Bančna luknja: Pozabite protestantsko etiko. SLO etika je krpanovska.

14.3.2018 / 06:10 1 komentar
Strategije preživetja so v domačijskih družbah nad moralo. So najvišji moralni imperativ. In ne morejo biti nemoralne.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Oddaja Ekstravizor: Bančna luknja (1. del) Televizije Slovenija o bančni luknji (TVS 1, 8. marca), v kateri so raziskovalni novinarji predstavili nekaj ugotovitev o posebnostih in značilnostih slovenskih gospodarskih praks, je bila zelo zanimiva. Najprej zato, ker so razkriti podatki presegli tudi najbolj pesimistična pričakovanja. In drugič, ker oddaja več kot očitno dokazuje, da sodobne poslovne prakse v Sloveniji temeljijo na logiki, ki jo v socialni in kulturni antropologiji imenujemo domačijski produkcijski način.

Nenazadnje pa take ugotovitve vedno znova tudi dokazujejo, da zahodni tip kapitalizma v Sloveniji ne more delovati. In da je edini tip kapitalizma, ki bi v Sloveniji lahko deloval, domačijski tip. Ali še natančneje: domačijski tip kapitalizma v Sloveniji že deluje. In to zelo uspešno.

Laično in klinično

V oddaji me je najbolj presenetilo dejstvo, da je pri tistih, ki so sodelovali v zgodbi o slovenski bančni luknji, spominska luknja še veliko večja kot bančna luknja sama. Nihče se ničesar ne spomni. Vsi so izgubili spomin. Nihče ničesar ne razume. Nihče ničesar ne ve. Ne o bančni luknji ne nasploh.

Ugotovitve dokazujejo, da je intelektualni in spominski potencial glavnih akterjev zgodbe zaskrbljujoč. Ne samo laično. Ampak tudi klinično. Kako je mogoče, da nekatere najpomembnejše sektorje slovenske družbe vodijo tako neinteligentni in dementni posamezniki?

In kako je mogoče, da nihče od akterjev ne razume nič v zgodbi, ki je vsakemu opazovalcu, ki je vsaj malo informiran o strategijah kapitalskih centrov za ropanje kolonialnih držav (kamor spada tudi Slovenija), popolnoma jasen?

Kako poteka ropanje

Ropanje poteka takole:

  • Razglasiš bančno luknjo.
  • “Strokovnjaki” kapitalskih centrov jo nerealistično ocenijo. To pomeni, da jo razglasijo za večjo, kot v resnici je (če sploh obstaja).
  • S pravili, ki jih diktirajo taisti kapitalski centri, od države zahtevajo, da bančno luknjo z lastnim denarjem “sanira”.
  • Pri “sanaciji” pridejo v poštev tudi krediti, ki jih dajo spet taisti centri.
  • Vmes vpeljejo rešitve, ki “problematična” podjetja postavijo v položaj, ki omogoči njihovo razprodajo po nerealno nizkih cenah.
  • Ta podjetja potem kupijo akterji iz kapitalskih centrov.
  • Ti nazadnje kupijo tudi banke — spet po razprodajnih cenah —, katerih luknje so plačale države. Primer NKBM je klasika. Klasika je tudi to, kar bomo naredili z Ljubljansko banko.

Pritok svežega denarja

Tako imenovana bančna luknja je eno od izhodišč zgodbe. Bančna luknja namreč omogoča pritok svežega davkoplačevalskega denarja v banke, ki bodo v najkrajšem času zamenjale lastnike. In to zato, da sveži davkoplačevalski denar konča pri novih lastnikih. Bančna luknja omogoči prelivanje denarja iz žepov državljanov kolonialne države v žepe kapitalistov v kapitalskih centrih. Brez tega ne bi šlo. Ali vsaj ne tako elegantno. In ne tako enostavno.

Zdi pa se, da v Sloveniji nihče ne razume bančne luknje. Še več! Nihče ne ve, da obstaja. Niti tega ne ve, čemu je služila.

Jasno je, da takšno obnašanje ključnih finančnih in drugih akterjev lahko sproži samo eno reakcijo: zgražanje. Kar je povezano z moralno kritiko. Vsi ti nevedni in dementni gospodje so razkriti kot nemoralni akterji, ki bi jih bilo treba klicati na odgovornost. Ki bi morala biti ne samo moralna. Ampak tudi finančna. In kazenska.

Vendar se to ne zgodi. Zakaj?

To ni demenca, to je strategija!

Odgovor se skriva v dejstvu, da akterji bančne luknje niso dementni. Njihovo ravnanje usmerjajo preživetveni interesi. To, da se ničesar ne spomnijo in da nič ne vedo, je zanje nujna preživetvena strategija.

Preživetvene strategije pa so v družbah, ki delujejo po logiki domačijskega produkcijskega načina, vedno nad moralo. Onkraj morale. Ali natančneje: preživetvene strategije same so najvišji moralni imperativ.

In če so najvišji moralni imperativ, potem pač ne morejo biti nemoralne. Ravno nasprotno, so najvišja morala. Morala z velikim M.

Poceni moraliziranje

In točno na tej točki televizijska analiza bančne luknje kot primera nemoralnega delovanja slovenskih finančnih in drugih akterjev zgreši bistvo. Enako kot zgreši bistvo poceni moraliziranje v zvezi z bančno luknjo in drugimi slovenskimi poslovnimi podvigi.

Seveda je res, da logika teh podvigov nima nič skupnega s tradicionalno protestantsko moralo in etiko. Res pa je tudi, da deluje popolnoma logično in legitimno, če jo opazujemo iz zornega kota nativne slovenske morale. Ki je krpanovska morala. Katere bistvo je naslednje načelo: “Briga me, ali je pošteno ali ne! Važno je, da meni omogoča preživetje!”

Dementni gospodje v zgodbi o slovenski bančni luknji so ravnali skladno s tem načelom. Zato niso samo moralni. Ampak Moralni.

Dejanski problem ni vprašanje njihove moralnosti, ampak vprašanje, kateri morali so pravzaprav zavezani. Ker kot vemo, so bili morali zavezani tudi tisti, ki so pobijali ljudi v koncentracijskih taboriščih.

Martin Krpan z Vrha pri Sv. Trojici. — [Ilustracija: Hinko Smrekar]

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE