Hommage à Jakob Aljaž: Francozi imajo Dve Alpi in ful javnih stranišč

4.2.2018 / 06:08 Komentiraj
Prihod je bil pravljičen. Vse zasneženo, vasica osvetljena, obrazi veseli, iz gostiln vonj po vinu, siru. — Malo morgen.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Slana pravi, da smo Korošci obsedeni s smučarijo. Sploh naša familija. Ker ne poznamo ne vljudnosti niti usmiljenja.

Pomemben je vsak detajl. Kako se zazibamo v kolenih, ko vržemo smuči na ramo. Z daljšim delom naprej, da pri obračanju komu ne odsekamo glave. Kdor jih nosi drugače, je idiot.

Prav pridejo pancerji, ki škripajo in že na kilometer daleč sporočajo, da prihaja težek frajer. Tisto jamranje plastike pomeni, da imaš pancerje našponane do konca in da so taki tudi tvoji zavoji. Ostri in čisto zajebani.

Največji asi imajo ves čas pokrčena kolena. Hodijo počasi in gledajo nekam gor nad glave drugih smučarjev. Kot bi v mrzlem zraku vohali božje sporočilo: “Ti si car!”

Ta brezbrižnost je praktično edina eleganca, ki jo Korošci premoremo. Briga nas za slabe ceste. Najbolj smo srečni takrat, ko jih pokrije debela plast snega. Takrat se privlečemo iz svojih votlin in glasno rjovemo.

Ritnlaga

Uporabljamo naslednje izraze:

  • švrlanje: prepričanje, da delaš hitre zavoje, ampak v resnici samo migaš z ritjo; tudi švrli: tisti, ki miga z ritjo;
  • ritnlaga: smučanje v položaju, ki spominja na sedenje na WC školjki;
  • abručati: drajsati (se) v dolino;
  • kristjanja: zavoj;
  • šluti: reva, ki si ne upa spustiti smuka direktno z vrha;
  • šluk dila: stara smučka, na katero je v vrsti prišraufanih pet štamprlov.

Toda to so v bistvu samo tehnične specifikacije. Potem pridejo na vrsto šminkerska pravila.

Korošci so vedno doterani.

Korošci imajo vedno zadnje modele kombinezonov in zadnje modele smuči (pa ne zadnje modele na razprodaji). Ponavadi se vse barvno ujema. Tudi palice in pancerji.

Korošec ne bo nikoli nosil čelade s samorogovim rogom ali plesal na après skiju, oblečen v žirafo. Za après ski imajo velika bela očala in kratko majico, da se vidi tatu ratraka na rami. Med plesom poskakujejo kot mlade koze.

Res, ubogi Slana. Faširamo ga od prvega dne, ko je prišel na Bukovnik: “Hlače imaš prekratke. Črna v bundi ni enaka kot črna v hlačah. Očala ne pašejo k čeladi.“

Ampak nam je gladko zaprl kljune, ko je iz notranjega žepa potegnil toplo kapo v barvi čelade. Mater, seveda, še kapa!

Francozom je fajn

Zato je včasih treba iti v svet, da dobiš novo perspektivo. Ne samo zaradi žirafe na šanku in kape na glavi, temveč tudi zaradi prostranih smučišč, specialitet v brunaricah in nočnega lajfa.

Francozi se ne sekirajo, kako so oblečeni na smučanju. Imajo smučarske kombinezone od takrat, ko je bil popularen Alain Delon, sposojene smuči in belo labelo, ki naredi zobe rumene.

Francozi imajo ful Alp. Naše gore so namenjene predvsem pohodnikom, kravam, varovanju okolja in ovcam. Francoske pa so za kolesarjenje, smučanje, heliskijanje, vožnjo s pasjimi vpregami, celcanju, partijem in — skratka, uživanju.

Francozi imajo srečo, da je pomfri njihova nacionalna jed. Ker to pomeni, da ni niti fast food niti junk food, ampak lokalna specialiteta. Če dodajo še kak belgijski vafelj ali italijanski bombardino in DJ-ja zaklenejo v ptičjo hišico, začnejo na šankih plesati žirafe, dinozavri in beli zajci.

Živalske kostume prodajajo v vsaki pošteni smučarski štacuni. V promet grejo za med.

Na Dveh Alpah

Midva sva se letos odpravila v Les Deux Alpes.

Ne bom razlagala, da sva izbrala napačno pot, ki je bila za 50€ dražja (Tunnel de Fréjus) in 120 kilometrov daljša (čez Grenoble namesto čez Briançon).

Adrenalin je zašponal zadnjih 30 kilometrov pred vasjo, ker je začelo snežiti kot noro. Avti so odpadali s ceste kot crknjene muhe. Slana je preklinjal v brado, ker nisva imela verig, jaz pa njega, ker jih ni kupil. Ampak Mini je šel kot tank. Ko je pred nama drsel v rikverc avtobus, poln na smrt prestrašenih Madžarov, je samo poskočil mimo in odropotal v noč.

Prihod v alpsko smučarsko vasico je bil pravljičen. Vse zasneženo, vasica rumeno osvetljena, povsod veseli obrazi, iz gostilnic vonj po vinu in siru.

Malo morgen. V resnici je pihalo kot svinja, sneg je nosilo v oči. Apartmaja nisva našla, ker je bila vidljivost nula.

Mičkeni bufeti

Ampak jutranji pogled je odtehtal vse suhe sendviče na poti, 150€ cestnin in 12 ur vožnje.

Pred nama so se razprostrle alpske doline, smučišča do 3600 metrov, obdana z zasneženimi vršaci. No, čeprav beseda vršac paše v kontekst Jakoba Aljaža, ni primernejše besede, ki bi lahko opisala kuliserijo prve jutranje smuke.

Priznam: pred vzpenjačo sva čakala 10 minut, preden so jo pognali, se grebla in taktično prehitevala v vrsti, da sva lahko prva rezala špagete, ki so jih pridno nateptali ponoči.

Včasih pozabimo pogledati. Se ustaviti. Videti. Tokrat ne. Nisva delala selfijev, videov, Instagram storyjev in SMS-ov za mamo, ampak sva stala in gledala. Bili so pogledi za bogove in napolnit dušo.

Za bogove pa so tudi francoske gostilnice, kamor greš zvečer napolnit lačno rit. Mičkeni bufeti z eno ali tremi mizami. Flaša spodobnega vina 20€, fondue 18€ na osebo. Spomini na smeh za tisto mičkeno mizo, kamor se je ves čas kadilo iz kuhinje — neprecenljivo.

Sem povedala, da Korošci radi jemo sneg? Na srečo imajo Francozi ful javnih stranišč.


OpombaTekst je bil prvotno objavljen v četrtek, 1. februarja 2018 na avtoričini spletni strani Moj B®log pod naslovom Korošci radi jemo sneg. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorico.

Priznam: pred vzpenjačo sva čakala 10 minut, preden so jo pognali, se grebla in taktično prehitevala v vrsti, da sva lahko prva rezala špagete, ki so jih pridno nateptali ponoči. — [Fotografija: Ula Podojstršek]

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE