Država je načeloma proti prekarnosti, vendar jo tudi sama izdatno generira

14.2.2018 / 06:10 2 komentarja
Človek se vpraša o učinkovitosti inšpektorjev, ko gre za državne institucije. Ali ni država tu v navzkrižju interesov?
NAROČI SE PRIJAVI SE

Za prekarno zaposlovanja pogosto krivimo samo kapitaliste, globalne koncerne in novodobne podjetnike, medtem ko država zagotavlja, da se trudi, da bi se prekarnost čim hitreje odpravila. Pa je res tako?

Zakon o uravnotežanju javnih financ (ZUJF), ki je omejil zaposlovanje in sklepanje pogodb v javnem sektorju, je začel veljati 29. junija 2012. S tem je država na stežaj odprla vrata prekarizaciji v javnem sektorju.

Veliko delavcev so takrat lahko zaposlili samo začasno, večine pa sploh ne. Tam, kjer se je zanje našel denar, so danes zaposleni redno, mnogi pa so obtičali v prekarnem statusu kot espeji ali brezposelni.

Teater

Leta 2016 je Dnevnik objavil intervju z direktorjem Drame in igralcem Igorjem Samoborom. V njem je opisal posledice tega zakona in obtožil državo za posledično prekarizacijo in proizvodnjo brezposlenosti:

“Zmanjševanje števila zaposlenih je povzročilo veliko kadrovsko luknjo, ki jo zapolnjujemo z zaposlitvami, ki jih financiramo iz lastnih sredstev. Drugi […] problem pa je, da so se nam v zadnjih nekaj letih sredstva, ki jih imamo na razpolago za program, znižala za približno 40%. […] Zmanjševanje sredstev zavodom pomeni državno proizvodnjo brezposelnosti in prekarnega dela, namesto da bi bil njen trud obraten.”

Fakulteta

Z znanko, profesorico na fakulteti, se vračava v isto smer s prireditve. Prosim jo, naj me odpelje proti domu.

“Hecno,” pravi. “Ali veš, da ko glasujemo na fakultetnih sestankih, roke dvigne manj kot polovica profesorjev. Ker lahko glasujejo samo stalno zaposleni. Drugi samo nemo prisostvujemo.”

“Kaj še vedno nisi redno zaposlena?” se začudim. Vem, da poučuje na fakulteti za pol nižjo plačo že več kot štiri leta.

“Še vedno ne,” odgovori. Hudo mi je zanjo, ker vem, kaj to pomeni. Kmalu bo že tako blizu upokojitve, da se ji višja plača, tudi če jo zaposlijo, ne bo štela v dvajsetletno povprečje za pokojnino. Kljub akademskemu poklicu bo dobila približno 376,53€ pokojnine — ali še manj, kot je mogoče sklepati po predhodni pisni informaciji, ki jo je poslal ZPIZ.

Po telefonu se pogovarjam še z eno samozaposleno prekarko, prav tako profesorico:

“Veš, na videz izgleda, da je plačilo na uro za poučevanje na fakulteti še kar znosno. Če pa k temu prištejemo še vse neplačane ure, ki jih tak delavec naredi —predizpitni pogoji, priprave, ustni izpiti, izpiti sami in podobno —, bi se izkazalo, da je realno plačilo komaj par evrov na uro.”

Kultura

Finančno podhranjene so zlasti kulturne institucije. Pogosto dobijo dovolj denarja samo za plače in osnovno vzdrževanje. Nastale so v času, ko je bilo imeti svojo državo in svojo kulturo nekaj velikega. Danes pa so samo še velik in težak nahrbtnik za državo, ki se z vsemi drugimi deležniki podi za dobičkom.

Te institucije se borijo za preživetje in ohranjanje standardov. Za vsako ceno poskušajo prikriti svoje nezavidljivo stanje. Znajdejo se, kot pač vedo in znajo.

Ker na mnogih področjih stalno potrebujejo storitve, kot so prevajanje, fotografiranje, kuriranje, oblikovanje, varovanje, čiščenje, marketing, organizacija dogodkov, odnosi z javnostjo in podobno, morajo razpršiti te naloge na več zunanjih prekarnih delavcev, da bi lahko vsaj delno ohranile strokovne standarde. 

V to skupino sodijo tudi kulturni hrami. Tako pa ugotavlja igralec in direktor drame Igor Samobor v intervjuju leto in pol pozneje:

“Prekarnost je praksa, ki je v gledališču obstajala že prej, je pa s krizo in z varčevanjem, ki je tej krizi sledilo, dobila povsem nov obseg. Delodajalci, kot je na primer Drama, smo bili zaradi varčevalnih ukrepov prisiljeni v atipično zaposlovanje. Kar je do mladih, ki v gledališču ustvarjajo, zelo krivično.”

Podjetja v državni lasti

Veliki zaposlovalci prekarnih delavcev pa so tudi podjetja v državni lasti.
Luka Koper je v 51-% državni lasti. Bivši direktor Bruno Korelič je v intervjuju v Delu takole opisal tamkajšnji proces prekarizacije:

“Že v začetku devetdesetih ste začeli določene posle izločati iz podjetja. Najprej čistilce in vzdrževalce. Potem ste začeli graditi IPS. Kako je to nastalo?”

“V Luki nismo izumili nič novega. Na svetu in v drugih podjetjih so to počeli davno prej. Začeli smo racionalizirati poslovanje, ker sicer ne bi zmogli načrtovanih investicij. Zato smo najprej outsorsali kakih 50 snažilk in snažilcev. Imeli smo tudi 400 vzdrževalcev in pri vzdrževanju je šlo vse narobe, veliko stroškov in veliko izgubljenega časa. Ko se je začela privatizacija, smo vodjem teh vzdrževalnih oddelkov ponudili možnost.”

“Nastala so štiri podjetja, v katerih je bilo vsega 100 zaposlenih, preostale smo prezaposlili ali na mehke načine odpustili. Štirikrat manj vzdrževalcev je opravilo za manj denarja stoodstotno svoje delo. Zatem smo se ukvarjali z neenakomernim prihodom ladij in tovora. Včasih smo morali vojake iz postojnske garnizije prositi za pomoč pri pretovoru. Začeli smo omogočati nekaterim zaposlenim, da so nekatere dejavnosti opravljali z zunanjimi zaposlenimi. Tako kot to počnejo v Hamburgu, Trstu, na Reki in povsod po svetu. To se je izkazalo za zelo dobro. Z leti pa je ušlo malce izpod nadzora.”

Generator prekarnosti

Očitno je, da je sama država deklarativno sicer proti prekarnosti, vendar je tudi sama njen velik generator. Ob prekarnih zaposlitvah v javnem sektorju in državnih podjetjih, ki trajajo že več let, se človek povpraša o učinkovitosti inšpektorjev, kadar gre za državne inštitucije. Koliko gre pravzaprav tu za navzkrižje interesov?

To postane jasno ob ogledu pet in pol let starega zapisa in videoprispevka RTV Slovenija. Dovolj zgovoren je že sam naslov Luka Koper v državni lasti, delavci v zasebni.

Zakaj je torej država tako neuspešna pri reševanju problemov prekarnih luških delavcev, samozaposlenih v kulturi, profesorjev, zdravstvenih, znanstvenih delavcev?

Spet Samobor pravi:

“Problem pa je, da je kapitalu prilagojen ves sistem in da iz sistema izpade vse, kar ne ustvarja neposrednega dobička. Se pravi tudi precejšen del kulturne krajine, ki je še kako pomemben, četudi se ga ne da izraziti v finančnih presežkih. Prekariat dejansko postaja čedalje večja in čedalje bolj ogrožena družbena skupina.”

Pa ti delavci res ne prinašajo dobička?

Kdo bo torej nadzoroval državo, ki se, kot je občutiti, po hitrem postopku tudi sama spreminja v sodobno korporacijo?


OpombaTekst je bil objavljen v petek, 9. februarja 2018, na blogu Skozi oči prekariata — prvi prekarski blog pri nas, ki ga ureja Črt Poglajen, pod naslovom Državna proizvodnja brezposelnosti in prekarnega dela. Objavljeno v dogovoru z urednikom bloga in z avtorico, ki je tudi sourednica portala.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE