Politika je samo drugo ime za zgodovino razočaranj. Ker človek ni smreka.

22.3.2018 / 06:10 Komentiraj
Reakcionarji: Levica, potem Združena desnica. Sredina: SDS in SD. Na drugi strani, po vrsti: SMC, SAB, NSi. Po filingu.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Približujejo se volitve. Dobesedno. Tiste, ki jih imamo za najpomembnejše. Pa so res?

Ljudstvo namreč vedno znova — kar nekako simptomatično — viha nos nad starimi in vohlja za novimi političnimi obrazi. Kot da bi bila politika drugo ime za zgodovino nenehnega razočaranja. 

Morda pa ni problem v politikih, ampak v volitvah. Ker so nacionalne.

V kampanji tega seveda ne bomo slišali. Tudi od kritičnega ljudstva ne. Nihče namreč ne bo pretendiral na oblast in obenem razglašal nepomembnosti stolčka, na katerega meri. Pa bi morda moral.

No, bom jaz. Namreč razglašal.

Ekonomija globalna, politika pa nacionalna

Imamo globalno ekonomijo in globalno ekologijo, politike pa ostajajo nacionalne. Zato je politični sistem neučinkovit in — pa čeprav se imenuje demokracija — nedemokratičen. Nima namreč nadzora nad silami, ki bistveno vplivajo na naša življenja.

Izraelski zgodovinar in futurolog Yuval Noah Harari, avtor knjižnih uspešnic Sapiens in Homo Deus, je zato prepričan, da se mora uveljavljeno razvrščanje in (samo)opredeljevanje političnih strank na politično levico in desnico umakniti novemu temeljnemu merilu razločevanja: razločevanju med nacionalizmom in globalizmom.

Žalitev za tehnologijo

Temeljna politična vprašanja so danes v bistvu globalna — začenši s pospešeno avtomatizacijo produkcije in posledičnim izginjanjem delovnih mest oz. celo poklicev kot takih.

Res, kako smešen in malodane grotesken je ta vsesplošni politični boj za delovna mesta. In žaljiv. Do tehnologije. Kot da tehnologija ne more ali ne sme ničesar narediti namesto nas. Kot da osemurni delovnik ne bi bila politična odločitev. In kot da njegova posledica v dobi vedno večje avtomatizacije — brezposelnost — ni prav tako stvar politične odločitve.

Delovnik lahko učinkovito skrajšamo samo s sodelovanjem na globalni ravni. Tudi druge nevarnosti in vprašanja, povezana z umetno inteligenco, bioinženiringom, okoljsko vzdržnostjo, pravično obdavčitvijo itd. lahko rešujemo samo z regulacijami na globalni ravni. Zgolj nacionalno reguliranje bi namreč vedno znova odpovedalo pod pritiskom konkurence iz držav brez regulacij.

Hipoteza o kitajskem milijarderju

Ja, kar navadili smo se, da je politika nacionalna politika. Kar navadili smo se, da naše moralne obveznosti segajo do Kolpe, obveznosti drugih pa tudi (gledano z druge strani) — pa čeprav čez meje priteka in odteka veliko enot koristi (beri: denarja).

Zato: če želimo, da hipotetični kitajski milijarder, ki bo s svojo hipotetično investicijo v ultraproduktivno kmetijstvo z baš učinkovitimi hipotetičnimi semeni uničil slovensko kmetijstvo, upošteva nas, Slovence, potem moramo tudi mi, Slovenci, upoštevati vse, ki bi jih naše ekonomsko ravnanje lahko kakorkoli prizadelo.

Čisto preprosto: kozmopolitizem se mora iz moralne ideologije spremeniti v politično prakso.

Človek in/ni smreka

Enkrat sem slišal zanimivo primerjavo med človeštvom in smrekami. Smreke segajo k nebu, da bi si zagotovile svoj delež sončne svetlobe. Da bi prehitele svoje prav tako vzpenjajoče se sestrice in preživele. Zato so vedno višje. Svojo energijo porabljajo za navidez nesmiselno tekmovanje. Ker so pač neme in ne morejo sklepati dogovorov v stilu: “Hej, smreke! Kaj ko bi bile vse visoke 30 metrov in bi namesto utrujajočega stegovanja v nebo porabljale energijo za bolj zabavna opravila? Recimo za branje Thoreaujevega Waldna ali življenja v gozdu?”

Ljudje pa nismo smreke. Lahko se dogovorimo. Pa se ne. Po nepotrebnem se teramo.

Začnimo na reakcionarni strani

Glede na to novo ločnico med nacionalnim in globalnim dobimo tudi precej drugačno razvrstitev političnih strank, kot smo je vajeni.

Začnimo na reakcionarni strani — pri nacionalizmu:

Najbolj reakcionarna je Levica, potem pa Združena desnica. Na sredini se znajdeta SDS in SD, na drugi strani kontinuuma pa SMC, Stranka Alenke Bratušek in — kot najbolj globalistična — Nova Slovenija. Razvrščeno po filingu. 

Važno je samo to, da z novimi merili pride do popolne zamenjave. Še nedavno največji progresivci postanejo največji reakcionarji, konservativci pa, obratno, naprednjaki.

Češnja na torti

Problem ni v kapitalizmu, kot je privlačno zatrjevati, temveč v političnem nacionalizmu — ki so ga v obliki antiglobalizacijskih gibanj dokazano polne predvsem antikapitalistične stranke.

To kozmopolitsko agendo je treba naglas preveriti tudi zato, ker je sistemsko obsojena na to, da ne dobi glasu. Zagovarjati jo v nacionalnih parlamentih bi bilo skoraj kontraintuitivno. Tudi Evropska unija in OZN nagibata k temu, da se dojemata kot mednarodni, ne pa kot transnacionalni organizaciji.

Za konec še opomba: Četudi se gremo politični kozmopolitizem, je še vedno prostor za posebno pripadnost narodu. Saj tudi ta ni bila nikoli ekskluzivna. Pred njo so ponavadi pripadnost družini in ožji lokalni skupnosti, nato pa narodu. To torto lojalnosti pa lahko dopolni še pripadnost človeštvu.

Na vrhu torte pa še češnja. Če se je že ravno začela pomlad.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE