Dražba ali referendum? Zastava, ki je nihče ne bo hotel (niti mogel) kupiti

5.2.2018 / 06:10 Komentiraj
Dragan Živadinov, zadnji pravi enfant terrible v deželi porednih otrok brez države. Vedno je znal poskrbeti za škandal.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Končno en zabaven in relevanten (posvetovalni) referendum! Razpisal in že izvedel ga je na Facebooku Dragan Živadinov. Vprašanje se je glasilo: ali naj vlada za 960.000€ odkupi prvo slovensko zastavo, ki jo je leta 1994 v Space Shuttlu nesel v vesolje ameriški astronavt slovenskega rodu Ronald Šega — oz. namesto tega nameni nameni ta denar nevladnim organizacijam s področja kulture — ali pa naj jo njen skrbnik (torej Živadinov sam) … — ceremonialno zažge.

Odveč je poudarjati, da je kar 92% volilcev glasovalo za odkup. Resnici na ljubo pa je bila volilna udeležba precej slaba. Volilni kvorum je znašal 107 upravičencev, glasovalo pa jih je 86.

Enfant terrible

Živadinov je zadnji pravi enfant terrible v deželi porednih otrok. Vedno je znal poskrbeti za škandal. Pred več kot 30 leti je mene sredi Cankarjevega doma, pred premiero neke svoje predstave, polil z vedrom kečapa, ker sem posmehljivo pisal o nekem njegovem projektu. Nekaj let pozneje se je iz protesta, ker ni dobil sredstev za spet drug projekt, zaklenil v pisarno tedanjega ministra za kulturo Capudra. Sedem let nazaj pa je (baje) metal stole in kričal v pisarni programskega direktorja EPK Maribor Mitje Čandra, ker mu je ta odrekel sredstva za predstavo.

Podobno je Živadinov kričal prejšnji petek na dirigenta Uroša Lajovica na seji Nacionalnega sveta za kulturo, kjer je izvedel referendumski performans, ta pa se mu je drznil oporekati, češ, to je vendar samo provokacija.

Nemoč kulturne politike

Dilema med sežigom in prodajo državnega simbola seveda izvira iz frustracije in nemoči umetnika ali umetnikov, ki ne samo v začetku februarja pred Prešernovim dnevom živijo in umrjejo brez dnarja. Vendar to ne pomeni, da je vsiljena ali celo namišljena.

Biti danes enfant terrible namreč pomeni, da stvari razumeš resno, dobesedno. Politiki imajo namreč polna usta pomena in pomembnosti kulture kot vrednote za prosvetljevanje in plemenitenje državljanov, pa tudi promocije države same.

To seveda govorijo tako naglas samo zato, ker mislijo, da (jih) to nič ne stane ali vsaj ne veliko. Ker pa živimo v časih, ko se nam zdi vse predrago, je govorjenje o pomembnosti kulture samo še ena sama velika laž. Ker vemo, da je denarja za vse premalo. Pa ne samo za kulturo. Tudi za šolstvo, zdravstvo, infrastrukturo, raziskave, znanost itd. — celo za zasebno porabo.

Materialna škoda

Živadinovova dilema, ali zastavo zažgati ali jo za noro ceno ponuditi v odkup, je namerno absurdna v obeh ozirih — namreč neglede na to, kaj se bo nazadnje z zastavo zgodilo.

S tem razkrinkava ne toliko svojo lastno nemoč, temveč nemoč politike — konkretno kulturne politike —, da bi zastavljene cilje vsaj delno uresničila približno tako, kot sicer govoriči.

Državna zastava je po eni strani čisto navaden kos tkanine: krpa, prt, rjuha ali zavesa, odvisno pač od dimenzij. Konkretna slovenska zastava — z brezveznim emblemom v zgornji levi tretjini predpisanega pravokotnika, zanikrno in neinovativno dizajnirana, kakršna pač je — pa je za nameček tudi brez dodane vrednosti. Njena realna cena je enaka proizvodni. Tako rekoč drobiž.

Simbolična cena

Simbolična cena pa je neprecenljiva. Nemogoče jo je natančno in preverljivo postaviti. Vrednost zastave je poljubna, glede na naše spoštovanje domovine in države — zato bi jo lahko bil Živadinov ovrednotil na karkoli med tisoč evri in desetinami milijonov.

Zažgati zastavo pa po drugi strani pomeni več kot narediti materialno škodo. Pomeni odpovedati se državi kot socialnemu in političnemu okvirju, ki nas definira in mi njega.

Šokantno, kot bi to lahko bilo, sežig zastave s strani upornega in neprilagodljivega umetnika vendarle ne bi simboliziral nič takega, kar se v Sloveniji ne bi že dogajalo. Že zdaj imamo vse razloge, da se odpovemo državi kot socialnemu in političnemu okvirju, ki nas definira in mi njega. Ker se država odpoveduje nam.

Živadinov za razliko od drugih te stvari pač bolj resno jemlje kot navadni smrtniki — ker ve, da zastave ne bo nihče hotel ali kaj šele mogel za ta denar kupiti.


Opomba: Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Večera v nedeljo in na spletni strani Večera v nedeljo, 4. februarja 2018, pod naslovom Zastava, ki je nihče ne bo hotel (niti mogel) kupiti. Verzija na Fokuspokusu je editirana.

Načrt za vesoljsko postajo Hermana Potočnika Noordunga (1892–1929). Avtor literarne predloge za Kubrickov film 2001: Odiseja v vesolju Arthur C. Clark je Potočnikovo knjigo Problem vožnje po vesolju iz leta 1928/29. Dragan Živadinov je tako rekoč Noordungov spominski ambasador in eden d pobudnikov KSEVT v Vitanju, odkoder je bila doma Potočnikova mama.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE