SLO intifada: Motiti se je nečloveško (o Palestincih pa še posebej)

7.4.2018 / 06:10 3 komentarji
Sicer manirlih Brglez je potegnil s paglavci, ki so forsirali priznanje Palestine. Ni vedel, da ga v zasedi čaka Horvat?
NAROČI SE PRIJAVI SE

Ob gledanju četrtkovih Odmevov (3:34–11:50) se mi je v nasprotju z zmedo političnega in medijskega vox populija zazdelo, da je dr. Jožef Horvat (NSi) tisti, ki podpira priznanje Palestine, in ne Matej T. Vatovec (Levica).

Ker kdor je namreč zadnje čase in te dni spremljal slovensko intifado, bi utegnil pomisliti, da je ravno obratno. Da so levičarji za priznanje, saj so ta korak navsezadnje tudi predlagali, desničarji pa proti, saj tudi niso šparali svojih protiargumentov.

Vse, česar se slovenski politiki lotijo — in o čemer potem mediji pač hočeš-nočeš poročajo —, se sprevrže v medsebojno obtoževanje in obračunavanje, ki po določenem času z iztočnico sploh nima več nobene zveze.

Gaza ali Zahodni breg sta za slovenske pojme isto kot Huda jama ali Teharje vs. Dražgoše ali Gramozna jama. Dilema med zavezništvom z Američani/Angleži ali z Rusi je za slovenske pojme isti nepomirljivi razkol kot privrženost partizanom ali domobrancem.

Сюита для джазового оркестра №2

Zadeve so prišle tako daleč, da se normalnemu človeku zdi zamalo, da bi o vsem skupaj še zavzel stališče. Ker vsi vse bolje vejo. Še posebej o teh dnevnih, sprotnih, zunanjepolitičnih, neslovenskih zadevah. Ker nobeno mnenje ni prav in nobeno ni narobe. V navzkrižnem ognju kvaziargumentov in kontrakvaziargumentov imajo prav vsi in nihče se ne moti.

Življenje v zmoti je ukinjeno. Motiti se je nečloveško.

Če si v primeru Skripal za Američane, ti vržejo naprej Vietnam, Čile, Panamo, Irak ter Reagana in Georgea W. Busha in te imajo za debila. Če si za Ruse, ti vržejo naprej Stalina in Trockega in te obtožijo, da si idiot, ki bo volil Levico, ki se kao zavzema za gulage.

(Ugovarjam! Jaz sem za jazz in Franka Zappo, pa za Dostojevskega in Šostakoviča!)

Prekleto pametovanje

Priznati Palestino ali ne? Ni res, da te ne briga — in niti ne bi bilo prav, če te res ne bi —, toda zadeva je potem javno zreducirana na to, da se opredeljujemo po vnaprejšnjih in siceršnjih prepričanjih oz. političnih afinitetah (če jih imamo).

Ponavljam: ker vsi tako prekleto pametujejo, se ti zdi zamalo, da bi imel še sam o tem mnenje. Ker neglede na to, na katero stran bi se postavil, in neglede na to, če se ne bi na nobeno, ali če bi zavzel magari pametno ali bodisi neumno stališče, bi te eni in/ali drugi stlačili v predal čudakov, ki morda v resnici sploh ne mislijo enako ali podobno kot ti.

Kako je sploh prišlo do tega neverjetnega zapleta, da je sicer umirjeni in vsaj navzven manirlih predsednik Državnega zbora potegnil s paglavci Levice, ki so kot razvajeni froci, ki so navajeni dobiti igračo takoj, forsirali razpravo in proceduro o priznanju Palestine, in pri tem verjetno poteptal še nekaj paragrafov?

Da je pobuda za priznanje Palestine prišla s strani Levice, je prozorna posledica ambicij nadobudne stranke — v glavnem osredtočene na socialne, solidarnostne politične teme —, da bi si pridobila malo več državniške avtoritete z udejstvovanjem na področju zunanje politike.

Biti proti žici in skrbeti za blagor beguncev na hrvaški meji je hvalevredno, vendar deluje domačijsko, četudi kozmo. Postaviti spomenik ali poimenovati ulico po Hugotu Chávezu bi bilo še za naše pojme malo smešno. Zato so iz klobuka potegnili Palestino in napeli vse sile, da bi priznanje spravili skozi.

Not so fast, Lefties!

Ausglajzani Brglez proti Horvatu

Neodločnega in oportunističnega zunanjega ministra bi Levica mogoče še nekako okrog prinesla, z njim vred pa tudi SMC, ki je sicer ne enoglasno in ne iskreno podpirala idejo o slovenskem priznanju Palestine.

Toda potem so naleteli na dr. Jožefa Horvata, predsednika Odbora za zunanjo politiko in vodjo poslanske skupine NSi. Horvat seveda ni od muh. V primerjavi z njim je Vatovec totalen zelenec. V primerjavi z njim je zelenec celo Brglez.

Resda so mu šle na roko tudi druge okoliščine, predvsem seveda nekonsistentnost vladne koalicije. Toda nazadnje, ko se je že zdelo, da je ausglajzani Brglez z napovedjo včerajšnje izredne seje Horvata matiral — če se ni v resnici sam s popuščanjem Levici —, se je v tako rekoč dramatičnem zasuku izkazalo, da je predsedniku DZ in podpredsedniku SMC obrnilo hrbet pet poslancev lastne stranke (z dobro, staro, že prej z njim skregano Simono Kustec Lipicer na čelu). Ti so zaradi mnenja zakonodajno-pravne službe DZ umaknili svoje podpise pod zahtevo za izredno sejo — ki je tako nazadnje sploh ni bilo.

Pa kdaj drugič

Levičarji so morda res bolj nenačelni in prefrigani od desničarjev, vendar jim prijateljsko svetujem, naj se ne spuščajo v proceduralne in paragrafarske vojne z desnico, ker so vnaprej obsojeni na propad. (Če ne prej, pa na Ustavnem ali katerem drugem sodišču.) V teh birokratskih disciplinah je desnica nenadkriljiva.

Tako zdaj skratka do nadaljnega ne bo priznanja — niti razprave o priznanju — Palestine. Škoda. Upam, da se bo mogoče naslednjič bolj splačalo imeti mnenje. 

In po svoje še dobro, če smo že pri tem, da se mi zdaj in tukaj ni bilo treba izjasniti. Ker bi me levičarji zagotovo obtožili antisemitizma, desničarji pa brezbrižnosti do nevarnosti islamizacije Evrope in Slovenije.

Če bi po pravici povedal, kaj si mislim, seveda. Kar pa mogoče ne bi.

Jaser Arafat okrog leta 1970.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE