Itak: Za gasilce! Za živali! Za delavce! Za revne! Za pridne! Za podjetne!

15.3.2018 / 06:08 Komentiraj
Ko bomo mi končno na oblasti … — ne, saj ne bomo na oblasti. Nihče ne bo. Na oblasti bojo pravičnost, ljubezen, sočutje.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Bližajo se volitve. Ene od! To so samo ene od mnogih. Ampak o tem več v prihodnji kolumni. Zdaj se bližajo volitve v Državni zbor. Volilne napovedi so takšne in drugačne, stalnica je samo visok stolpec na skrajni desni grafa: “Ne vem.” — “Ne bom volil.” — “Nikogar od naštetih.”

Ta stolpec nas napeljuje k novi stari mantri o politični indiferentnosti kot jakem problemu. Še posebej med mladimi.

Hja, kaj pa vem. Vtis imam, da postajamo — še posebej na socialnih omrežjih in spletu nasploh — vedno bolj politično pismeni. Ali če že ne pismeni, pa vsaj angažirani.

Ja. Angažirani. In to je ta … — križ (če smo že ravno v postnem času). Angažiranost kot ljudski antipod dolgočasnemu, počasnemu, kompleksnemu političnemu delovanju.

Gotovo ste že naleteli na katerega od teh viralnih političnih pamfletov malih ljudi, napisanih brez odstavkov, v Facebookovi drobni Tahoma pisavi, ki s svojo mukotrpnostjo in dolžino samo še podžiga bralčevo predanost piscu.

Dedec, ki je “spoznal”

Takšni pamfleti vsebinsko in oblikovno izzivajo odzive à la “končno se je pojavil nekdo, ki je rekel bobu bob” ali “končno se je oglasil eden izmed nas, pravičnih, malih, nepolitičnih, nestrankarskih, neideoloških, revnih”. 

Te tekste delijo tvoji sošolci iz osnovne šole, ki politiko najverjetneje polprofesionalno sovražijo. Ali ljubiteljice mačk, psov in drugih živali, za katere je zavezanost humanističnemu sočutju in pravičnosti edino politično vodilo. Ali kakšen dedec, ki v zrelih letih spoznava, da lahko svoj nikoli uresničeni politični potencial in desetletja tlečo se avtorsko politično misel končno izrazi s šeranjem tega velepamfleta. Pridružuje se mu vedno več ljudi, ki so “spoznali”.

Te pamflete prepoznaš tudi po tem, da so pogosto pospremljeni s pripombo: “Tole more videt usak Slovenc.« — z vsemi konotacijami, ki jih prinese prtljaga slovnične nepopolnosti in politične nekorektnosti. Ali recimo: “Deli, če ti je mar za Slovenijo in za našo prihodnost!!!!”

Če gre za naknadno objavo na kakem dobro obiskanem ljudskem/pop portalu, pa so naslovi naslednji: Slovenec [???] povedal resnico o [vstavi poljubno problematiko]. Ali Slovenec povedal politiki, kar ji gre.

Nič ne rečem. Oziroma ne: rečem!

Cunami mnenjskega udarništva

Podpiram vsako zavestno politično delovanje in mu — če že ne javno, pa vsaj sam pri sebi — dam priznanje. Tudi podpiram svoje politično aktivne kolege iz srednje šole in domačega kraja, pa čeprav se z njimi le v maločem ali celo v ničemer ne strinjam. Eden je recimo zelo aktiven v progresivni študentski Iskri, drugi v demokrščanski Mladi Sloveniji, tretja se menda bori Za otroke in družine in tako naprej. Njihovih stališč namreč ne primerjam z drugimi in drugačnimi stališči, temveč z odsotnostjo stališč. 

Seveda pa razlikujem — in to jasno — med zavestnim, deliberativnim Tadejevim, Markovim in Norminim političnim delovanjem in med političnim delovanjem, ki se otepa svojega imena. Ki se nima za politično.

Mnenjsko udarništvo pripisujem temu slednjemu in ga zato tudi ne spoštujem na tak način kot omenjene mlade politike. Ta ljudski cunami je namreč izpostavljen nereflektiranosti, notranjim protislovjem, poenostavljanju in še čemu.

Politiki so pač barabe

Itak: Za gasilce! Za živali! Za delavce! Za revne! Za pridne! Za podjetne! Ne pa recimo — nikoli! — za politike. Ljudska fronta ne prenese ideje o znatnem zvišanju plač politikom na najodgovornejših položajih, čeprav jim očitajo prav koruptivnost in čeprav več denarja že od Platona velja za najboljše zdravilo proti tej zahrbtni bolezni. 

Politik je pač baraba, ki si ne zasluži niti svoje sorazmerno nizke plače. In ko bomo mi na oblasti … — ne, mi sploh ne bomo na oblasti. Nihče ne bo na oblasti. Na oblasti bodo pravičnost, ljubezen, sočutje in okoljevarstvo.

Plemenitega namena mnogih tovrstnih viralnih pobud ne postavljam pod vprašaj. Pod vprašaj — in to pod velikega! — postavljam anarhistično dojemanje politike, ki lahko demokracijo, katere slabosti vsaj za silo popravlja strankarska ureditev, pripelje do njene najšibkejše točke: do vznesenih čustev posameznikov.

Hja, imate prav. Ljudje ne verjamejo, da lahko politika, ki se imenuje “politika”, kaj spremeni. Zato iščejo nepolitiko. Voljo do pravičnosti.

(Pa sem si že rekel, da ne bom pisal o Šarcu! Hec.)

Tako kot jo dojema večina, politika po mojem res ne more spremeniti nekaterih bistvenih stvari, ki si jih želimo spremeniti. Zato pa je treba razširiti pogled, zapuščati ustaljene predstave o politiki kot nacionalni politiki in …

No, o tem pa v prihodnji kolumni.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE