Ekonomija ni fizika. Čeprav se ekonomisti pretvarjajo, da je.

9.1.2018 / 06:08 1 komentar
Dani Rodrik: “Ne bojte se matematike. Ekonomisti je ne uporabljajo zato, ker so pametni, ampak zato, ker niso dovolj.”
NAROČI SE PRIJAVI SE

Dani Rodrik je tik pred novim letom objavil “deset zapovedi za ekonomiste in deset zapovedi za neekonomiste”. Četrta zapoved za neekonomiste se glasi:

“Ne bojte se matematike. Ekonomisti je ne uporabljajo zato, ker so pametni; uporabljajo jo zato, ker niso dovolj pametni.”

Iz tega se je med ekonomisti najprej na Twitterju in nato na blogih razvila živahna razprava, kaj je Rodrik s tem mislil. Je hotel povedati, da se ekonomisti skrivajo za matematiko, ker niso dovolj pametni, da bi znali ubesediti ekonomske koncepte (“modele”)?

Filozofi, sociologi, psihologi, antropologi in drugi so razvili izjemno kompleksne koncepte, kompleksnejše od ekonomskih, vendar jih znajo — za razliko od ekonomistov — lepo ubesediti.

Alternativna razlaga, kaj je hotel pesnik (Rodrik) povedati, pa se je nagibala v smer, da je matematično znanje ekonomistov prešibko.

Cambridge capital controversy

Paul Romer, zdaj glavni ekonomist na Svetovni banki, sicer pa matematike izjemno vešč ekonomist, avtor modelov endogene rasti in večni pretendent za Nobelovo nagrado, je potem na silvestrovo objavil dober povzetek te debate.

Iz zaprašene zgodovine idej je na potegnil na dan nekaj dobrih misli “starih” ekonomistov. Recimo misel legendarne marksistke in postkeynesianke iz britanskega Cambridgea, Joan Robinson, ki je v kritiki novega matematičnega pristopa k ekonomiji Paula Samuelsona iz ameriškega Cambridgea (MIT). V znameniti “Cambridge capital controversy” Samuelsona intelektualno premagala s pomočjo logike: “Nikoli nisem znala matematike. Zato sem morala misliti.”

Ali pa misel mojega drugega najljubšega razvojnega ekonomista Dietza (Dietricha) Vollratha, ki je v kritiki pretiranega matematiziranja in modeliranja ekonomije na dubioznih predpostavkah skoval termin “kameleonsko modeliranje“.

Ali misel ustanovitelja (britanske) cambriške šole Alfreda Marshalla, ki je za nekaj desetletij zacementiral poučevanje ekonomije z učbenikom v splošno razumljivem jeziku in s “tehnikalijami”, umaknjenimi v opombe ali priloge. Njegov pristop k uporabi matematike v ekonomiji je bil zelo pragmatičen:

  • 1. Uporabljaj matematiko kot bližnjico, ne kot raziskovalno orodje.
  • 2. Drži se je, dokler ne končaš.
  • 3. Prevedi v angleščino.
  • 4. Navedi primeri, ki so v resničnem življenju pomembni.
  • 5. Zažgi matematiko.
  • 6. Če pod 4. ne gre, zažgi pod 3. Jaz to pogosto počnem.

Namenoma nejasno

Če se vrnem k Romerju, je svoje razumevanje Rodrikovih zapovedi razložil kot poziv ekonomistom, naj se izražajo bolj jasno in precizno. Ali drugače rečeno, tako kot mnogi ekonomisti s formalnim, simbolnim matematičnim jezikom prikrivajo nepopolnost svojega razumevanja problema ali pravi namen njihovega teoretiziranja (ideologijo), tako tudi nekateri drugi z uporabo nejasnega in nepreciznega jezika v netehničnih tekstih — namerno ali ne — prikrivajo dejanski pomen svojih besedil.

S tem ima v mislih predvsem mednarodne organizacije, kakršne so Svetovna banka, IMF in OECD, ki objavljajo dolga poročila za javnost, napisana v kompliciranem jeziku, ki ga običajni smrtniki težko razumejo. Ponavadi je njihov eksplicitni namen, da ostanejo nejasna in večpomenska, saj se odgovornost teh organizacij za objavljene nasvete ali poglede ustrezno zmanjša.

Prav zato je Romer lani kmalu po imenovanju za glavnega ekonomista Svetovne banke zanetil pravo vojno v raziskovalnem oddelku — glejte Upor na ladji Worldbank proti glavnemu ekonomistu), ko je zahteval, da začnejo pisati bolj jasna poročila. Pri tem je postavil celo formalni kriterij, da se mora receimo delež besedice “in” v vseh poročilih zmanjšati na 2,6%.

Dobesedno razumevanje

Moje razumevanje Rodrikove zapovedi za neekonomiste glede uporabe matematike je dobesedno. Velika večina ekonomistov res ni dovolj pametnih, da bi znala ubesediti kompleksnost ekonomije. Razvijajo parcialne pristope k posameznim vprašanjem, celota pa ostaja preveč kompleksna. Zato realnost abstrahirajo, povezave s to kompleksno realnostjo pa kodificirajo v formalne simbolne zapise.

To je na prvi pogled videti zastrašujoče pametno, toda če bi svoje trditve napisali v ljudskem jeziku, bi delovali smešni in primitivni.

Kompleksne celote — sveta, delovanja ekonomije — ni mogoče zapisati kot sistem enačb, ki bi imel kakršnokoli empirično ali uporabno vrednost. Zato se je lažje skrivati za parcialnimi, formalnimi modelčki in izpasti pameten.

Moram priznati, da me je veliko bolj impresionirala inteligenca in širina mnogih filozofov in sociologov kot pa ekonomistov. Nimam bistveno več težav s prebiranjem tekstov klasičnih filozofov od Hegla in Kanta naprej — če ne omenim podobno zahtevnih starogrških filozofov — kot pa s prebiranjem tekstov največjih umov ekonomije, ovenčanih z Nobelovimi nagradami. V primerjavi s filozofskimi teksti so teksti ekonomistov v svoji naraciji res abotno primitivni. Fahidiotski.

Brez velike splošne teorije ekonomije

Tu seveda pljuvam v lastno skledo. Res pa je, da imam podobno mnenje tudi o drugih tehničnih profesijah.

Problem pa je v tem, da se na tehnične nasvete strojnikov ali gradbenikov lahko zanesem, ker dokaj dobro odražajo svoj realni materialni svet, na katerega se nanašajo, medtem ko se na “tehnične nasvete” ekonomistov niti slučajno ne morem in ne upam.

Ekonomija pač ni fizika — čeprav se ekonomisti pretvarjamo, da je. Naš objekt raziskovanja je bistveno bolj kompleksen kot  svet strojnikov, gradbenikov in drugih, ki se ukvarjajo z neživo materijo, kjer veljajo določene tehnične in fizikalne zakonitosti (kljub možnim anomalijam).

Svet ekonomije je živ, kompleksen in skrajno dinamičen. Interakcij med milijardami čustvenih in zelo omejeno racionalnih živih bitij preprosto ni mogoče kodificirati v enačbe, jih agregirati brez upoštevanja teh interakcij v reprezentativne agente in nato na tej osnovi razumeti in napovedovati bodoče dinamike ekonomskih aktivnosti.

Ekonomisti nismo dovolj pametni, da bi znali ta živi, kompleksni in dinamični svet medčloveških ekonomskih interakcij razložiti. Nimamo velike splošne teorije ekonomije. Zato se skrivamo za matematiko parcialnih modelčkov.

Raje filozofija

Vse povedano seveda ne pomeni, da uporaba matematike v ekonomiji ni koristna. Nasprotno. Mnoge parcialne interakcije med ekonomskimi spremenljivkami lahko z uporabo matematike nazorno ilustriramo. Študenti lažje razumejo mnoge povezave, če jih zapišemo z enačbami ali narišemo kot diagrame.

Hudič pa je, ko se (ekonomisti) začnemo pretvarjati, da te enačbice, diagrami in parcialni modelčki dobro odražajo kompleksno realnost živega sveta in na tej osnovi dajemo nasvete.

Pa še to: ko gre za kompleksna strateška vprašanja, ko morajo recimo menedžerji sprejemati strateške odločitve o bodočem razvoju, bi veliko raje prisluhnil kakšnemu dobremu, široko razgledanemu filozofu, kot pa tehničnim strokovnjakom, ki mahajo s svojimi tehničnimi, kvantitativnimi ekspertizami in simulacijami. Zato pa seveda morajo biti tudi menedžerji in predvsem predsedniki uprav razgledane osebnosti, ne pa področni tehnični direktorji.


OpombaTekst je bil objavljen v soboto, 6. januarja 2018, na avtorjevi spletni strani Damijan blog pod naslovom Ali ekonomisti uporabljajo matematiko, ker so preveč ali premalo pametni?. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE