Mati: “Ničesar ne ceniš.” Res. Največja tragedija pa je, da ne cenim sebe.

5.3.2018 / 06:08 3 komentarji
Verjamem, da fotra boli za vse za nazaj, ampak zdej smo kle in šta je, tu je. Mama to hendla. Ampak ljudje smo različni.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Človek bi mislil, da sem ena tistih, k majo na FB polajkane vse strani, kar se tiče muzke, blogov, filmov, kakšne literarne jebe in podobno. V resnici nimam nič od tega. Mam pa všečkane vse futr linke. Take, k se zrediš že sam ob gledanju. Ko ob gledanju čutiš, kako ti cvre vse žile. In ker majo ti bumbarji čist drug urnik kot jaz, si oni začnejo vsa ta kosila pripravljat, ko je pri nas ura 11. zvečer in čist zapušen sediš pred monitorjem.

Če boste meli kdaj sfukan želodec, si navijte en joint. To ti začne tko krulit po želodcu, da misliš, da maš not kakšnga aliena. In pol sam še napad na hladilnik. Una fora, da če ti hašišarji vlomijo v flet, ti bojo oropali edino hladilnik, še kako drži.

Sir in cuker

Dva dni nazaj mi ob gledanju vsega tega sira in cukra ni samo virtualno kurilo žile, nabijalo celulitis in delalo šlauf okol pasu, ampak mi je skurlo tud možgane. V realnosti.

Pametna kot sem, sem se ob enih zjutri odločila, da sem tok lačna, da tud če ne kuham nikol, zdej bom. Prižgala sem vse plate in si v zadeti zblojeni buči mislila, da sem ženska verzija Gordona Ramsaya. Sam da sem sama seb jebala mater.

Nakar fuk, kr naenkrat neki poči. Gledam z unim WTF just happened ksihtom in dojamem, da sem obstala v čisti tišini. Jebala me elektrika. Vse je fuknilo ven. Hladilnik, štedilnik, komp, TV, vse.

Me je postalo prov strah v taki tišini, ker nočem slišat svojih črnih misli in sem šla rajš prespat vse.

Nč, kaj čem zdej?

Zjutri sem se zbudila in prva stvar mi je šla po glavi: “Moj naslednji tip bo hišnik, pizda!” Sej sem neki naivno upala, da se je vmes čudežno vse samo nazaj zrihtalo al pa da so palčki v fletu enkrat za spremembo kej blagovolili narest in popravli, ne sam da štumfe kradejo iz pralnega stroja.

Nč, kaj čem zdej?

“Fotr, nujno te rabim. Vse je crknilo.”

“Ja kaj si pa delala?”

“Kuhala.”

“Kaj si?”

“Ma, pozab, pomagi mi rešit situacijo.”

“Poglej, kere varovalke maš.”

“Nč se jaz to ne spoznam.”

“Sej znaš pofotkat pa poslat?”

“Kako, če je vse crknilo!”

“Ti si pa res k en otrok.”

“Valda, če me vi tko tretirate!”

Živet sam je res v pizdi

Jeba je bla sam ta, ker sem vedla, da mam tak razčefuk v fletu, ker se vsak dan znova spravljam delat generalko, pa mi ne znese. Valjda je fotr sam notr stopil in že: “Pa v kakšnem ti živiš?”

“Kaj spet? Tam mam cunje po tleh, ker delam selekcijo za Kralje ulice. Pač moram pospravit cel flet, kaj zdej?”

Živet sam je res v pizdi. Noben ti nč ne pomaga, noben te nč ne brca v rit.

Pol “sva” ugotovila, da niso varovalke, ampak da je vrglo ven celo stran te luknje. Sej je za silo neki zimproviziral, da spet vse dela, sam mam kable navlečene na čist povsod.

Pol sva šla v našo kafano in dobila takoj cifro od enga električarja. V kafani sem mogla vsakmu najprej rečt: “To je moj fotr,” zato da vsak takoj ve, pa da ne bo kakšnih neumnih komentarjev. Ko sem preveč zavzeto v mojem stilu neki razlagala frendu, mi je takoj neki zasikal: “Dej, Tereza, umir se mal.” Valda sem kot en histeričen otrok skočila v luft: “Ti pa mene že ne boš komandiral!”

Jao, res sem zaostala in ostala na stopnji otroka. Sej vse štima, se štekava, ne zamudi ene moje kolumne, sam obema se je šlo ful na kurac v petek za dobro jutro v tem mrazu jebat še z elektriko, ker sem se šla tiste moje kuharske podvige. In ker fotru ne gre v glavo, da mi mora pri teh letih še vedno odnašat rit. Ampak tvoj otrok je tvoj otrok. Tud če je mal bolj naporno bitje od mene.

Vmes mi je en čiča težil: “A greš? A greš?”

“Kam?”

“Odšpilat en šah.”

“Šah si začela igrat?”

“Ja. Sem se naučila.”

Party breaker

Ta kolumna bi sicer mogla bit o mojih šahovskih začetkih in kako so me čičati že enkrat fuknili ven iz šahovskega kluba v kafani, ker sem pri učenju trmarila po svoje, pol so me pa vzel nazaj. Komedije. Na živce mi je šlo, da ga vsi špilajo, sam jaz ne. Čeprov me prepričujejo, da so potrebna leta, da res dobr igraš, sam se ne dam.

Ta teden sem bla povabljena na dva tarok večera. “Kako ne znaš? Pizda si party breaker.”

“Pač ne znam. In kakšen je to žur ob kartanju? Kr neki.”

In ko je fotr odhajal, je blo seveda: “Tereza, pospravi flet, preden pride električar.”

“Ja, no.”

Drug dan mi je en starejši gospod rekel, da kok mam kul fotra: “Še nežen je bil. Mam tok staro hči k ti, pa sem velik bolj ošter.”

Cifra od mladega hišnika

Hja. Šele na začetku svojega “romana”, k po mojem ne bo nikol dokončan, vidim, da skoz neki fotra omenjam. Da je on tisti, s katerim še nimava vsega razčiščenega.

Jaz čist verjamem, da ga boli za vse za nazaj, za vso sranje, k ga je moral zarad mene preživet, ampak zdej smo kle in šta je, tu je. Mama to čist drugač hendla. Ampak ljudje smo različni.

Sploh si ne znam predstavljat, da bi bila brez njiju, čeprov vedno pred njima začnem zganjat histerijo, jok. Ker sta mi samoumevna. In en dan mi bo življenje po vseh teh udarcih zadalo še kakšnega tazga, da bo res sam še Polje.

Ali kot mi reče mati: “Ničesar ne ceniš. Nikol nisi.” Vedno bolj se zavedam, da je to res. In še največja tragedija je, da ne cenim sebe.

Zato si grem zdej mal odpočit možgane do naše kafane in odigrat partijo šaha v naši vaški ligi. In ker majo tam cifre od vseh živih, ima da majo tud kakšno od kakšnega mladega hišnika. Ker to ni vse skup nč.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE