Naomi Klein: Ne ni dovolj. Treba je ubiti Trumpa v sebi. [odlomek]

21.1.2018 / 06:08 Komentiraj
Trump ponuja veliko priložnosti, da konkretno povemo, kakšna bi morala biti prava alternativa desničarskemu populizmu.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Naomi Klein (1970) je nagrajena novinarka, angažirana kolumnistka, ustvarjalka dokumentarnih filmov in avtorica mednarodnih uspešnic No Logo, Doktrina šoka: razmah uničevalnega kapitalizma in To vse spremeni: kapitalizem proti podnebju. Je stalna sodelavka spletnega časopisa The Intercept, njene članke pa redno objavljajo New York Times, Le Monde, Guardian in Nation, kjer je tudi urednica. Je članica upravnega odbora aktivistične podnebne skupine 350.org in ena od organizatorjev kanadskega Manifesta preskoka (The Leap Manifesto). Njene knjige so prevedene v več kot trideset jezikov.

Njena nova knjiga Ne ni dovolj se ukvarja z razmerami v svetu v času Trumpovega pohoda in prihoda na oblast. Janis Varufakis, nekdanji grški finančni minister in ustanovitelj reformnega gibanja DiEM25, zanjo pravi, da je “priročnik za uporabo konstruktivne nepokorščine, edinega orožja, ki ga imamo na voljo proti organizirani mizantropiji.”

Ne ni dovolj izide v kratkem pri Mladinski knjigi.

Naomi Klein: Ne ni dovolj

Trumpov vzpon je — in to bo morda zvenelo nekoliko nenavadno — tudi mene prisilil k bolj ponotranjeni nalogi. Zaradi njega sem sklenila ubiti Trumpa v sebi. Videli smo že, da je Trumpov novi režim v Washingtonu marsikoga spodbudil, da poskusi razumeti in premagati lastne skrite pristranskosti in predsodke, ki so nas v preteklosti razdvajali. To notranje delo je za skupni upor in preobrazbo nujno.

Obstaja še več, pogosto prezrtih oblik spoprijemanja z lastnim notranjim Trumpom — z vsem, kar je v našem vedenju nekoliko trumpovsko. (Naj bo jasno — ne pravim, da smo zato, ker smo to prezrli, vsi odgovorni za izid volitev leta 2016. Ne gre za to, koga smo volili in zakaj.) Morda tudi mi nekoliko spominjamo na tistega, čigar pozornost je razdrobljena na 140 znakov in ki “spremljevalce” rad zamenja s prijatelji.

Morda se je del nas samega sebe naučil videti kot blagovno znamko na trgu in ne kot človeka v skupnosti. Ali pa včasih mislimo, da drugi ljudje, ki opravljajo podobno delo, niso morebitni zavezniki v boju, ki bo potreboval vso našo nadarjenost, temveč so konkurenčni izdelki, ki se potegujejo za redek del trga. (Glede na to, da je Trumpovo predsedovanje vrhunec zahrbtne kolonialne logike o blagovnih znamkah korporacij, je morda skrajni čas, da vse to pustimo za sabo.)

Ali pa se nekaj v nas ne more zadržati, da se ne bi pridružil drhali ter sramotil in napadal drugače misleče — včasih s krutimi osebnimi zmerljivkami in neznansko srditostjo? Tvegam, da bom izzvala napade, ki jih opisujem, toda ali ni ta navada neprijetno podobna navadam glavnega tviteraša? Ali pa nam nekaj v nas prigovarja, naj počakamo, da bo vse skupaj rešil neki drug milijarder, le da bo ta prijazen in velikodušen, tak, ki mu bo resnično mar za podnebne spremembe in enakopravnost žensk. Liberalni milijarder rešitelj se bo morda zdel Trumpovo nasprotje, vendar te sanje še vedno enačijo bogastvo z nadnaravnimi močmi junaka, kar bo znova neprijetno blizu kliki iz Mar-a-Laga.

Če so ti impulzi in zgodbe trdno zasidrani v nas, niso zasidrani zato, ker smo slabi ljudje. V nas so zasidrani zato, ker marsikdo izmed nas dela v sistemu, ki nam stalno dopoveduje, da so razpoložljiva sredstva premajhna in da ne omogočajo blaginje prav vsem, zato naj se raje za vsako ceno prekomolčimo na vrh. Vsi, ki spremljamo in oblikujemo medije, hote ali nehote plavamo v kulturnih vodah resničnostne televizije, osebnih blagovnih znamk in nenehnih sporočil, ki drobijo našo pozornost — v istih vodah, ki so ustvarile Donalda Trumpa. Ta smrdljivi bazen ima seveda različna območja, in nekatera so v conah brez reševalcev in z več boleznimi, ki se prenašajo po vodi —, vendar je iz bazena v vsakem primeru zelo težko zlesti. To spoznanje nam lahko pomaga oblikovati jasen pogled na našo nalogo — morebitno priložnost za spreminjanje sveta bomo dobili le, če bomo pripravljeni spremeniti sebe.

Dobra novica je, da bomo med raztrumpljanjem — morda se bomo odločili, da bomo več ur na teden posvetili osebnim stikom, se odrekli delu svojega ega za splošno dobro ali kakšen projekt, prepoznali pomen tega, da v življenju marsičesa ni mogoče kupiti in prodati — postali srečnejši. To je tisto, kar nas bo ohranilo v boju, ki mu ni videti konca in ki bo od nas zahteval zavzetost do konca življenja.

Izbira

Globalnemu vzponu desničarske demagogije lahko kljubujemo na dva načina. Prvi je uveljavljena opcija, ki so jo sprejele sredinske stranke po vsem svetu. Obljublja malo več otroškega varstva, boljšo zastopanost žensk in nebelcev na vodilnih položajih in morda nekaj več sončnih kolektorjev. Vendar ta opcija vsebuje tudi isto staro varčevalno logiko, isto slepo vero v trge, isto enačenje neskončne porabe s srečo, enake obliže na zevajoče rane.

Razlogov, zakaj ta omejena vizija doživlja tako porazne neuspehe pri ustavljanju pohoda skrajne desnice po svetu, je veliko, toda glavni razlog je tale — ponuja veliko premalo. Ne ponuja rešitev za resnične in upravičene pritožbe, ki spodbujajo iskanje grešnih kozlov, niti ne daje dovolj upanja v lepšo prihodnost tistim, ki jih vstajajoča desnica najbolj ogroža. Družba s skrajno neenakopravnostjo, z očitnimi neofašističnimi težnjami in podnebjem, ki se uničuje, je bolna; neoliberalizem kot ena glavnih gonilnih sil vseh teh kriz pa je popolnoma neprimerno zdravilo. Silam, ki so odgovorne za tak položaj, ponuja le slaboten “ne”, manjka pa mu “da”, ki bi se ga splačalo pograbiti.

Mnogi smo očitno že pripravljeni na drugačno ravnanje, na prepričljivi “da”, ki razgrinja načrt za otipljive izboljšave vsakdanjega življenja; ne bojimo se močnih besed, kot sta prerazdelitev in odškodnine; mnogi ne pristajamo več na formulo “dobrega življenja” zahodne kulture, ki ponuja več udobja znotraj vse bolj osamljenih potrošniških zapredkov, ne da bi se pri tem zmenila za to, kaj Zemlja prenese in kaj v resnici vodi v najgloblje zadovoljstvo.

Morda bi se morali za to na novo odkrito ambicijo vsaj delno zahvaliti Trumpu. Brezsramnost njegovega korporativnega udara je ogromno pripomogla k temu, da smo se zavedeli nujnosti sistemskih sprememb. Če titani ameriške industrije rade volje prikimavajo temu človeku — vsem njegovim grdim sovraštvom, strupenosti, nečimrnosti in plehkosti — in če Wall Street lahko vzklika ob njegovih načrtih, da bo pustil Zemljo zgoreti, starejše pa lačne, če občila njegov ukaz za uporabo vodenih izstrelkov, ki ga je izrekel ob čokoladni torti, lahko opisujejo kot “predsedniški”, pa marsikdo ugotavlja, da noče biti del takšnega sistema. Z ustoličenjem najnizkotnejših ljudi na najvišje položaje je kultura maksimalnega izčrpavanja, neskončnega grabeža in odmetavanja dosegla prelomno točko. Očitno je, da se je treba spoprijeti s to kulturo, vendar ne z vsako njeno politiko posebej. Lotiti se je je treba pri koreninah.

Urok neoliberalizma

Levičarski kandidati in stranke v Združenih državah Amerike, Franciji in drugod niso idealni politiki in idealne tribune, ki jim je vse jasno. Za kampanje nekaterih od njih se zdi, da se bolj usmerjajo v preteklost kot v prihodnost in da pogosto ne upoštevajo raznovrstnosti držav, ki bi jih radi vodili, oziroma vsaj ne dovolj. Pa vendar to, da se tem kandidatom in pogosto popolnoma novim političnim sestavom, ki jim nihče ne pripisuje možnosti za uspeh, zmaga na volitvah izmakne le za las (to znova in znova osuplja raziskovalce javnega mnenja in uveljavljene analitike), dokazuje nekaj zelo pomembnega, nekaj, kar je popolni nadzor neoliberalizma nad javnim diskurzom dolga desetletja zanikal in zatiral — napredna vsebinska sprememba je priljubljena, in to bolj, kot si je marsikdo še pred letom ali dvema drznil predstavljati.

Razumeti moramo, da je urok neoliberalizma razbit, da se je zdrobil pod težo doživetega in goro dokazov. To, kar je bilo desetletja neizrekljivo, zdaj na glas govorijo kandidati, ki dobivajo na milijone volilnih glasov. Omenjajo brezplačno visokošolsko izobraževanje, podvojitev minimalne plače, prehod na energijo iz zgolj obnovljivih virov tako hitro, kot bo to omogočila tehnologija, demilitarizacijo policije, to, da zapori niso kraj za mlade ljudi, da so begunci tu dobrodošli, da smo zaradi vojne vsi manj varni. In množice jim glasno pritrjujejo. Kdo ve, kaj bo sledilo. Odškodnine za suženjstvo in kolonializem? Marshallov načrt za boj proti nasilju nad ženskami? Odprava zaporov? Demokratične delavske zadruge kot središče programa z zelenimi delovnimi mesti? Opustitev “rasti” kot merila napredka? Zakaj pa ne? Intelektualna ograja, ki je tako dolgo zadrževala napredno domišljijo, zverižena leži na tleh.

Politična tribuna

Nedavne zmage levičarjev v minulih dveh letih niso porazi. So prvi potresni sunki globoke ideološke reorganizacije, iz katere bi lahko vzniknila napredna večina — geopolitično enako pomembna kot vzpon avtoritarizma in neofašizma na desni strani spektra. Slabosti in napake teh levičarskih kandidatov ne bi smele biti razlog za obup, temveč razlog za iskreno upanje. Pomenijo, da je mogoča še veliko večja politična tribuna — le s skupnimi močmi in premišljeno moramo postaviti prave temelje.

Kot zdaj pravijo številni voditelji gibanja, bi bilo za začetek dobro sprejeti predpostavko, da sta poglabljajoča se gospodarska neenakopravnost in podnebna katastrofa neločljivo povezani s sistemi, ki človeško življenje od nekdaj vrednotijo po rasi in družbenem spolu, kot svoje najmočnejše orožje za varovanje in ohranjanje te smrtonosne ureditve pa izrabljajo zmožnost ustvarjanja konfliktov med populacijami zaradi barve kože, veroizpovedi in spolne usmerjenosti.

Če ima politični sistem, ki si upa vse to izreči, tudi drzen načrt za počlovečenje in demokratizacijo novih tehnologij in svetovne trgovine, bo desnici hitro iztrgal populistične prednosti, pri čemer ne bo obujal spominov na preteklost, temveč bo ponujal pot v vznemirljivo prihodnost, kakršne ni poskusil uresničiti še nihče. Takšna resnično raznovrstna kampanja, ki vztrajno gleda v prihodnost, bi se lahko izkazala za nepremagljivo.

Če se vam zdi to pretirano optimistično, se spomnite, da se v Združenih državah število ljudi, ki se vključujejo v politična gibanja, povečuje, kot se ni še nikoli. Pohodov — za pravice žensk, proti izgonom priseljencev in v obrambo črncev — se udeležuje rekordno število ljudi. Naprednih političnih sestankov, predavanj, zborov v mestnih hišah in skupščinah se udeležuje toliko ljudi, da za vse ni prostora. Na delu je mogočna sila; in tisti, ki trdijo, da vedo, kako daleč gre lahko vse to, si zaslužijo prav toliko zaupanja kot anketarji, ki so nam govorili, da Trump ne more zmagati in da bodo Britanci na referendumu zavrnili izstop iz Evropske unije.

Oblikovanje tako raznovrstne tribune v času atomiziranih politik je zahtevno delo, ki terja pripravljenost, da se iskreno spoprimemo z bolečo zgodovino. Le tako bo napredek mogoč. Pa vendar, kaj drugega kot to, da poskusimo, nam sploh preostane v tem trenutku, ki povezuje tako srhljive možnosti s tako obetavnim potencialom? Skočiti moramo ob vsaki novi priložnosti.

Nadresnični načrti

Ko je republikancem spodletel prvi poskus odprave Obamovega programa zdravstvenega varstva, je državo preplavil poziv za splošno javno zdravstveno varstvo, in ljudem se je zdravstveno zavarovanje za vse zdelo bolj logično kot prej desetletja. Zdaj si za uresničitev tega modela prizadevajo v velikih ameriških zveznih državah, kot je Kalifornija, ne glede na to, kaj se bo zgodilo v Washingtonu.

Ko se bo izkazalo, kako nesposoben je Trump pri uresničevanju svojih nadresničnih načrtov, se bo pokazalo še več takih priložnosti. Podobne tektonske premike lahko pričakujemo, če se bodo začela pogajanja o spremembi severnoameriškega prostotrgovinskega sporazuma. Trump bo s svojimi dejanji bridko razočaral svoje privržence iz delavskega razreda, začetek novih pogajanj o sporazumu, za katerega so nam govorili, da je za vedno zakoličen, pa bo tudi priložnost za sindikate in okoljevarstvenike, da pripravijo načrt za resnično pravično trgovino in poskrbijo za podporo.

Vsaka taka priložnost — in teh bo veliko — je priložnost, da konkretno povemo, kakšna je lahko in bi morala biti prava alternativa desničarskemu populizmu. Deska v resnično ljudski tribuni.

Še zadnja misel: Trumpovi kapitalisti katastrofe nadzorujejo zelo vpliven del ameriške vlade, vendar ne nadzorujejo vsega. Ne nadzorujejo delovanja mest in zveznih držav. Pogosto ne nadzorujejo niti delovanja kongresa. Vsekakor ne nadzorujejo delovanja univerz, verskih ustanov in sindikatov. Ne nadzorujejo delovanja sodišč (še ne). Ne nadzorujejo tega, kar počnejo druge suverene države. In ne nadzorujejo tega, kaj po svetu počnemo kot posamezniki in skupine.

Prav zato, ker je dogajanje v Washingtonu tako skrajno nevarno, je to, kar vsi počnemo s skupno močjo v teh netrumpiziranih prostorih zdaj še toliko pomembnejše. Na shodu demokratske stranke leta 2016 je Michelle Obama zbrani množici rekla nekaj nepozabnega: “Ko se oni spustijo, se mi dvignemo.” Bolj kot o dejanjih je govorila o tonu in nepripravljenosti njene družine, da se Trumpu in njegovim pajdašem pridruži v jarku. Čas je, da ta etos iz tona prenesemo v dejanja: ko se oni spustijo nizko, moramo vsi meriti visoko. Na številnih področjih, ki jih Trump ne nadzoruje, si moramo zastaviti višje cilje in s svojimi dejanji več doseči. Narediti moramo več, da preprečimo katastrofalne podnebne spremembe. Narediti moramo več za oblikovanje osvobojenih mest za priseljence in begunce. Narediti moramo več, da preprečimo vojaško zaostrovanje. Narediti moramo več, da zavarujemo pravice žensk in pripadnikov skupnosti LGBTQ. Ko se oni spuščajo čedalje niže, moramo mi segati više in više.

Obratni šok

Elite že desetletja uporabljajo moč šoka za vsiljevanje môrastih sanj. Donald Trump misli, da mu bo to uspevalo znova in znova — da bomo jutri že pozabili, kaj je povedal včeraj (za kar bo dejal, da nikoli ni izjavil), da nas bodo dogodki preveč zmedli, da se bomo na koncu razkropili, se vdali in mu dovolili, da zgrabi, kar hoče.

Toda kot smo videli, ni nujno, da družba zaradi krize zleze vase in se vda. Vedno je tu tudi druga možnost — da se ob hudi skupni nevarnosti povežemo in naredimo evolucijski skok. Lahko se odločimo, kot pravi pastor William Barber, da “smo moralni defibrilatorji svojega časa, da šokiramo srce tega naroda ter zgradimo gibanje upora, upanja, pravičnosti in ljubezni”.

Povedano drugače, lahko se neznansko presenetimo — tako, da se povežemo, ostanemo zbrani in odločni. Tako, da zavrnemo vse tiste oguljene stare taktike šoka. Tako, da se ne damo prestrašiti ne glede na to, kako zelo nas preizkušajo.

Korporativni udar, ki sem ga opisala na teh straneh, je v vseh svojih razsežnostih kriza, ki odmeva po vsem svetu in ki bi lahko odmevala tudi v geološkem času. Od nas je odvisno, kako se bomo odzvali nanjo.

Izberimo drugo možnost. Skočimo.

Naomi Klein: “Trumpovi kapitalisti katastrofe nadzorujejo zelo vpliven del ameriške vlade, vendar ne nadzorujejo vsega. […] Ne nadzorujejo tega, kar počnejo druge suverene države. In ne nadzorujejo tega, kaj po svetu počnemo kot posamezniki in skupine.” | No Is Not Enough:Resisting Trump's Shock Politics and Winning the World We Need. — [Fotografija: Kourosh Keshiri]

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE