. Nisem prepričan, da se današnji politični akterji tega zavedajo. Ko se populizem preseli v predsedniške oz. vladne palače, je razum za dolgo časa na stranskem tiru. Populizma se ne da premagati z racionalnimi argumenti. Uniči se lahko samo sam. Kar pa seveda pomeni ogromno nepopravljive škode.


OpombaTekst je bil objavljen v četrtek, 5. aprila 2018, na avtorjevi spletni strani Damijan blog pod naslovom Uničujoča ekonomika trgovinske vojne. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE