Fobija do enakosti: Ne bodi kot drugi? Bodi to, kar si? Ne.

9.2.2018 / 06:08 Komentiraj
Bodi kot drugi, če so drugi boljši od tebe. Ne bodi to, kar si. To je konformizem in narcizem. Bodi boljši. Bolj popoln.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Pevka Ditka je pred par leti predstavila uglasbitev Lainščkove pesmi Ne bodi kot drugi. Komad počasi postaja nekakšen Dan ljubezni naše milenijske generacije.

Pesem pa ni priljubljena samo zaradi himnično preproste uglasbitve in dobre interpretacije, temveč tudi zaradi naslova, ki je nekakšen rezimé njegove vsebine. “Ne bodi kot drugi” je to, kar nas danes bistveno opredeljuje. Vsi bi radi bili drugačni od drugih.

Resno. Ker katero modrost nam danes najbolj vtepajo v glavo — če listamo po rumenih medijih, gledamo Zvezdano ali zgolj poslušamo špikerje na najbolj priljubljenih komercialnih radijskih postajah —, če ne te fobije do enakosti? V vseh njenih variacijah: “Bodi to, kar si.” “Bodi edinstven.” “Bodi unikat.” “Bodi drugačen.” In katera je sprejeta s tolikšno prizanesljivostjo in odsotnostjo kritike, če ne ta?

Ultimativni moralni napotek

Zdi se, da je “bodi to, kar si” ultimativni moralni napotek, ki ga liberalna družba zmore oz. sme dati svojim atomiziranim članom. V “skupnosti”, ki si za temelj izbere zavezanost pravicam posameznika in posameznikovo samodoločanje, si težko predstavljamo vodilo, ki bi pravilnost katerekoli od samodoločitev postavilo pod vprašaj. A o tem sem že pisal. Poglejmo raje, kaj vse lahko očitamo tej na videz nedolžni motivacijski krilatici.

“Bodi to, kar si” zveni predvsem:

  • kot opravičevanje posameznikovih osebnostnih slabosti, trm in muh;
  • kot apriorna hvalnica individualnim predstavam o svetu in sebi;
  • kot uporniška drža proti domnevno represivni ideologiji, ki te hoče spremeniti in ukalupiti po svoji meri;
  • in nenazadnje kot omalovaževanje “drugih”, ki so vedno konformistična množica zaslepljenih in enakih.

Geslu lahko skratka očitamo vsaj konformizem, idealizem, narcisizem, udobnost vere v teorije zarote in napuh. Pa morda še kaj.

V božjih očeh

Morda pa je to slavljenje edinstvenosti rezultat ne najbolj posrečene reartikulacije religioznega vrednotenja posameznikove edinstvenosti v sekularni govor. Krščanstvo uči, da je vsak v božjih očeh prepoznan kot enkraten in vreden.

Zakaj “v božjih očeh”? Zato, ker je cerkveno Učiteljstvo vedelo, da v nekakšni zemeljski resnici pa morda le nismo tako enkratni, tako nenadomestljivi. Danes pa smo postali tako naivni in idealistični, da bi radi prepoznavali svojo enkratnost kar zares. Vsak mora biti nekaj posebnega in edinstvenega, če naj bo prepoznan kot vreden.

Zato ne “ne bodi kot drugi”. Bodi kot drugi, če so drugi boljši od tebe.

Nikar ne bodi to, kar si. To je konformistično in narcisistično. Bodi boljši. Bolj pravičen, bolj plemenit, bolj resnicoljuben, bolj … — popoln.

Popolnost? Beseda iz neke druge dobe? Javna sfera je postala tako alergična nanjo, ker da smrdi po totalni viziji sveta in po “eni in edini popolnosti”, da si danes upata o njej govoriti samo še Peter Mlakar — se še spominjate njegovih tez o absolutnem na lanski državni proslavi? pravi balzam! — in RKC (če ne omenjam reklame za audi R8).

Popolnost danes zveni ezoterično, “bodi to, kar si” pa napredno, drzno in liberalno.

Samooklicana postideološka družba

Ja, danes živimo v samooklicani postideološki družbi. Zato pa tisto majhno porcijo ideologije, s katero nam “režim” vendarle še kdaj postreže, zaužijem s toliko večjim užitkom:

Kadar recimo gledam Odmeve, se vedno veselim zaključnega pozdrava, voditeljevega miniekskurza, nekakšnega sekularnega blagoslova. Zdi se, kot da je tistih nekaj besed — več ko jih je, tem bolje! — poslednja porcija propagande za skupne vrednote, ki se jim moram podrediti in se jim tudi rad podredim.

Ampak če smo že pri Odmevih in izogibanju podobnosti z drugimi, potem je treba reči, da tudi Slavko Bobovnik — ki si je v slovenskem simbolnem univerzumu zagotovil status “pravega Slovenca”: neizprosnega, vztrajnega, zdravorazumskega in ki ne mara pretiranega besedičenja —, je v intervjuju za Obraze nedavno potrdil splošno sprejeto zavezanost unikatnosti ter ji tako podelil status pravilne drže, rekoč: “Biti kot drugi ni zame”.

Glede na to, da se je za človekovo unikatnost izrekel za komercialno glasilo in ne kot voditelj na javni televiziji, pa lahko verjetno še naprej upravičeno gojim prepričanje, da fobija do enakosti ni postala uradni nauk.

Ne še.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE