Slovenclji in Finceljni si po seksu odpnejo smuči

31.1.2018 / 06:08 2 komentarja
Kultura, ki dela valove in buta ob skale in dovaja kisik. In “kultura” kot malha mitov in stereotipov o sebi in drugih.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Finci so pragmatičen narod. Radi pripovedujejo zgodbo o obisku Leonida Brežnjeva v Helsinkih nekje sredi 70. let.

Ker je šlo za visok državniški obisk, je sovjetski protokol predlagal tudi polaganje venca na spomenik neznanemu vojaku. Ni problema, so rekli vrli Finci in Brežnjeva odpeljali v borov gozdiček ob obrežju jezera Tuusula kakih 30 kilometrov od prestolnice. Tam je sovjetski voditelj z vsem pompom položil venec na skromno marmornato ploščo.

Finskemu predsedniku Urhu Kekkonenu je Brežnjev potem nekoliko zmedeno pripomnil, da na plošči piše “Jan Sibelius”. “Ali ni bil Sibelius znan skladatelj?” je vprašal finskega kolega.

“Da,” je odvrnil Kekkonen: “Sibelius je bil znan umetnik, ampak popolnoma neznan vojak.”

Čeprav domnevam, da zgodba ni popolnoma resnična, je fina iztočnica za razmišljanje o polemiki o razdeljevanju denarja za sofinanciranje javnih kulturnih programov — in o tem, da je slovenska vlada za ta segment kulture namenila bistveno manj sredstev kot za žico na meji.

Pravi Finci. Originalni.

Pa ne da bi nas primerjal s Finci ali jim karkoli zavidal. Domnevam pa, da za kulturo in izobraževanje namenijo kakšen evro več od nas.

Kljub pragmatizmu in ljubezni do kulture se Finska namreč ni mogla izogniti valu populizma, ki je na oblast pripeljal stranko z imenom Pravi Finci ali po slovensko Finceljni. Stranka se je sicer nedavno razdelila na prave prave Fince in malo zmernejše, manj prave Fince, spremenili pa so tudi ime. Zdaj so samo še Finci, a še vedno pravi populisti.

Finska je tudi lepo prispevala k razmahu populizma zunaj svojih meja, saj so ravno njeni državljani gnojili in zalivali gredice balkanskega patriotizma s provizijami.

Toda vrnimo se h kulturi.

Kultura in bodeča žica

Debata o razdeljevanju denarja — pa tudi primerjava s stroški za bodečo žico — ponuja priložnost za razmislek o tem, kaj kultura je in čému služi.

Gre za konflikt med dvema razumevanjema kulture. Eno pooseblja Sibelius, drugo pa Finceljni in Slovenclji.

Na eni strani imamo umetniško ustvarjanje, na drugi pa “kulturo”, zreducirano na vero, raso in barvo kože. Prvo branimo s talentom in kreativnostjo, tudi s pozornostjo in podporo države, drugo pa predvsem z nestrpnostjo do drugih in drugačnih.

Na eni strani imamo torej kulturo kot umetniško ustvarjanje, ki presega politična, ideološka in vsa druga opredeljevanja in delitve. Kultura, ki je leva ali desna ali ni niti leva niti desna. Institucionalna in institucionalizirana, zrevoltirana in subverzivna, profesionalna ali amaterska, vaška in urbana. Komercialna ali taka, ki je živ bog ne šteka. Taka, ki gre zlahka v uho, in taka, ki tega ne počne. Oto Pestner in moj bratranec Tomaž [Grom, op. Fp].

Kultura, ki je lahko progresivna in globoko humanistična — ali pa tudi ne. Kultura, ki navdihuje, in tista, ki “moti, žali in vznemirja”, kot temu reče Evropsko sodišče za človekove pravice. Tista kultura, ki nam je všeč, in tista, ki nam gre na jetra. Tista, ki nosi pomembna družbena sporočila, in tista, ki je — popolnoma legitimno in družbeno koristno — sama sebi namen.

Skratka, kultura kot tok, ki enkrat pljuskne sem, drugič drugam, tretjič prinaša prijetno osvežitev, včasih pa nas neusmiljeno povleče proti dnu. Enkrat nežno žubori, drugič grobo provocira. Kultura, ki povzroča valove in buta ob skale, predvsem pa nam dovaja kisik, brez katerega ni življenja, ustvarjanja, napredka. Brez katerega — kot bi dejal od sonca razvajeni predsednik — ni nekega presežka in navsezadnje niti gospodarske uspešnosti, delovnih mest in občega blagostanja.

Brez kisika

Na drugi strani pa imamo “kulturo”, ki ni kultura, temveč z miti in stereotipi o sebi in drugih napolnjena malha, s katero nativistični in nacionalistični populizem deli ljudi na naše in vaše. “Kultura”, zreducirana na ein Volk identiteto, ki ne trpi in se boji ustvarjalnosti, odprtosti in svobode. “Kultura”, ki se izraža v skrbi za državotvornost registrskih tablic in služi kot adrenalinski futer za ljudi brez empatije, poguma in domišljije.

“Kultura” kot gorjača, s katero tolčemo po drugih in drugačnih. “Kultura”, ki ne samo moti, žali in vznemirja, ampak predvsem in zgolj sovraži. Z bodečo žico zavarovana mlakuža, v kateri ni ne tokov ne dotokov in odtokov — samo mulj in postana voda. Brez kisika.

V tej “kulturi” ni skladateljev, niti neznanih junakov. So samo znani heroji, ki domovini za svoje zasluge vedno izstavijo visok račun. Česar ne dobijo, si vzamejo sami. Če je treba, tudi od Fincev.

Vici kot kulturna dediščina

In če smo spet pri Fincih, še beseda, dve o njihovih neznanih junakih. Čeprav jim niso postavljali spomenikov, to še ne pomeni, da jih ni bilo.

Tako nekako gre zgodba.

Leta 1940 je finski nacionalni radio intervjuval veterana zimske vojne s Sovjetsko zvezo. “Kaj je bila prva stvar, ki ste jo storili, ko ste se vrnili z bojišča,” je vprašal novinar.

“Z ženo sva se dala dol,” je strumno odvrnil vojak.

Kljub opozorilu novinarja, da gre za prenos v živo, ki ga lahko poslušajo tudi otroci, je veteran ostal pri svojem.

“V redu,” je na koncu obupano odnehal novinar, “pustiva to. Povejte mi raje, kaj ste storili potem?“

“Potem ko sva se dala dol?” je nekoliko presenečen vprašal vojak. “Odpel sem si smuči.”

V nasprotju z državotvornimi registrskimi tablicami so dobri vici del kulturne dediščine.


Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera v torek, 30. januarja 2018, pod naslovom Finci in Finceljni. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z uredništvom in avtorjem.

Ko je Brežnjev na Finskem polagal venec na grob neznanega vojaka, je opazil, da na plošči piše “Jan Sibelius”. “Ali ni bil Sibelius znan skladatelj?” je potem vprašal Kekkonena. “Seveda,” je odvrnil Kekkonen: “Sibelius je bil znan umetnik, ampak popolnoma neznan vojak.” — [Fotografija: Wikimedia Commons/FP]

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE