Zastava? Rodnost? LGBT? Splav? Dileme so drugje in so bolj dolgočasne.

22.2.2018 / 06:10 Komentiraj
Plavanje v lastnih prepričanjih je privlačno, soočanju z drugimi pa se raje izognemo. Radi uživamo v svoji sladki laži.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Razprave, v katerih sodelujoči govorijo eden mimo drugega, niso plodne. Ne eden čez drugega, niti eden proti drugemu. Zdi se mi, da je slovenski javni prostor poln takšnih “mimogovorov”.

Zadnji tak primer je kontroverznost v zvezi s prejemnico nagrade Prešernovega sklada Simono Semenič in njeno “nosečniško” slovensko zastavo.

Branitelji svetosti države so dokazovali, da gre za skrunitev državnega simbola in da si umetnica zato ne zasluži priznanja.

V resnici ni vprašanje, ali je bila zastava oskrunjena ali ne. Vprašanje je, koliko sploh dojemamo (takšno) skrunitev zastave kot problem. Ali dopuščamo možnost, da je problematiziranje države kot ideje in koncepta lahko tudi uresničevanje njene naloge, da zagotavlja možnosti za duhovno in intelektualno uresničitev državljanov?

Vprašanje je, koliko nam je kot državljanom in ljudem država draga in sveta — recimo v primerjavi s človeškim življenjem? V tem smislu se umetničin performans izkaže kot izzivalec pomembne in plodne razprave.

Problem že vključuje odgovor na vprašanje

Naprej. Matej Tonin je nedavno označil vprašanje rodnosti za pomemben problem, s katerim se mora politika soočiti. Soočiti — sicer kaj? Soočiti, če želimo preživeti kot država? Kot narod? Kot etnija?

Tudi v tem primeru zastavljen problem že vključuje odgovor na vprašanje, na katerega v resnici v javnosti ni enotnega odgovora in ki v bistvu — namesto predlaganega problema — predstavlja izhodiščno dilemo: ali vrednotimo preživetje naroda kot etnične skupnosti? Šele z določenim odgovorom se Toninova problematika pokaže (ali pa ne) kot problematika.

Podoben “mimogovor” najdemo v razpravi, ki jo spodbuja feministična in LGBT+ agenda.

Konservativci očitajo feministkam in LGBT aktivistom radikalnost. Odgovor progresivcev bi moral biti: “Ne, mi smo še bolj radikalni. Če se vam zdimo radikalni, nas nimate za dovolj radikalne.” Namesto tega običajno razlagajo, da njihove ideje niso radikalne, temveč povsem razumljive in času primerne.

Ampak ne. Dokler si ne bomo na jasnem, da gre za dve popolnoma različni perspektivi — ena pragmatična, druga bolj idejna, idealistična — in da gre za vprašanje, koliko prostora dati pragmatičnemu “redu in miru” in koliko novim idealom iz znanstvenih zbornikov, bodo “argumenti” ene in druge strani upravičeno preslišani.

V bistvu namreč ne gre za argumente, temveč samo za izpeljave iz že sprejetega odgovora na bistveno, vendar v argumentaciji prezrto vprašanje.

Progresivci ne bi zagovarjali splava, če bi res šlo za ubijanje otrok, kot tudi konservativci ne bi odrekali pravice žensk do odločanja o lastnem telesu, če bi res šlo za to. Dilema je torej drugje — in je bolj dolgočasna. Debata je zaostrena zato, ker se argumentacija prehitro preseli od osnovnega vprašanja v pomensko močne, srce parajoče izjave.

Večno prerekanje o splavu

Naprej. Splav: tudi tu sta vpleteni strani obsojeni na večno prerekanje. Medtem ko pro-life aktivisti očitajo nasprotnemu taboru, da ubijajo otroke, pa pro-choice aktivisti očitajo onim nazaj, da hočejo omejevati pravico žensk do odločanja o lastnem telesu.

Toda ali ni jasno, da progresivci ne bi zagovarjali splava, če bi res šlo za ubijanje otrok, kot tudi konservativci ne bi odrekali pravice žensk do odločanja o lastnem telesu, če bi res šlo za to.

Dilema je torej drugje. In je bolj dolgočasna. Debata pa je zaostrena zaradi tega, ker se argumentacija prehitro preseli od osnovnega vprašanja — v tem primeru etičnega, eksistencialnega statusa zarodka — v pomensko močne, srce parajoče izjave, ki so utemeljene na takšnem ali drugačnem odgovoru na zdaj že prezrto vprašanje.

Status quo

V eni od prejšnjih kolumen sem že pisal, kako se je podobna brezplodnost razprave razpasla pri vprašanju religije in Boga. Verjetno pa bi lahko take primere našli še marsikje. Plavanje v lastnih prepričanjih je privlačno, soočanje z drugimi prepričanji pa je veliko težje — in če se le da, se mu izognemo. Radi pač uživamo v svoji sladki laži.

A za kvalitetno razpravo (in posledično za še slajšo laž) je bistveno najti kritično točko, na kateri se razpravljalca razhajata. Dokler bomo na različnih področjih sledili samo serijam monologov, ne pa iskrenim dialogom, katerih namen bi bil presejavanje vedno bolj čistega umevanja resnice, pa se lahko samo udobno namestimo in še naprej spremljamo tragikomično predstavo z naslovom … — Status quo.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE