Tovariši, razmislite še enkrat. Slovenija ne potrebuje še levega populizma.

28.3.2018 / 06:08 2 komentarja
Je pravice brezpravnih možno zagovarjati brez populizma? In ali nekdo, ki se za krivice ne zmeni, ne more biti populist?
NAROČI SE PRIJAVI SE

Mujo je zgradil raketo in sklical tiskovno konferenco. Na njej je naznanil, da se odpravlja na Sonce. Ko so ga novinarji opozorili na nevarnost visokih temperatur, se je zvito nasmehnil in odgovoril: “Saj nisem butec! Letel bom ponoči, ko je tema.”

Podobno je z levim populizmom. Na pripombe o nevarnosti, ki da ga populizem predstavlja za demokracijo, njegovi privrženci odgovarjajo: “Brez skrbi, mi se ga bomo lotili z leve”.

Čeprav ima populizem za večino negativno konotacijo, se pojavljajo poskusi, da bi ga predstavili v svetlejši luči. Predsednik recimo zagovarja “pozitivni populizem”, ki temelji na obsesivni potrebi po ugajanju in želji, da bi se vsi Slovenci imeli radi in da bi še posebej radi imeli njega.

Nizozemski premier Mark Rutte je po lanskih volitvah, ko je premagal populistično Stranko za svobodo Geerta Wildersa, svoj uspeh označil kot zmago “pravega populizma”. Zdi se, da je s tem želel označiti zmago nekoga, ki ni Wilders, a je v dobri meri prevzel njegov volilni program.

Previdno!

Zdaj so se tudi v Sloveniji nekateri navdušili nad levim populizmom. Ta naj bi predstavljal protiutež desnemu populizmu in v njem vidijo zdravilo za vse neoliberalne tegobe.

Svetujem previdnost. Reševanje družbenih težav z levim populizmom je podobno Štajercu, ki si poskuša z rdečim vinom pozdraviti cirozo. Levi populizem sicer obstaja, a na razmajano demokracijo ima približno tak učinek kot refošk na načeta jetra. Kljub drugačni barvi in ideološkemu predznaku ni v bistvu nič manj nedemokratičen od svojih črnih in rjavkastih bratrancev.

Ideje o “dobrem”, “pravem”, “pozitivnem” populizmu so rezultat nerazumevanja, kaj populizem v resnici je in kakšen je njegov učinek na demokracijo. Prepogosto ga prepoznavamo intuitivno, brez globljega razmisleka in analize. Poskušamo ga identificirati samo glede na način komunikacije oz. nagovarjanja volivcev.

Poenostavljanje, demagogija, nagovarjanje čustev — kar so lahko izjemne retorične sposobnosti — nam včasih zadostujejo, da nekoga razglasimo za populista. Težava je v tem, da je vsak populist tudi demagog, ni pa vsak demagog tudi populist.

Samo dve vprašanji

Včasih nam za identifikacijo populista zadošča segment volilnega telesa, ki ga politik nagovarja. Populist je v tem primeru tisti, ki nagovarja delavce, brezposelne, družbeno in ekonomsko deprivilegirane sloje družbe.

Populisti to res pogosto počnejo, saj je v teh slojih največ jeze in razočaranja. Frustracija pa je za populista to, kar je za Pošasti iz omare otroški jok — pogonsko gorivo, ki ga potrebuje za pohod na oblast.

Pri tem se postavljata dve vprašanji: prvič, zakaj pravic najbolj brezpravnih ni mogoče učinkovito zagovarjati brez populizma, in drugič, ali to pomeni, da nekdo, ki se požvižga na družbene krivice, ne more biti populist?

Zadrega z antielitizmom

Podobna zadrega je z antielitizmom. Čeprav populisti pogosto napadajo vse mogoče elite, so sami večkrat del istih ali konkurenčnih političnih in ekonomskih elit. Pomislite samo na Trumpa in Faragea.

A to spet ne pomeni, da je vsak politik, ki je kritičen do elit, nujno tudi populist. Mnogi so upravičeno kritični do finančnih, političnih in drugih elit, vendar tega ne počnejo iz populističnega oportunizma, ampak zato, ker želijo opozoriti na njihove grehe in odpraviti njihove napake.

Nezanesljivo je tudi prepoznavanje populizma glede na vsebino sporočil. Za mnoge so populisti politiki, ki razpihujejo nacionalizem, nestrpnost in strah. Čeprav so takšna sporočila v populizmu pogosta, tudi v tem primeru ne gre za zanesljiv kriterij razločevanja. Obstajajo populisti, ki ne hujskajo proti beguncem, pa niso zaradi tega nič manj nedemokratični.

Tehnika prevzema oblasti

Definicija na podlagi diskurza je še posebno nerodna za zagovornike levega populizma. Če je desničarsko hujskaštvo prepoznavni znak za populizem, potem lahko levi populizem pomeni samo forsiranje desne politične agende z leve strani.

Ne gre samo za hipotetično situacijo. Recimo zelo leva stranka Nepokorjena Francija (La France insoumise) je od lanskih predsedniških volitev tako globoko zabredla v diskurz obrambe ljudstva in njegove suverenosti, da je Mélenchonovo suverenistično repenčenje včasih težko ločiti od nacionalističnih parol Marine Le Pen.

Ideološko prepoznavanje populizma je zavajajoče, ker ima populizem do ideologije oportunističen odnos. Gre za sredstvo, ne za cilj. Nizozemski politolog Cas Mudde populizem označuje za “lahko” ideologijo, medtem ko njegov kolega Jan-Werner Müller z Univerze v Princetonu trdi, da sploh ne gre za ideologijo, temveč za tehniko prevzema in obrambe oblasti.

Ne levo ne desno

Kako torej prepoznati populizem?

Enostavno tako, da pogledamo, kakšen je odnos politika ali stranke do institucij oziroma do demokratičnih vzvodov in varovalk. Kako se obnašajo v odnosu do neodvisnega sodstva, do pravne države, do neodvisnih in kritičnih medijev? Ali sprejemajo pluralizem in legitimnost politične konkurence? Ali spoštujejo mednarodno pravo in mednarodne obveznosti? Kakšen odnos imajo do civilne družbe?

Populist je tisti, ki si jemlje pravico, da se v imenu naroda — ali dela naroda — postavlja nad te institucije, jih spodkopava, ignorira ali si jih skuša podvreči in zlorabiti v boju za oblast. To lahko počne z desne, tako kot to počne Trump, ali z leve, kot to v Venezueli počne compañero Maduro. Učinek bo v vsakem primeru enak. Demokracija je oslabljena, v skrajnem primeru lahko tudi umre.

Zato, tovariši, razmislite še enkrat. Slovenija ne potrebuje še levega populizma. Potrebuje demokratično konkurenco političnih idej z vseh koncev političnega spektra. Potrebuje politike, ki bodo neglede na svoj ideološki predznak in neglede na to, kateri del volilnega telesa nagovarjajo, verodostojno, kompetentno, odgovorno in pošteno opravljali svoje delo. V okviru z ustavo zajamčenih demokratičnih institucij. Ne pa levo ali desno od njih.


Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera v ponedelek, 26. marca 2018, pod naslovom Premislite, tovariši. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z uredništvom in avtorjem.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE