Kako je Grobovšek kot otrok doživel Trst, Ljubljano, Dunaj [odlomek]

8.4.2018 / 06:08 Komentiraj
Diplomat in publicist Bojan Grobovšek je sin SLO staršev. Odraščal v TS in G, maturiral pa na klasični gimnaziji v LJ.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Diplomat in publicist Bojan Grobovšek je sin slovenskih staršev, ki je odraščal v Trstu in v Gradcu, maturiral pa na klasični gimnaziji v Ljubljani. V letih 1987–91 je bil dopisnik z Dunaja, januarja 1992 pa je vstopil v diplomacijo. Služba ga je ponesla v širni svet: 1995–99 je bil prvi slovenski veleposlanik na Poljskem, 2001–05 veleposlanik v Argentini, 2009–13 v Švici. Je avtor številnih knjig. Leta 2014 je izšla njegova odmevna uspešnica Zakaj Slovenija ni Švica. 

V najnovejši knjigi Trst, Ljubljana, Dunaj in širni svet: reminiscence in razmišljanja pri založbi Totaliteta je Grobovšek povzel razgibano življenje in skozi osebno perspektivo popisal mehanizme geopolitike, ki so vplivali na razvoj slovenske državnosti.

Njegovi spomini zaznamujejo srečanja s številnimi osebnostmi: od tržaškega agenta kominterne Vidalija do disidenta Djilasa in lovca na naciste Wiesenthala ter prvoosebne izkušnje z akterji preteklega in sedanjega slovenskega političnega življenja in diplomatskega parketa.

Deček z Ulice Rosetti

Čeprav so starši že od druge polovice leta 1945 živeli v Trstu, sem se tako kot dve leti starejša sestra Darja rodil v Ljubljani. Vsakič so naju starši kot nekajmesečna dojenčka prinesli v Trst. Starša nista bila primorskega porekla, v Trstu nista imela sorodnikov, v Ljubljani pa so živeli mamini starši.

Oče Martin je Trst poznal še iz medvojnih let. Zato je bil med tistimi, ki jih je nova oblast v Ljubljani poslala v Trst, soproga Ana, moja mati, se mu je pridružila nekaj kasneje. Trst je bil prvi dve leti po koncu vojne pod neposrednim angloameriškim zavezniškim nadzorom, od leta 1947 do leta 1954 pa je bil del cone A Svobodnega tržaškega ozemlja (STO), ozemlja, kjer so politično in siceršnjo oblast izvajali angloameriški zavezniki.

Trst je bil na zahodni strani železne zavese, ki naj bi se po besedah Winstona Churchilla po drugi svetovni meji raztezala od Szczecina na Baltiku do Trsta na Jadranu in razdelila Evropo na njen zahodni in svobodni del pod vplivom zahodnih zaveznikov ter njen vzhodni del pod vplivom Sovjetske zveze. Mesto je tudi bilo izložbeno okno Zahoda nasproti Vzhodu, konkretno Jugoslaviji, in Američani so gospodarsko poskrbeli za njegovo dodatno blagostanje. V tržaških neformalnih zgodovinskih analih so to zapisana kot zelo lepa leta, želja večine v Trstu živečih je bila, da Američani nikoli ne bi odšli.

Mesto je imelo celo svoje, po newyorškem zgledu v modre uniforme oblečene, policiste na konju, za katere je veljalo, da so la piú bella polizia del mondo, najlepša policija na svetu. Ko je bilo ustanovljeno STO, je bila Jugoslavija še trdna zaveznica Sovjetske zveze in se ni vedelo, da bo leta 1948 prišlo do ideološkega in političnega spora in razkola med Stalinovo Sovjetsko zvezo ter Titovo Jugoslavijo.

V Trstu, kjer je živela slovenska manjšina, je po drugi svetovni vojni s političnim blagoslovom in nančno začetno pomočjo Ljubljane nastala mreža gospodarskih podjetij pa tudi kulturnih ustanov, ki so bili opora tržaškim Slovencem, še posebej pa tistim, ki so bili naklonjeni Jugoslaviji. Istočasno so ta podjetja olajševala trgovino, ki je preko Trsta potekala med Slovenijo oziroma Jugoslavijo in Zahodom.

Tako je bilo tudi potem, ko je postalo jasno, da Trst ne bo postal del Slovenije oziroma Jugoslavije in je oblast v Trstu prevzela Italija. Oče je deloval v okviru omenjenih podjetij, sčasoma pa si je želel, da bi se povsem osamosvojil. Naša družina je ostala v Trstu tudi po letu 1954, ko je oblast v Trstu prevzela Italija. Bili smo jugoslovanski državljani, italijanske oblasti so bile zelo striktne, jugoslovanski državljani niso smeli kupiti niti najmanjše nepremičnine. Oče je mrzil vmešavanje in zahteve Udbe do zaposlenih v slovenskih organizacijah v Trstu.

Da bi si olajšal eksistenco v Trstu, je oče, ki je bil še rojen v Avstroogrski, v začetku 60. let postal tudi avstrijski državljan. Poleg jugoslovanskega smo tako imeli tudi avstrijsko državljanstvo. Kazalo je, da bova s sestro postala in ostala prava Tržačana. Pa tudi avstrijsko državljanstvo ni pomagalo, mogoče celo obratno.

Nekega dne leta 1962 so italijanske oblasti očetu sporočile, da mu ne bodo več podaljšale dovoljenja za bivanje in da mora v 48 urah zapustiti italijansko ozemlje. Odšel je v Avstrijo, v Gradec. Leto dni kasneje sem mu kot štirinajstletnik v Gradec sledil jaz. Nekaj za tem je v Gradec prišla tudi mati, sestra pa je ostala še nekaj let v Trstu, da je končala tamkajšnjo srednjo šolo. Tako se je nepričakovano končalo družinsko tržaško obdobje.

Trst

Spomini na Trst, na to prelepo mesto, ki vso svojo lepoto razodane, ko ga obiskovalec ob sončnem zahodu motri z Napoleonovega obeliska na Opčinah, so seveda večplastni in intenzivni. S sestro sva imela lepo otroštvo. Velikokrat se je šlo v katero od odličnih tržaških sladoledarn na Viale × Settembre. Poleti se je hodilo na kopanje v Barkovlje ali v Sesljan. Ob nedeljah se je hodilo na izlete v Bazovico, Repentabor ali v katero drugo od pretežno slovenskih vasi v tržaškem zaledju, nedeljsko kosilo je bilo v kateri od gostiln, za katere se je vedelo, da je lastnik zaveden Slovenec. 

Spomini so tudi politično in nacionalno obarvani. K zobozdravniku se je hodilo k dr. Dorčetu Sardoču, ki je imel ordinacijo v bližini slovenske knjigarne. O Sardoču sta mi starša v spoštljivem tonu govorila, da je bil pod fašistično Italijo veliko let prebil v zaporu, ker je bil po prvi svetovni vojni eden od ustanoviteljev in aktiven član organizacije TIGR (Trst, Istra, Gorica, Reka), ki se je na ozemju, ki ga je po prvi svetovni vojni okupirala Italija, tudi z vojaškimi sredstvi upirala fašističnemu nasilju nad Slovenci in Hrvati.

Naša družina, ki je bila materialno sorazmerno dokaj dobro stoječa, za razliko od mnogih drugih tržaških Slovencev ni bila gmotno odvisna od italijanskih delodajalcev. Zato je svoje slovenstvo tudi aktivno in na glas izkazovala. Mati je pred začetkom šolskega leta z drugimi zavednimi Slovenkami obiskovala slovenske družine bodočih prvošolčkov ter starše prepričevala, naj otroke vpišejo v slovensko, ne pa v italijansko šolo. K ritualom slovenstva je sodila tudi udeležba na slovesnosti v bližini Bazovice ob počastitvi spomina na slovenske domoljube kot so bili Pinko Tomažič in drugi, ki so bili pred drugo svetovno vojno obsojeni na smrt na znamenitih tržaških fašističnih procesih.

SSG

V dvorani Auditorium smo obiskovali praviloma zelo dobre predstave Slovenskega stalnega gledališča, k pouku klavirja sem hodil k Slovenski glasbeni matici v ulico Ruggero Manna. Pisatelj Boris Pahor, mož suhe in asketske pojave, je že takrat med tržaškimi Slovenci veljal za ikono slovenstva.

Ko je ansambel bratov Avsenik v drugi polovici petdesetih prejšnega stoletja, še v času hude devizne suše v Jugoslaviji, obiskal Trst in nastopil pred navdušeno publiko tržaških Slovencev, so bili člani ansambla gostje posameznih slovenskih družin; še danes sem ponosen, da je takrat pri nas doma lahko prespal Slavko Avsenik. Skoraj na vsakem koraku sta nas obdajala italijanski nacionalizem oziroma šovinizem. Ta se je kazal z občasnimi protislovenskiminapisi in s skrunitvijo partizanskih spomenikov, občasno pa jo je kateri od dijakov slovenskih šol skupil s strani fašističnih pretepačev.

Celo lastnik špecerije v bližini našega doma, ki je bil navzven sicer ves prijazen in uslužen, ker smo bili dobra stranka, in kamor me je mama občasno namesto gospodinjske pomočnice poslala po parmezan, se je glede na pripadnost naše družine takoimenovani titovski slovenski strani včasih zvito nasmehnil in ugotovil, da se parmigiano rima s partigiano. Vse to sta starša pri mizi velikokrat komentirala.

Kot mnogi drugi tržaški Slovenci je naša družina v veliki meri živela v ozračju in v vzdušju obrambnega nacionalizma, kot je desetletja kasneje nacionalizem slovenskih manjšincev in Slovencev nasploh označil prvi premier samostojne Slovenije Lojze Peterle. Da se lahko obrambni nacionalizem stopnjuje v obrambni šovinizem in da v tem tiči dobra mera protislovnosti, pa sem nekega dne instinktivno začutil, ko sem pri mizi doma poslušal o izjavi soproge nekega gorečega tržaškega Slovenca, po kateri naj bi se pri njih doma čistilo po tleh z italijansko zastavo. Takšni so bili tisti časi.

Navzven je obstajala ostra delitev na italijanski tržaški in na slovenski tržaški kozmos. In ker imamo Slovenci še posebej radi delitve, so bile znotraj slovenske skupnosti delitve, poddelitve in dodatne delitve še posebej prisotne. Konture delitev so bile včasih jasne, včasih pa manj jasne, skupine in podskupine pa so se včasih prekrivale. Obstajali so titovski Slovenci, po italijansko titini, ki so bili velikokrat zaposleni v ustanovah, ki jih je vsaj deloma nancirala Jugoslavija.

Hreščakovi

Ti so bili praviloma tržaškega oziroma primorskega porekla. Bile pa so izjeme, kjer je bil eden od zakonskih partnerjev doma iz osrednje Slovenije. To je bil primer naših družinskih prijateljev Hreščakovih, kjer sta se soproga Mira in moja mati poznali še iz Ljubljane, Dušan Hreščak (1909–91) pa je bil med prvimi uredniki Primorskega dnevnika in kasneje prvi slovenski odbornik v zgodovini tržaškega občinskega sveta, izvoljen na listi Italijanske socialistične stranke (PSI).

Med družinske znance je sodil tudi Boris Race (1916-95), ki sta ga starša poznala še iz Ljubljane, ga vedno imenovala po njegovem partizanskem imenu Žarko, in o katerem se je spoštljivo govorilo kot o pomembnem vodji titovskih Slovencev.

Naša družina je bila znotraj titovske slovenske skupine precej izjemna, saj nihče od staršev ni bil primorskega porekla, sodili smo v nekakšno podskupino prišlekov. Bila je tudi manjša skupina političnih emigrantov, večinoma iz katoliškega tabora, ki so pribežali iz Slovenije in so tvorili posebno podskupino. To so bili prišleki vendar netitovci.

Velik del tržaških Slovencev, ki so bili komunisti, se je po sporu Tito-Stalin leta 1948 odločil za italijansko komunistično partijo, ki je bila takrat strumno stalinistična in zaradi tega nadvse nenaklonjena Titovi Jugoslaviji. So pa bili med njimi tudi takšni, ki so ohranili slovensko narodno zavest in so otroke pošiljali v slovenske šole.

Zato so bili takšni vsaj deloma vendarle še vedno vsaj malo naši. Slovenci, ki so imeli svobodne poklice, so bili ideološko bolj netitovci, vendar pa so bili neredko precej blizu titovcem, še posebej zato, ker je imela titovska stran mrežo nančnih in trgovskih ustanov, ki so imele določen gospodarski vpliv.

Poleg tega pa je titovska stran kmalu po sporu Tito-Stalin začela bolj prisegati na politiko “kdor ni ravno izrazito proti nam, je pravzaprav z nami”. Življenje posameznikov se v mirnodobskem času vendarle ne odvija zgolj po utirjenih ločnicah “naši” in “vaši”, ločnice so se deloma križale, nastajale so nove kategorije. Nastajale so tudi nove podkategorije še posebej pri tistih, ki so se skušali izviti iz tega, da bi jih okolje avtomatično kategoriziralo. S sestro naju niso poslali niti k bolj katoliškim skavtom niti k bolj titovskim oziroma bolj levim tabornikom. Sva pa v šoli oba obiskovala verouk, kar za otroke tako komunistov kot titovcev ni bilo značilno.


Bojan Grobovšek: Trst, Ljubljana, Dunaj in širni svet: reminiscence in razmišljanja. Založba Totaliteta, Ljubljana 2018. ISBN 978-961-94315-4-2, 452 strani, cena: 28,90€.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE