Demokracija lajkov: Več lajkov je zmaga/resnica, manj lajkov je poraz/laž.

4.4.2018 / 06:10 Komentiraj
Primer Skripal dokazuje, da nova politika ignorira dejstva, kreira virtualne svetove prepričanja. Dejstva proti čustvom.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Primer Skripal dobiva zanimive dimenzije. Gre namreč za pomemben mejnik v zunanji politiki Velike Britanije in EU. Slednja je kot ponavadi izgubila kompas.

Velika Britanija je z zunanjim ministrom Borisom Johnsonom na čelu — ki ne samo po videzu, temveč tudi po stilu vedno bolj spominja na Donalda Trumpa — ugotovila, da obstaja velika verjetnost, da so za zastrupitev krivi Rusi.

Da gre samo za “veliko verjetnost”, smo v nadaljevanju pozabili. Kronski dokaz je bilo domnevno dejstvo, da sta bili žrtvi zastrupljeni s strupom ruske izdelave. Sledili so ukrepi — od izgona ruskih diplomatov pa do protiruske medijske kampanje —, kot da so Rusi dokazano zastrupili Skripala in njegovo hčerko.

Čeprav je šlo samo za konstrukt, ki ga Veliki Britaniji ni podkrepila niti z enim dokazom, je manever uspel: na njeno stran se je postavila večina članic EU, vključno z najpomembnejšimi. Britanci so poenotili EU. Kar pomembno izboljšuje njihovo pogajalsko pozicijo ob izstopu iz EU.

Kapital, načelen?

Nek moj kolega, ki ni simpatizer Rusije in Putina, ampak verjame v zahodno demokracijo, je bil zgrožen, da je Zahod brez dokazov obtožil Rusijo in začel izvajati povračilne ukrepe. To je bral kot očitno kršitev demokratičnih načel, ki jih zastopa Zahod. Postavil je vprašanje, kako je takšna nenačelnost v demokraciji mogoča.

Moj odgovor na to vprašanje je bil: “Ali si že kdaj videl, da je bil kapital načelen?”

Če logika delovanja kapitala postane temeljna logika delovanja politike, se nenačelnosti ne gre čuditi. Ampak jo je treba pričakovati.

Kolega je že pred ruskim protiudarcem komentiral, da bi zastrupitev kaj lahko organizirala Velika Britanija sama. Britancem ne bi bilo težko podtakniti Skripalu strupa ruske izdelave. Če upoštevamo, da je bila Velika Britanija tista, ki je iz primera Skripal največ profitirala, je ruska interpretacija dogodka — da je šlo za britansko akcijo, s katero naj bi zmanjšala prepad med sabo in drugimi članicami EU v najbolj delikatni fazi njenega izstopa iz EU — povsem verjetna.

Kar je všeč, je res. Kar ni všeč, je laž.

Skratka: imamo dve nasprotujoči si razlagi istega dogodka. Od katerih ni nobena dokazano točna. Obe igrata na vero oz. prepričanje. Ne na dejstva. In obe sta v tem smislu aktivirala nevarno dimenzijo zahodne demokracije, v kateri je končna rešitev odvisna od večinske podpore.

To logiko uporabljata obe strani: britanska zato, da je aktivirala negativno čustveno nastrojenost velikega dela EU zoper Rusijo oz. Putina, ruska pa, da se postavlja v pozicijo žrtve, potisnjene v nezaželene dogodke z nezaželenimi posledicami.

Situacija je idealna za zahodni tip demokracije, ki deluje po logiki internetne demokracije všečkov. Zmaga tisti, ki ima več všečkov. V demokraciji — kot je povedal naskrivaj posneti strokovnjak Cambridge Analyticae — ne štejejo dejstva. Ampak čustva.

Česar se odlično zaveda predvsem britanska stran: ta je namesto predstavitve dejstev aktivirala latentno neodobravanje, da ne rečemo sovraštvo do Putina. Ki je pač kriv za vse. Za tisto, kar je storil. In za tisto, česar ni storil. Figura grešnega kozla torej.

Kar je odlično izhodišče za čustveno manipulacijo volilnega telesa. Povedano odpira več problemov. Prvi zadeva problematično dimenzijo današnje zahodne demokracije, pri kateri dejstva niso važna. Važno je le, kdo dobi več podpore. Ta se realizira skozi lajke. Več lajkov: zmaga. Manj lajkov: poraz. Več lajkov: moja interpretacija dogodkov je resnica. Manj lajkov: moja interpretacija dogodkov je laž.

Neglede na to, kaj je dejansko laž. In kaj resnica.

Manipulacija s prepričanjem

S tem pa smo že pri tistem, kar vidim kot bistvo primera Skripal. Primer Skripal je namreč pomemben natančno zato, ker gre za javni primer odkrite manipulacije z verovanjem ne samo Britancev in Britank, ampak tudi Evropejcev in Evropejk.

Te manipulacije nihče več ne poskuša vsaj prikriti z dejstvi. Kar je bila strategija stare politike. Kar se zdaj dogaja, je soočenje dveh imaginarnih konstruktov, v katera je mogoče samo verjeti. Ali pa ne. Preveriti jih ni mogoče.

Odsotnost slehernih dokazov je pri tem odsotnost kakršnekoli točke, na kateri bi pomen lahko prenehal drseti. Točke prešitja torej ni. In je v tem novem tipu (zunanje) politike tudi ne sme biti.

Če bi bila, ne bi več živeli v zdrsljivi realnosti verjetnosti. Dejstva bi zdrsljivost vsaj delno preprečila. To je poskušala dosegati stara (zunanja) politika: dokazati, da so dejstva na njeni strani. Zdaj tega ni več. Nova (zunanja) politika odprto stavi na ignoriranje dejstev. Na kreiranje virtualnih svetov verjetja.

To pa je nevarno. Skrajno nevarno.  Pomeni namreč odkrito fašizacijo (zunanje) politike. Kam takšen tip politike pelje, pa že vemo iz zgodovine. Fašizem in nacionalsocializem sta to jasno pokazala.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE