Joachima von Ribbentropa niso obesili zaman

14.2.2018 / 06:08 Komentiraj
Danes nacionalizem ščitijo pred človekovimi pravicami. Ker da so privilegij, ki ščiti parazite na račun ogrožene večine.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Dobro uro po polnoči, 16. oktobra 1946, so v manjšo, od ameriškega bombardiranja precej načeto telovadnico v Nürnbergu pripeljali 53-letnega Joachima von Ribbentropa, zunanjega ministra takrat že bivšega Tretjega rajha.

V prostoru, v katerem so še tri dni nazaj ameriški vojaški policisti igrali košarko, je zdaj stalo troje vislic. Po samomoru Hitlerjevega namestnika Göringa slabi dve uri poprej, je von Ribbentropu pripadla “čast”, da kot prvi od na smrt obsojenih nacističnih veljakov nastopi v zadnjem poglavju prvega nürnberškega procesa.

Potem ko je “z jasnim in odločnim glasom” izgovoril svoje zadnje besede, mu je 35-letni narednik John Clarence Woods iz Wichite v Kansasu na glavo poveznil črno kapuco, okrog vratu zategnil vrv in z ročico odprl loputo, ki je ministru spodnesla tla pod nogami.

Kaj je logično, kaj samoumevno?

Z današnjega vidika so nürnberški procesi videti kot popolnoma logičen epilog najbolj grozljivega obdobja v evropski zgodovini. Toda leta 1946 je bila ta logika daleč od samoumevnosti. Mednarodno pravo takrat namreč ni poznalo jasnih pravil in načel, ki bi omogočala mednarodno sojenje državnim voditeljem in vojaškim poveljnikom za zločine, storjene proti lastnim državljanom, v skladu z veljavno nacionalno zakonodajo.

Ali z drugimi besedami: zavezniki so bili v zadregi, ker v mednarodnem pravu niso imeli jasne podlage, da bi sodili odgovornim za holokavst. Iz te zadrege se je rodila tudi “nürnberška obramba” — oz. argument, da obtoženci ne morejo kazensko odgovarjati, saj so samo spoštovali zakone in izpolnjevali ukaze.

Kazenska odgovornost

Winston Churchill je to pravno zagato najprej poskušal rešiti na pragmatičen način s predlogom, da nacistične veljake enostavno postavijo pred prvi zid in jih postrelijo. Toda nazadnje je vendarle prevladalo ameriško vztrajanje pri sodnem procesu.

Tako je bila avgusta 1945 sprejeta Londonska listina, ki je poleg zločinov proti miru in vojnih zločinov v mednarodno pravo uvedla do tedaj še popolnoma neznano kategorijo zločinov proti človeštvu.

Prvič v zgodovini je bila pravno prepoznana kazenska odgovornost najvišjih državnih predstavnikov, uradnikov in vojaških poveljnikov za dejanja, zagrešena med vojno ali v miru, proti katerikoli civilni populaciji in ne glede na to, ali so obtoženci ravnali po veljavni nacionalni zakonodaji.

S temi nekaj stavki ni bila postavljena samo pravna podlaga za kazenski pregon odgovornih za holokavst, temveč tudi temelj novega mednarodnega reda, ki je zaščitil pravice in svoboščine posameznikov pred zlorabo moči s strani njihove lastne države.

Novi pravni red

Leta 1948 je bil ta novi pravni red kodificiran v Splošni deklaraciji človekovih pravic, dve leti kasneje pa še v Evropski konvenciji o človekovih pravicah, ki je za nadzor nad spoštovanjem teh pravic ustanovila tudi mednarodno sodišče v Strasbourgu.

Paradoksalno so nürnberške vislice pripeljale do konvencije, ki je nekaj desetletij pozneje v Evropi odpravila smrtno kazen.

Oba pravna instrumenta se ne zadovoljujeta samo s prepovedjo zločinov proti človeštvu, ampak gresta bistveno dlje. Po izkušnji z nacizmom so bili zahodni zavezniki namreč odločeni, da naslednjega holokavsta ne bodo sankcionirali za nazaj, ampak da bodo storili vse, da ga preprečijo vnaprej.

Avtorji Evropske konvencije o človekovih pravicah so holokavst razstavili na njegove sestavne dele in potem za vsak sestavni del poiskali varovalke, ki naj Evropi preprečijo ponovno pogrezanje v razčlovečenje, vojno in zločin.

Lügenpresse

Prepoved diskriminacije, pravica do združevanja in svobode govora so odgovor na zakonsko preganjanje Judov, njihovo izobčenje iz javnega življenja, prepoved opravljanja javnih funkcij, pa tudi na preganjanje političnih nasprotnikov, kritičnih intelektualcev, sindikalistov in kritičnih medijev —  “Lügenpresse”, kot so takrat imenovali mainstream in fake news medije.

Pravica do poroke in spoštovanje zasebnega in družinskega življenja, svoboda mišljenja, vesti in vere predstavljajo varovalko proti novim kristalnim nočem in nürnberškim zakonom, ki so leta 1935 vpeljali biološko segregacijo Judov in skupaj z drugimi zakoni Jude dokončno razčlovečili in oropali vseh pravic.

Pravico do poštenega sojenja in pravico do svobode in varnosti je narekoval spomin na Volksgerichtshof, ljudsko sodišče, ki je “v imenu naroda” na smrt obsodilo na tisoče ljudi in služilo kot orodje za zatiranje pravičnosti, človečnosti in svobode.

Prepoved suženjstva, prisilnega dela in mučenja in pravica do življenja so odgovor na koncentracijska taborišča, “dokončno rešitev” in umor več kot šest milijonov Judov, pa tudi Romov, homoseksualcev, političnih nasprotnikov, pripadnikov “manjvrednih narodov”, vključno s tisoči Slovencev, in še mnogih drugih.

Instagram in žica

Tako in zato, dragi moji, smo dobili mednarodno zaščito človekovih pravic. Evropska konvencija o človekovih pravicah ni plod visokoletečih filozofskih ali verskih aspiracij, temveč neposreden odgovor na grozljivo zgodovinsko izkušnjo. Za državnike po 2. svetovni vojni “nikoli več” ni bila zgolj politična puhlica, ki jo s hlinjeno odločnostjo izrečemo enkrat ali dvakrat na leto.

Državnikov danes na žalost skoraj ni več, imamo pa vse več politikov, ki iz prepričanja, oportunizma ali iz etične oziroma intelektualne omejenosti vedno bolj odkrito spodkopavajo mednarodne standarde, obveznosti in mehanizme za zaščito človekovih pravic.

Javno mnenje zato vse pogosteje ne vidi več človekovih pravic kot obrambo posameznika pred zlorabo moči s strani države, temveč kot nezaslužen in družbeno nevaren privilegij, ki ščiti narodove sovražnike in parazite na račun in v škodo ogrožene večine.

To ni samo skrajno bedasto in nepravično, ampak tudi zelo nevarno. Sistem zaščite človekovih pravic je bil po vojni vzpostavljen zato, da bi Evropo zaščitil pred ponovnim vzponom podivjanega nacionalizma. Danes pa se mnogi trudijo, da bi nacionalizem zaščitili pred človekovimi pravicami. Če dovolimo, da jim uspe, potem Evropejcev pred Evropejci ne bodo zaščitile ne žica ne Instagram.

Če se vam zdi, da se ponavljam, imate seveda popolnoma prav. Vendar raje tvegam, da vam grem na živce, kot da se na koncu izkaže, da me je bilo utemeljeno strah.


Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera v torek, 13. februarja 2018, pod naslovom Čemu služijo človekove pravice?. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z uredništvom in avtorjem.

[Fotografija zgoraj:] Takrat že nekdanji zunanji minister Tretjega rajha Joachim von Ribbentrop na zaporniški fotografiji z dne 23. junija 1945. — [Fotografija spodaj:] Ribbentrop (skrajno levo), Stalin (v sredini) in sovjetski zunanji minister Vjačeslav Molotov (skrajno desno) ob podpisu nemško-sovjetskega pakta o nenapadanju 23. avgusta 1939 v Kremlju.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE