Kaj je populizem? Ljudstvo je neoporečno, nezmotljivo. Drugi pa … [odlomek]

25.12.2017 / 06:08 Komentiraj
Jan-Werner Müller: “Kritiziranje elit je nujen predpogoj populizma. Sicer bi lahko bil po definiciji populist kdorkoli.”
NAROČI SE PRIJAVI SE

Jan-Werner Müller je profesor političnih ved na Univerzi Princeton in avtor številnih knjig. Svoje prispevke redno objavlja v London Review of Books, Guardianu in v New York Review of Books. Analitična in provokativna knjiga Kaj je populizem (What is Populism?) temelji na zgodovini in opisu primerov iz Latinske Amerike, Evrope in Združenih držav Amerike, v njej definira značilnosti populizma ter globje vzroke za njegov vzpon in volilni uspeh politikov, kot so Donald Trump, Silvio Berlusconi, Marine Le Pen in Hugo Chávez.

“Ob identifikaciji populizma velja biti pozoren predvsem na njegovo ekskluzivistično naravo. Ko se namreč populizem sklicuje na ljudstvo, ga — neglede na pojavno obliko — členi na moralno čisto ljudstvo in umazani preostanek. In pri definiranju skupin in posameznikov, ki si ne zaslužijo, da bi pripadali ljudstvu, je slovenski politični prostor kar kreativen,” je v spremni besedi k slovenskemu prevodu pri Mladinski knjigi Založba zapisal Ali Žerdin.

Jan-Werner Müller: Kaj je populizem — Logika populizma

Trdim, da je populizem posebna moralistična predstava politike, način dojemanja političnega sveta, ki postavlja moralno neoporečno in popolnoma poenoteno — toda po mojem prepričanju povsem namišljeno — ljudstvo proti elitam, ki veljajo za skorumpirane ali kako drugače moralno manjvredne. Kritiziranje elit je nujen, vendar ne zadosten pogoj, da veljaš za populista. Sicer bi bil po definiciji populist kdorkoli, ki kritizira oblast in razmere v neki državi.

Ne samo proti elitam, populisti so vedno usmerjeni tudi proti pluralizmu: trdijo namreč, da samo oni predstavljajo ljudstvo. Drugi politični tekmeci so zgolj del sprijene in skorumpirane elite, tako vsaj menijo populisti, kadar nimajo oblasti v svojih rokah; kadar so na oblasti, ne priznavajo legitimne opozicije. Njihova temeljna premisa je tudi ta, da kdorkoli v resnici ne podpira populističnih strank, najbrž tako in tako ni del pravega ljudstva.

Če povzamem francoskega filozofa Clauda Leforta, je treba domnevno pravo ljudstvo najprej “izvzeti” iz množice dejanskih državljanov. To idealno ljudstvo nato velja za moralno neoporečno in nezmotljivo.

Populizem se pojavi hkrati s predstavniško demokracijo; je namreč njena senca. Populisti hrepenijo po tistem, kar politična teoretičarka Nancy Rosenblum imenuje “holizem”: po pojmovanju, da politična skupnost ne bi smela biti več razdeljena in da je mogoče, da je ljudstvo eno samo in da ima kot tako enega samega pravega predstavnika.

Temeljna premisa populizma je torej moralizirana oblika antipluralizma. Politični akterji, ki ne stojijo za tem, preprosto niso populisti. Populizem se opira na načelo pars pro toto, del namesto celote, in se ima za edinega predstavnika ljudstva, pri čemer se oboje razume v moralnem, ne empiričnem smislu. Drugače rečeno, populizma ne more biti, če ni nekoga, ki bi govoril v imenu vsega ljudstva.

“Segregacija za vedno!”

Ob tem naj spomnim na razvpito izjavo Georgea Wallacea ob imenovanju za guvernerja Alabame: “V imenu najboljšega ljudstva, ki je kdaj živelo na naši zemlji, potegnem črto v pesku in vržem rokavico pred tiranijo […] in izjavim: segregacija danes, segregacija jutri, segregacija za vedno.”

Segregacija ni trajala za vedno, toda kar je o tem izrekel Wallace, je za vedno omadeževalo njegov ugled; šlo je seveda za rasizem. Vendar pa Wallacea med populiste umešča trditev, da govori “v imenu najboljšega ljudstva, ki je kdaj živelo na naši zemlji”.

Kaj je pravzaprav dajalo guvernerju Alabame pravico, da govori v imenu vseh Američanov — no, razen zagovornikov “tiranije”, kar je seveda pomenilo Kennedyjevo administracijo in vse, ki so se bojevali za odpravo rasnega razlikovanja? In kdo mu je poleg tega dovolil, da za “pravo Ameriko” označi “veliki anglosaški Jug”? Očitno je vse, kar je bilo v Združenih državah dobrega in pristnega, izviralo z Juga oziroma se je vsaj tako zdelo, ko je Wallace vzkliknil: “In vi, sinovi in hčere nepopustljivega domoljubja stare Nove Anglije […] in vi kleni otroci velikega Srednjega vzhoda […] in vi potomci plamtečega duha svobode pionirjev z Daljnega zahoda […], vabimo vas, da pridete k nam […], saj nas družita miselnost […] in duh […] in filozofija Juga. […] Tudi vi ste Južnjaki in naši bratje v našem boju.”

Proti koncu nagovora je Wallace izjavil celo, da so bili Južnjaki tako rekoč vsi očetje ZDA.

Samo nekateri

To je ključna premisa populizma: samo nekateri iz ljudstva v resnici pripadajo ljudstvu. Pomislite na Nigela Faragea, ki je referendumsko odločitev o brexitu pozdravil z besedami, da gre za “zmago pravega ljudstva” (in s tem 48% britanskega volilnega telesa, ki je glasovalo proti izstopu Združenega kraljestva iz Evropske unije, razglasil za nekako manj pravo — ali še bolj neposredno rečeno, podvomil o njihovem statusu verodostojnih pripadnikov politične skupnosti).

Ali pa na opazko Donalda Trumpa, ki je bila tako rekoč spregledana v poplavi nezaslišanih in skrajno žaljivih izjav newyorškega milijarderja. Na majskem predvolilnem zborovanju je Trump izjavil, da je “pomembno samo to, da se ljudje poenotijo — ker so drugi ljudje tako in tako eno figo vredni”.

Od starogrških in rimskih časov se beseda “ljudstvo” uporablja v vsaj treh pomenih: prvič, ljudstvo kot celota (torej vsi pripadniki politične skupnosti, drugič, “običajni ljudje” (del res publice, ki jo je sestavljalo ljudstvo, demos, ali če uporabim sodobne pojme: izključeni, zatirani in pozabljeni), in tretjič, ves narod v popolnoma kulturnem smislu.

“Nekontaminirana drhal”

Trditve, da je vsakršno sklicevanje na “ljudstvo” populizem, so naravnost zgrešene. Idealizacija ljudstva (naj spomnim na Bakuninove besede, češ da je “ljudstvo edini pravi vir moralne resnice […]: in pri tem imam v mislih drhal, izmečke, ki jih ni kontaminirala buržujska civilizacija”) ne bi bila nujno populizem, čeprav so ruski narodniki konec 19. stoletja populizem videli točno tako.

Kar je mogoče manj očitno, zagovarjanje “običajnih ljudi” ali izključenih — tudi če vključuje izrecno kritiko elit — je prav tako nezadosten dokaz. Da političnega akterja ali gibanje uvrstimo med populiste, mora trditi, da je ljudstvo le del ljudstva in da samo populist verodostojno prepozna in predstavlja to pravo ali resnično ljudstvo.

Če uporabim izraz, ki izhaja iz starega Rima, boj za interese plebejcev, “običajnih ljudi”, ni populizem, toda zatrjevanje, da so samo plebejci (ne pa tudi patriciji, kaj šele sužnji) “populus Romanus” in da samo določena vrsta populares ustrezno zastopa pristno ljudstvo, pa je.

Podobno v Machiavellijevih Firencah boj za “popolo” proti “i grandi” sam po sebi še ne bi bil populizem, medtem ko bi zatrjevanje, da “i grandi” ne spadajo v Firence, ne glede na to kaj rečejo ali naredijo, vsekakor bilo.

Delo in korupcija

Populisti svoje predstave o politični morali utemeljujejo na delu in korupciji. Tudi zato nekateri avtorji populizem enačijo z izraženo ideologijo “produktivizma”. Populisti ščuvajo čisto, nedolžno, vedno delavno ljudstvo proti skorumpirani eliti, ki v resnici ne dela nič (razen da skrbi za svojo korist), pri desnem populizmu pa tudi proti samemu družbenemu dnu (tistim, ki prav tako v resnici ne delajo nič in živijo na račun drugih). V ameriški zgodovini so tako privrženci Andrewa Jacksona nasprotovali tako “aristokraciji” na vrhu kot Indijancem in sužnjem pod seboj. Desničarski populisti poleg tega velikokrat opozarjajo na simbiozo med elito, ki v resnici ni del ljudstva, in marginalnimi skupinami, ki se prav tako ločijo od njega.

V Združenih državah Amerike 20. stoletja so bile te skupine navadno po eni strani liberalne elite, po drugi pa rasne manjšine. S prerekanjem glede rojstnega lista Baracka Obame je ta logika postala smešno očitna in dobesedna: predsednik je v očeh desničarjev hkrati utelešal elito in črnskega “drugega”, četudi v resnici noben od njiju ni pravi Američan. S tem si lahko razlagamo pravcato obsesijo tistih, ki so zatrjevali, da se novoizvoljeni predsednik ni rodil v ZDA, da je Obama nezakonit predsednik ne le na simbolni ravni, temveč tudi dejansko — da gre za “neameriški” lik, ki si je s prevaro prilastil najvišji položaj v državi.

(Ta obsesija je močno presegla desničarske težnje iz 90. let, da bi Billa Clintona označili za “vašega predsednika” — čeprav je temeljni vzgib podoben: da bi nosilca izvršilne veje oblasti označili za v osnovi nezakonitega.)

Na misel mi pridejo tudi postkomunistične elite in etnične skupine, kot so Romi v srednji in vzhodni Evropi ali pa “komunisti” in nelegalni priseljenci (po mnenju Silvia Berlusconija) v Italiji. V prvem primeru gre za to, da liberalne pokomunistične elite v resnici niso del ljudstva, saj so v navezi z zunanjimi silami, kot je Evropska unija, in se oklepajo prepričanj, ki so resnični domovini tuja, medtem ko Romi — najbolj diskriminirana manjšina v Evropi — v narodu sploh nimajo kaj iskati. Skrajno desničarska populistična stranka Jobbik na Madžarskem tako denimo vedno vleče vzporednice med “političnim” in “ciganskim kriminalom”.

Neomadeževani in skorumpirani

Moralistično pojmovanje politike, ki ga zagovarjajo populisti, je jasno odvisno od nekega merila za razlikovanje med moralnim in nemoralnim, neomadeževanim in korumpiranim, ljudmi, ki so pomembni ali pa “eno figo vredni”, povedano s Trumpovimi besedami.

Toda ločnica med njimi ni nujno delo oziroma nedelo. Če se “delo” izkaže za preveč neoprijemljivo, so pri roki etnične značilnosti. (Seveda rasistična miselnost pogosto enači raso z lenobo, čeprav ne nujno izrecno: v ZDA si nihče ne predstavlja, da so tiste babe, ki živijo od socialne podpore, belke.)

Vseeno pa je zmotno razmišljati, da je populizem vedno tudi oblika nacionalizma ali etničnega šovinizma. Populist lahko med moralnim in nemoralnim razlikuje na različne načine. Vedno pa mora biti prisotno razlikovanje med moralno neoporečnim ljudstvom in njegovimi nasprotniki. Prav po tovrstni domnevi o plemenitem ljudstvu se torej populisti razlikujejo od drugih antipluralistov med političnimi akterji. Tako na primer leninisti in skrajno nestrpni verski akterji ljudstva nimajo za moralno neoporečno in nezmotljivo. Vsi, ki zavračajo pluralizem, še niso populisti.


Jan-Werner Müller: Kaj je populizem. Naslov izvirnika: What is Populism? Prevedla: Tea Mejak. Spremna beseda: Ali Žerdin. Mladinska knjiga Založba, 2017. 126 strani, ISBN 978-961-01-4975-0, cena 22,98€. Knjigo lahko naročite na tem naslovu.


Opomba: Uredništvo Fokuspokusa je dodalo mednaslove in odstavke ter opustilo fusnote. 

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE