Cankar: “Zdi se mi, kakor da piše nekdo drugi, ne jaz.” [odlomek iz knjige]

11.3.2018 / 06:08 Komentiraj
Pisatelj piše pisma s Sv. Trojice svojima gospodinjama na Rožnik. Tako rekoč reprint Debeljakove izdaje iz leta 1943.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Kot nas opominjata njegov doprsni kip Frančiška Smerduja in spominska soba — sicer urejena v drugi hiši — se je Ivan Cankar leta 1910 udomačil v “tujski sobi” Franzotove gostilne na ljubljanskem Rožniku (in tam živel do smrti). Tu je stkal trdnejše osebne stike in ustvaril vrsto svojih krajših besedil.

Najbolj se je povezal s svojima rožniškima gospodinjama, Franzotovima sestrama Nino in Marijo. Predvsem Nini je leta 1911 poslal vrsto pisem in dopisnic iz Slovenskih goric, kjer je bival pri prijatelju Lojzu Kraigherju.

Te in še nekaj Cankarjevih pesemskih in risarskih dragocenosti je leta 1943 zbral, uredil in s komentarji opremil literarni kritik, prevajalec, urednik in pesnik Tine Debeljak (1903—89). V prepisih in faksimilih jih je leta 1943 objavil v lepi, danes redki knjigi Šopek Cankarjevih pisem iz Slovenskih goric na Rožnik.

Lahko berljivi prepisi

Po 75 letih je knjigo v Cankarjevem letu ponatisnila Mladinska knjiga Založba in jo obogatila z novimi podatki ter komentarji in slikovnim gradivom, ki jih je zbral bibliotekar Mihael Glavan, nekdanji vodja rokopisne zbirke NUK.

Debeljakova Cankarjeva pisma sicer niso popoln reprint. Gre za novo izdajo, ki v prvem delu ohranja Debeljaka študijo, dopolnjeno z pojasnili založbe, v drugem delu pa prinaša natise Cankarjevih pisem s potrebnimi opombami.

Knjiga ne prinaša faksimilov Cankarjevih pisem — razen nekaj ilustrativnih primerov, iz katerih bralec vendarle podoživi vtis Cankarjevega rokopisa in risb. Ker originalov pisem še vedno niso našli, bi bile kopije faksimilov samo posnetki posnetkov. Nadomeščajo jih lahko berljivi prepisi z najpotrebnejšimi opombami.

Tretji del knjige natančneje osvetljuje Franzotovo rodbino na Rožniku in njihove kasnejše razselitve po Ljubljani, predvsem pa seveda Cankarjevo življenje na Rožniku, njegovo razmerje z Mici Pfeiferjevo. Sledi pogled na njegove zadnje dneve v Ljubljani z dodatkom nekaj spominov sodobnikov na njegov pogreb.

Cenjena gospa!

Zdaj hitim z delom, kolikor morem, da bo pred božičem končano. Ali joj, joj, joj — kolikor dalje gre, toliko manj sem zadovoljen. Zdi se mi, kakor da piše nekdo drugi, ne jaz. Pa naj bo, kakor hoče! Le tega se bojim, da tudi Ti ne boš zadovoljna, kar bi mi bilo zelo neprijetno.

Tako hitro že zato ne gre z delom, ker se peljem skoraj vsaki dan kam drugam. V ponedeljek sem se peljal že ob šestih zjutraj v Radgono z lenartskim advokatom in njegovo ženo; vrnili smo se šele pod noč. Lep dan je bil, vožnja prijetna, le malo predolga: štiri ure tja in štiri nazaj. V sredo smo bandali pri sv. Lenartu do gluhe noči, jutri pa se peljemo najbrž v Vurberg, če ne bo preveč dežja.

Komaj sem to zapisal, je že pričelo škropiti na okno. Ljubi moj Jupiter, bog dežja, oblakov, toče in strele, usmili se nas, saj te nisem klical! Tukaj je postalo toplo kakor v aprilu in rad bi se človek izprehajal, če bi tega vražjega blata ne bilo. Vsaki dan posebej se čudim, od kod se vzame toliko te ilovice. Danes po zajtrku sem hotel peš k sv. Antonu, poldrugo uro odtod, pa sem se moral vrniti sredi pota, ker bi bil drugače v blatu obtičal.

Razen teh izgledov in izprehodov ni tukaj prav nobene zabave in nič čudnega bi ne bilo, če bi človek od samega dolgega časa nagnil glavo ter umrl. Pomisli, kako daleč sem že prišel, da samemu sebi slabe dovtipe pripovedujem in se jim smejem!

Časih si rekla, kako da se bojiš zime na Rožniku. Ljuba gospa Nina, jaz bi Ti privoščil, da bi nekaj časa živela v takem gnezdu, kakor je n. pr. Sv. Benedikt. Tam je lani od dolgega časa umrla revica Nuša, žena učiteljeva, nekdanja moja prijateljica. Ko sem bil zadnjič tam, se mi je zdelo, da se celó mrtvecem v grobu zéha.

Zato pa skrbe ljudje v teh krajih na prav poseben način za svojo zabavo: ženijo se! Kar sem dobil tukaj novih znancev — in dobil sem jih mnogo — vse je oženjeno. Neki učitelj ima šele 25 let, pa je že vdovec in se zdaj spet ženi. Neki notarski kandidat, golobrad mladenič, ki še doktorata ni napravil, ima že dvoje debelih otrok; pa je šele začel, kaj še bo! Naletel sem na par znancev iz svojih dijaških let — vse oženjeno! Mene je skoraj sram v taki družbi; pa ne vem, ali jaz njim zavidam ali oni meni.

Kako ste praznovali Miklavža? Kaj je prinesel Tebi? Meni niti šibe ne! V Radgoni sem kupil eno zate, pa nisem vedel, kako bi jo poslal. Kot rekomandirano pismo je niso hoteli vzeti. Škoda! 

Ali se kaj pozna pisavi, da že dolgo časa nisem pridige zaslužil? Pa nikar ne misli, da sem šel med abstinente; Bog nas varuj vsega hudega! Zdaj pa ne zameri, da Te nadlegujem s prošnjo. Rabil bi še nekaj perila (robcev imam dovolj) ter Te prosim, bodi tako prijazna in pošlji mi. Ako ima Bergman kaj kranjskih klobas, naj jih dene par zraven. Stroške vama povrnem, ko pridem spet v Ljubljano.

In trdno upam, da pride že kmalu tisti veseli dan, ko se napravim na pot. Dotlej pa nas vse najprisrčneje pozdravljam.

Kadar pojdeš kaj v Šiško in v mesto, izroči moje najlepše pozdrave tudi Franzotovim in Pfeiferjevim.

Na skoro svidenje! 

10. XII. 1910,  Sv. Trojica v Slov. goricah

Ivan Cankar

Cenjeni!

Najprej se Tebi in Tvoji gospej najlepše zahvaljujem za pošiljatev. Stroške povrnem v Ljubljani. Klobase so bile naravnost imenitne in so nam izvrstno teknile. 

Zmirom sem upal, da se povrnem pred prazniki v Ljubljano, ali zdaj ni več mogoče. Delo mi ne gre tako izpod rok, kakor bi bilo treba, a predno ga ne dovršim, nočem nikamor.

Tudi so me tukaj zelo prijazno vabili, že zaradi tega, da je več hrupa v hiši. Danes bodo klali, jutri pa bo gospa delala klobase; ne vem, kako bo. Za praznike bom v svojih mislih gotovo bolj na Rožniku kakor pri Trojici. Kadar boste najbolj dobre volje, pa se še name malo spomnite, tudi jaz se bom na vas.

Ako bodo kaj kmalu igrali Kraigherjevo dramo Školjka, pojdite na vsak način v gledališče. To je nenavadno krasno delo. Sploh pa pridemo ob tej priliki najbrž vsi v Ljubljano in jaz ostanem potem tam.

Najlepše pozdrave pošiljam in prav vesele praznike želim Tebi, Tvoji milostivi, otrokom in sploh vsem, kar jih je na Rožniku! 

21. XII. 1910, Sv. Trojica v Slov. goricah

Ivan Cankar

Šopek Cankarjevih pisem iz Slovenskih Goric na Rožnik. Ob prvem izidu uredil in uvod napisal Tine Debeljak. Spremna teksta: Tine Debeljak: Ob petindvajseti obletnici smrti Ivana Cankarja; Mihael Glavan: Debeljakov Šopek Cankarjevih pisem. Mladinska knjiga Založba, 2018. ISBN 978-961-01-5041-1, 181 strani, 29,99€. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE