Kultura kot hobi in samoupravljanje: “Bili ste odlični. Hvala in adijo.”

9.2.2018 / 06:10 Komentiraj
Nevladni sektor v kulturi je prostovoljna dejavnost. Kar delaš popoldan. Po službi. Ljubiteljsko. Ker umetnost ni delo.
NAROČI SE PRIJAVI SE

“Nevladni sektor na področju kulture je javnemu sektorju komplementarni sektor s pretežno podobnimi cilji, ki deluje na osnovi prostovoljnosti ter samouprave,” piše v predlogu sprememb Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK), krovnega zakona o kulturi.

Nevladni sektor v kulturi je skratka prostovoljna dejavnost. Nekaj, kar delaš popoldan. Po službi. Ljubiteljsko. Umetnost ni delo.

Očitno tudi ne vedo, kako formalno-pravno delujejo nevladne organizacije v kulturi. Obstajajo zakon in predpisi, ki to določajo. Skladno s tem so spisani tudi statuti društev in zavodov. Določajo, recimo, kako je svet zavoda sestavljen, kaj je njihova naloga, kako izvoliti direktorja in kaj mora ta delati po zakonu.

Toliko o samoupravi. Javnost je imela devet dni časa za pisne odzive in predloge.

Zgodila se jim je javna razprava

Se pa je Ministrstvu za kulturo — predvsem ministru — javna razprava vseeno zgodila. Zaradi rezultatov razpisa za štiriletno programsko financiranje nevladnih organizacij v kulturi. Zgodila se je seja Odbora za kulturo DZ. Zgodila se je ena od mnogih novinarskih konferenc Asociacije, potem pogovor s politiko o kulturi, seja Nacionalnega sveta za kulturo. V Lutkovnem gledališču so stopili skupaj javni zavodi in nevladne organizacije. To, kar leta in leta govorijo in pišejo ministrom, zdaj po vseh možnih kanalih sporočajo tudi širši javnosti.

Prvi dogodek je bilo javno branje odločb strokovnih komisij. Dobesedno. S slovničnimi napakami vred. Brali so jih prejemniki odločb. Odkar pomnim, so člani strokovnih komisij samo enkrat imeli tiskovno konferenco na MK, na kateri so razložili, kako in zakaj so razsodili.

Po veljavnem krovnem zakonu so oni tisti, ki odločajo. Minister v njihove odločitve ne sme posegati. Lahko pa jih zaprosi, da še enkrat ponovno presodijo. Mogoče bi jim bilo potrebno organizirati šnelkurz pisanja odločb. Ker ko se recimo kritiki lotijo pisanja odločb, nastanejo birokratski umotvori. Rezultat so kratki stavki splošnih razsežnosti in točkovanje. Slaba stroka in slaba birokracija.

Naj se torej javno zagovarjajo sami, ne pa da se skrivajo za ministrom. Zakon ministru dovoljuje (z besedo “lahko”), da na rezervni listi zagotovi dodatna sredstva. Te možnosti (še) ni izkoristil. Nalaga mu jo sklep Odbora za kulturo DZ. Tudi Cerarjevo poslanico ob prazniku kulture razumem v tem smislu. Da bo naredil, kar zakon dovoljuje ministru in pogasil požar.

Oksimoron

Strokovne komisije so simptom problema. Razpisni pogoji so naslednja stopnja. Primer: pri uprizoritvenih umetnostih so vrgli v en koš tiste, ki upravljajo z javno infrastrukturo (kar je logično), nekaj neljubljanskih umetnikov (decentralizacija ni bila pogoj razpisa) in vse ostale.

Tisti brez hiše so torej drugorazredni. Tudi če so bili doslej uspešni, prodorni, nagrajeni in so poslovali zgledno, odpadejo, ker so na Ministrstvu odločili, da podprejo omejeno število prijavljenih. Bili ste odlični. Hvala in adijo.

Če se bodo izbrisani javili na projektne razpise, ne bodo dobili dovolj, da bi lahko nadaljevali z mednarodnimi in domačimi koprodukcijami. Postali bodo slab, nezanesljiv poslovni partner. Čeprav MK tovrstna sodelovanja spodbuja. Oksimoron.

Obe nevralgični točki, komisije in razpisni pogoji, kričita o epidemiji, ki se je začela s krizo in razbohotila v času gospodarske rasti. Denar je problem, toda večji problem je kulturna politika. Z manj denarja je terjala več produkcije, več obiskovalcev, rekordne številke obiska, objav, prodaje, dogodkov…

Čas za reforme, čas za varčevanje

Nevladne organizacije so nastale tudi zato — poudarjam, ne samo zato —, ker inštitucije ne morejo vseh sprejeti in zaposliti na krajši ali daljši rok. Pustimo tokrat ob strani, da si ne želijo vsi delati v velikih sistemih. Če so torej hoteli delati, so se torej morali pridružiti ali pa ustanoviti društvo ali zavod.

Najprej je bilo dovolj, da so delali svoje projekte. Sčasoma je birokracija terjala, da dajo prostor tudi drugim in širijo področje dela. Dejstvo je, da akademije in univerze kar naprej proizvajajo nove kadre. Sredstva, vložena v njihovo izobrazbo, bi ljudje radi oplemenitili z delom.

Če se politika in birokracija ne moreta ali nočeta sproti prilagajati terenu, je logična posledica, da pride do pokanja po šivih, nezadovoljstva, izgorevanja, upora. Ker v času pred krizo snovalci o tem niso resno razmišljali, je počilo ob nižanju sredstev. Reforme koštajo, zato jih je pametno delati v dobrih časih. Ko varčevanje v času gospodarske rasti nekatere odreže, to ni reforma. Je samo varčevanje.

Brutalno enostavno

Minister nenehno ponavlja, da ima med 12 in 14 milijonov evrov več kot lani (in približno 37 manj kot leta 2009). Kam jih je kanaliziral, je večkrat pojasnil. Vsakič malo drugače. Na enem od sestankov je rekel, da kultura in umetnost nista samo “ljubljanski kare”. Na hitro je spregledal knjižnice, kulturne domove in še kaj po vsej Sloveniji.

Toliko o opevani decentralizaciji. Hmm, le zakaj se potem kakšno društvo in posamezniki uradno preselijo v Ljubljano?

Na seji v DZ je omenil, da bi probleme, ki so se pojavili po objavi rezultatov razpisa, lahko “rešili s predpisi”. Sami se ne bodo napisali, gospod minister. Po drugi strani, kar je bilo napisanega v času njegovega mandata, ni vredno javnih objav. Njegove (ne)odločitve in (ne)delo, ki jih snuje z večno zaposlenimi in tihimi snovalci ministrstva, ogrožajo življenja ljudi. Na koncu je vse skupaj zelo enostavno. Brutalno enostavno.

[Fotografija: Marijan Zlobec]

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE