Polemika z Ruplom (2.): Partija ni imela pojma. (Tako kot ga nima Janša.)

27.2.2018 / 06:10 3 komentarji
Desnica na volitvah nima šans. In jih ne bo imela, dokler se ne bo normalizirala. Zato pač zdaj bije tak kulturni boj.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Predzgodba: Rupel na Portalu Plus polemizira z mojo kolumno. Jaz mu odgovorim na FP, nakar on spet meni na PP — in zdaj jaz tole.


Spoštovani Dimitrij,

med vrsticami in eksplicitno navajate celo vrsto definicij levice in desnice, ki so videti avtoritativne, a se mi vendarle zdijo pomanjkljive ali celo passé.

Za začetek: sklicevati se na nekdanji komunistični režim, ki je vas in še mnoge svoje nasprotnike imel za desničarje — za tako imenovano “meščansko desnico” —, je nezanesljivo in zgrešeno. Partija ni imela pojma in ni kredibilen vir. Za današnje razprave so te ponarodele titoistične nalepke popolnoma irelevantne.

Zanimivo, da tako Webster kot Larousse levico bolj natančno (vsebinsko) definirata kot pa desnico. No, oba slovarja pripisujeta levici težnjo k “nasprotovanju uveljavljenemu redu in želji po njegovem spreminjanju”. Tega ne sprejemam — vsaj ne za današnjo slovensko rabo — že zato, ker je še ne tako davno (2010) tudi Milan Kučan rekel, da je levičar “tisti, ki je po politični naravi zavezan k spremembam”.

* * *

Za Slovenijo to ne drži. Za levičarje veljajo in se imajo tisti, ki si prizadevajo za status quo. Torej za ohranitev levičarskih vrednot in pridobljenih pravic, ki jih uživamo — ali zaradi njih trpimo, če hočete — že od kdo ve kdaj.

Jaz bi za te samodeklarirance raje rekel, da so konservativci. Menda ja ne boste za Zorana “Rad bi videl, kdo je večji levičar od mene” Jankovića rekli, da je “zavezan k spremembam” (razen da dá lično tlakovati nabrežje Ljubljanice)?

Tudi se ne bi skliceval na sedežni red v Evropskem parlamentu. Že res, da vsaka bruseljska gliha vkup štriha. Toda prav to, da se parlamentarne grupacije EP od daleč zdijo kot nenačelne koalicije, priča o različnih predstavah o levici in desnici v posameznih državah članicah in o niansah, ki so vidne samo na domačem parketu.

Običajni osumljenci, ki se sami kitijo z levičarskim perjem — ali pa jih pejorativno namaka v katran in posipava z levim perjem kar desnica —, za moje pojme nikakor niso levica. Le s čim bi si Cerar in njegova SMC zaslužili oznako, da so levičarji? S postavljanjem bodeče žice? Z zaostrovanjem zakonov o tujcih? Z omalovaževanjem sindikatov? Z izjavami, da so umetniki brezdelneži?

SMC je zame desnica, ki ji rečemo levica samo zato, ker je SDS pač še veliko bolj desna. SMC je leva, če tako ukaže Janša. V resnici se mi zdi bolj desna celo od NSi, ki jo taista SDS zmerja z murgelsko ekspozituro v maskirni uniformi Kučanove “žlahtne desnice”.

Po drugi strani pa je za tiste, ki jih imenujemo desnica, značilno predvsem to, da bi vso Slovenijo najraje postavili na glavo. Šolstvo, sodstvo, zdravstvo, medije, moralo, policijo, vojsko itd. — predvsem pa zgodovino, ideologijo in kulturo.

V resnici so ta desni tisti, ki so “zavezani k spremembam”. Da zaenkrat ostajajo samo pri besedah, tega prav nič ne spremeni.

* * *

Dobro, da ste omenili Kocbeka. Citat iz njegovega Premišljevanja o Španiji me je na nekaj spomnil.

Seveda je res, kar je napisal: “Levica, gnana od množic, je začela razvijati socialno revolucijo, desnica pa je skokoma napredovala v fašizem.”

Toda pozor! To je Kocbek napisal pred 81 leti! V danih okoliščinah je imel nesporno prav, v današnjih pa tega ne moremo za njim nekritično ponavljati. Desetletja komunizma ter zlasti šok svobode in zaskrbljena nostalgija so nas po osamosvojitvi navadili, da levici pripisujemo dobronamernost, desnici pa zlohotnost, čeprav ne eno ne drugo zanju ni vedno in nujno značilno. Ni vsaka levica garancija za svobodo, kot tudi vsaka desnica ni pretnja s totalitarizmom. 

Tako sem napisal že pred sedmimi leti:

“Levi volilci so prepričani, da desnica ne bi smela biti na oblasti, ker bi to lahko ogrozilo ne več ne manj kot temelje demokracije.”

“Po drugi strani pa desni volilci mislijo, da levica […] ne zna vladati in da niti ne bi smela pretendirati na oblast, saj je slabo zakrinkana in še slabše reformirana naslednica nedemokratičnega režima.”

“Argumenti enih in drugih so različni tudi po naravi, ne le vsebini. Dejstvo je, da je tradicionalno levičarsko svarilo pred zlohotnostjo desnice bolj hipoteza kot pa dejanski argument.”

Nemo propheta in patria sua, kajne, Dimitrij?

* * *

Ampak pojdiva končno k bistvu.

Oba politična pola imata problem. Problem desnice je problem frustracij SDS zaradi opozicijsko omejene participacije pri vladanju. Problem levice pa je problem oblastniške samopašnosti zaradi nesorazmernega in z dejanskimi rezultati in dosežki nepovezanega počivanja na lovorikah oblasti.

Desnico še predobro razumem. V demokraciji se zlepa ne dogaja, da bi vladajoča in/ali z drugimi družbenimi podsistemi skonektana politika tako neženirano omejevala svojo konkurenco, kot so to delali z SDS in še posebej osebno z Janšo.

Alfa samec in omega žolčna kislina desnice ima razloge, da je užaljen in frustriran zaradi Patrie in Doba in odvzema poslanskega mandata. Da je v vseh teh primeril nazadnje le dobil neko formalno zadoščenje, je zanj slaba tolažba. To mu priznam. The damage has been done.

Toda to ne pomeni, da ima zato razloge za križarsko vojno, s katero hoče odgovoriti na krivice — in magari nedemokratične postopke —, ki jih je bil deležen. Tudi Nelson Mandela je imel razloge, da bi bil po 27 letih zapora užaljen in frustriran, pa potem ni leta in leta revanšistično kokodakal, ampak se je obnašal konstruktivno.

* * *

V Sloveniji je težko videti célo in jasno sliko, ker je Janša dejansko nemogoč politik — zlasti kot ideolog, kot operativec niti ne — in ker je tako neločljivo samoidentificiran in percipiran kot nesporni in nedomestljivi vodja desnice.

Škoda. Nobena od obeh Janševih vlad — pa če še Bajukovo prištejeva — ni bila tako slaba, kot bi lahko sklepali po ljudskem mnenju, ki je pečatilo in zapečatilo njuni usodi. Desnico na oblasti sem vedno videl kot normalno zamenjavo na Gregoričičevi. Brez panike.

Skratka, Dimitrij, razen proti steklim psom nimam nič proti desničarjem. Prepričan sem, da zdaj bijejo tak pobesnel kulturni boj samo zato, ker se jim zdi, da se na noben drug način ne bodo več mogli dokopati do oblasti. Ker so ekstremno užaljeni in frustrirani.

Hmm, kaj pa potem, če bi jim slučajno uspelo? Bi se unesli? Kaj pravite? Vi jih bolje poznate od mene. Moja teza je, da na letošnjih volitvah nimajo šans. In jih tudi ne bodo imeli, dokler se ne bodo normalizirali.

Hotel sem vam povedal še par krepkih o levici — žal pa mi zdaj zmanjkuje časa in prostora. No, vi jim zagotovo ne boste ostali dolžni.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE