Kaj je populizem? Adrenalin namesto kruha.

22.1.2018 / 06:10 Komentiraj
Ne gre za antielitistični revolt razžaljenih množic. Gre za nateg zrevoltiranega ljudstva s strani populističnih elit.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Mnogi s populizmom nimajo težav. Najprej so tu mešetarji pozitivnega populizma, ki nas prepričujejo, da je politični koncept, ki temelji na demontaži demokratičnih institucij in šovinizmu, mogoče obrniti naokrog kot teden dni stare gate in na njem graditi narodno enotnost, ljudsko blaginjo in združene države Evrope.

Potem so tu politiki, ki so tako očarani nad volilno učinkovitostjo populistične demagogije, da so v upanju na večji kos volilne pogače pripravljeni pozabiti na lastne vrednote, načela in obljube.

Obstajajo pa tudi ljudje, ki se sicer imajo za progresivne, vendar kljub temu verjamejo, da bi s populizmom morali ravnati v rokavicah.

Tako mi je britanska novinarka na nedavni konferenci o stanju demokracije v svetu ogorčeno zabrusila, da si populizem zaradi svoje legitimnosti, demokratičnosti in koristnosti zasluži bistveno več rešpekta, kot sem mu ga v uvodnem nagovoru namenil sam.

Šah mat

Populizem, je razlagala gospa novinarka, je legitimen, saj predstavlja upravičen upor ponižanih in razžaljenih množic proti odtujenim, če že ne skorumpiranim elitam. Populizem je demokratičen, saj v politični prostor vrača mnoge, ki je proces demokratičnega odločanja v preteklosti marginaliziral. Populizem pa je tudi koristen, saj opozarja na nerešena družbena vprašanja in probleme.

Šah mat.

Ali pa tudi ne.

Poglejmo najprej, kaj o tem meni Robert.

Robert je 71-letni gospod, ki se rad igra z miniaturnimi vlakci v merilu H0. Robert ima rad tudi ladjice, vendar so nekoliko manj miniaturne. Zadnja meri 60 z muranskim steklom, marmorjem in perujskim mahagonijem okrancljanih metrov.

Robertovo osebno premoženje je ocenjeno na približno milijardo dolarjev, njegov investicijski sklad Renaissance Technologies, ki ga je lani v upravljanje predal hčerki Rebeki, pa na več kot 50 milijard dolarjev.

Če bi res šlo za upor …

Kljub precejšnjim stroškom za očkove vlakce, ladjice in druge igračke ima družina Mercer dovolj pod palcem, da so postali ne samo največji donator Trumpove predsedniške kampanje, ampak tudi glavni finančni podpornik alt-right trobila Breitbart News — pa še za kampanjo za brexit jim je ostalo nekaj funtov.

Mercerji, več kot 80 milijard težka brata Robert in Charles Koch in samo za kanček revnejši igralniški magnat Sheldon Adelson so tipični predstavniki ljudi, ki popolnoma razumejo, kaj je populizem. Če bi res šlo za upor ponižanih in razžaljenih proti finančnim in političnim elitam, Donald od Roberta, Charlesa, Davida in Sheldona ne bi dobil niti ficka.

Zmanipuliran bes

Ne gre za to, da volilci niso — pogosto zelo upravičeno — jezni na elite. Problem je v tem, da je njihov bes zmanipuliran. Usmerjen je na ljudi in institucije, ki so politična konkurenca populistom, ovira pri njihovem osvajanju in izvajanju oblasti — ali pa gre enostavno za odvračanje pozornosti od njihovih sumljivih rabot.

Elite so vedno demokrati ali nasprotniki brexita. Sodišča, ki opravljajo svoje delo. Civilna družba in kritični mediji. Večer, Bruselj, Murgle in Soros. Nikoli Robert, Charles, David ali Sheldon. Ali John. Ne gre toliko za antielitistični revolt razžaljenih množic, temveč bolj za cinični nateg zrevoltiranega ljudstva s strani populističnih elit.

Ali je populizem res demokratičen?

Trditev, da je populizem demokratičen, ker v proces odločanja vrača ljudi, izrinjene iz političnega prostora, po mojem do neke mere drži.

Toda po drugi strani je res tudi to, da bo vrnitev v demokracijo pod pokroviteljstvom populistov težko izboljšala njihov politični, socialni in ekonomski položaj. Prej nasprotno. Če ne verjamete, pomislite na vse bolj očitne ekonomske posledice brexita.

In naj vas ne zapeljejo podatki o ameriškem gospodarskem razcvetu. Ta je bistveno bolj občuten na Wall Streetu kot pa med vedno bolj praznimi tovarniškimi halami v Ohiu, Pensilvaniji ali Michiganu — torej v državah, ki so na volitvah prevesile tehtnico na Trumpovo stran.

A ker populisti vedo — kot je rekel že Abraham Lincoln —, da lahko nekaj časa nateguješ vse ljudi, nekaj ljudi ves čas, ne moreš pa vseh ljudi nategovati ves čas, so se na to ustrezno pripravili. Svojim volivcem namesto kruha ponujajo adrenalin. Sovraštvo in strah do tujcev ter nacionalizem in rasizem niso cilji, temveč sredstva. Populizem svoje volilce ponižujoče izkorišča, obenem pa jim daje občutek moči in samospoštovanja, utemeljenega na prepričanju, da je nekdo vreden še manj od njih.

Svojim volivcem namesto kruha ponujajo adrenalin. Sovraštvo in strah do tujcev ter nacionalizem in rasizem niso cilji, temveč sredstva. Populizem svoje volilce ponižujoče izkorišča, obenem pa jim daje občutek moči in samospoštovanja, utemeljenega na prepričanju, da je nekdo vreden še manj od njih.​

Karies ni rešitev

Za konec pa še trditev, da je populizem koristen, ker opozarja na pereče in nerešene družbene probleme.

Morda res. Toda to je tako, kot če bi trdili, da je zobna gniloba koristna, ker opozarja na slabo ustno higieno.

Demokraciji danes res krepko smrdi iz ust — toda karies ni rešitev. Rešitev je doslednejše umivanje zob.

Rešitev je več socialne pravičnosti, ki ni samo etični imperativ, temveč predpogoj za učinkovito in uspešno družbo, v kateri bo imel vsakdo pravico do dostojnega življenja in možnosti, da do konca razvije svoje individualne talente in ambicije.

Rešitev je v večji učinkovitosti in odzivnosti politike na stiske, potrebe in aspiracije ljudi.

Rešitev je v odprtosti, strpnosti in spoštovanju različnosti in človeškega dostojanstva za vse.

Rešitev je v vladavini prava, ki ni sama sebi namen, temveč je vpeta v okvir demokratičnih norm in človekovih pravic.

Rešitev je v mednarodnem redu, ki temelji na pravu. To zahteva dosledno spoštovanje mednarodnih obveznosti, vključno z zaščito človekovih pravic in svoboščin, katerih glavni namen je že od samega začetka obramba pred ponovnim vzponom podivjanega nacionalističnega populizma.

Rešitev je v integriteti. Nič ne omaje zaupanja v demokracijo bolj kot politika in država, ki nista imuni proti korupciji in kraji.

In nenazadnje, rešitev je v doslednejšem spoštovanju lastnih vrednot, načel in obljub. Politike, ki od svojih državljanov pričakuje bolj etično držo, kot je zmore sama, pred populistično volilno zmago namreč ne morejo obvarovati ne pendrek ne žica ne vodni top.


Opomba: Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Večera in na spletni strani Večera v torek, 16. januarja 2018, pod naslovom Družbenokoristni populizem?. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z uredništvom in avtorjem.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE