Trije dnevi v življenju Ahmada Shamieha ali kdo v resnici vodi vlado?

19.11.2017 / 06:10 Komentiraj
SLO je sposobna begunca prignati od faze popolnega obupa pa do neizmernega navdušenja in nazaj do ponižujočega teptanja.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Poskušam, ampak res samo poskušam se vživeti v tri dni življenja ta hip najbolj znanega begunca pri nas, sirskega državljana Ahmada Shamieha. Kajti več kot poskusiti razumeti človeka, ki gre skozi tako dramatičen rollercoaster čustvenih ekstremov, ni mogoče.

Slovenija dokazuje, da je pri ravnanju z begunci verjetno najbolj nerodna in neodgovorna država na svetu. V tej nerodnosti se z življenji in čustvi ljudi poigrava tako, kot da je vse skupaj ena sama elastika, vzdržljivost človeške duše pa neizmerna.

Naša država je v iskanju razlogov, zakaj nekomu podeliti zaščito ali ne, sposobna človeka prignati od faze popolnega obupa pa do neizmernega navdušenja in nato nazaj do ponižujočega teptanja. Kot da človeško življenje ni vredno nič in da lahko z njim — ker gre pač za begunca — delamo kot s cunjo.

Brez slovesa drugam

Še nedavno smo v medijih brali podatke, koliko mladostnikov se je zateklo k nam v begunskih pohodih. Vključili so se v naš šolski sistem, nekaj časa hodili v šolo, nato pa so do danes že skoraj vsi izginili. Ocena je, da so se na svoji begunski poti podali naprej, bodisi k sorodnikom v druge države ali pa v obljubljeno deželo Nemčijo.

Med vrsticami teh medijskih zapisov in prispevkov je bilo zaznati neke vrste obžalovanje ali razočaranje, da mladi begunci niso izbrali Slovenije za svojo novo domovino in se kar tako, brez besed in slovesa podali naprej.

S stališča primera Shamieh se temu sploh ne čudim. Mladi so morda pravočasno spoznali, da pri nas v resnici niso dobrodošli in da so samo orodje oblasti in politike, ki jih bo izrabila v lastne promocijske namene.

Toda vrnimo se k Shamiehu.

Dan obupa

Šamijev dan 1 je bil dan hudega obupa, saj se je znašel tik pred izgonom iz Slovenije. Pravnomočno veljavni papirji mu niso več dajali možnosti, da bi ostal in živel v naši alpski deželici, kjer si je 20 mesecev prizadeval za zaščito. Jojo njegovega življenja se je tisto jutro dotaknil tal, na katera se je zavit v belo rjuho tudi dejansko vrgel, ko so ponj prišli policisti in ga odpeljali.

Kot begunec, ki je vstopil v Slovenijo iz Hrvaške, bi moral biti po Dublinskem sporazumu vrnjen nazaj na Hrvaško. Toda v času bivanja pri nas je Slovenija zanj postala druga domovina. Naučil se je ravno toliko našega jezika, da smo njegova razmišljanja pred kamero celo razumeli. V zapisih v medijih smo tudi prebrali, da se je humanitarno angažiral in pomagal pri zagotavljanju hrane za socialno ogrožene in druge begunce.

V Sloveniji je torej našel nek smisel življenja. Ne postopa naokoli, ni nevaren, ustvaril si je majhno lokalno mrežo prijateljev in podpornikov. Njegova družina je sicer popolnoma razseljena, Slovenija je bila zanj edino varno sidrišče.

Obdobje veselja

Sledilo je obdobje veselja. Četudi so poslancema Kordišu in Škobernetu očitali zlorabo parlamenta, ker sta Shamieha v hramu demokracije zaščitila pred policijo, se je zanj zavzel tudi sam predsednik vlade in povedal, da se za podelitev pravice o bivanju sklicuje na 51. člen Zakona o tujcih, in nam dal vedeti, da bo uredil vse, da Shamieh lahko ostane.

Begunca so ob teh izjavah najbrž oblile solze sreče. Njegov jojo se je začel dvigati. Premier Cerar je bil zanj tisti dan zanj zagotovo vsemogočni vladar sveta. 

In nato spet navzdol.

Že generalna sekretarka vlade je v kratkem pogovoru za eno od televizij dala vedeti, da se bodo stvari ponovno zasukale. Spretno se je izogibala omembi predsednika vlade in njegove vloge. Če pa ga je že omenila, je vztrajala, da s podporo Shamiehu ni kršil zakonodaje.

Pa vendar predsednik vlade v svoji ministrski ekipi pri uveljavljanju njegovega prepričanja naslednji dan ni bil uspešen.

Dan novega obupa

To Cerarjevo odločitev si lahko razlagam tako, da pač ni imel prav, ko je poskušal Shamieha zaščititi, če ministri, kljub njegovemu sklicevanju na zakon niso mogli zagotoviti konsenza za glasovanje o podelitvi dovoljenja za bivanje.

Ministrica za notranje zadeve je sicer hitela ščititi svojega predsednika vlade, da je bila njegova odločitev sicer v redu in legalna. A če je bila, zakaj je torej ni bilo mogoče podpreti? Čigav glas je bil tu odločilen? Kdo v resnici vodi vlado?

Prav vloga Vesne Györkös Žnidar pri interpretaciji Dublinske uredbe je bila ključna. To vladno kolobarjenje razumem zelo preprosto. Če ni obveljalo stališče predsednika vlade, bomo pač želi tisto, kar je zasejala ministrica.

Iz njenega sporočila je bilo tudi razumeti, da se je kljub tej silni politični podpori Shamiehu vse skupaj zaštrikalo. Politike — pri tem je sicer omenila le poslance — je okarala zaradi vpletanja v primer z metaforo izgubljenega kompasa. Toda ali predsednik vlade in ona sama nista politika? Kaj niso vsi skupaj zablodili nekam, odkoder ni vrnitve?

Njen sklep je, da je bil dublinski postopek zaključen s pravnomočno odločitvijo Vrhovnega sodišča. Odločba glede Shamieha je torej dokončna. Deportacija torej mora biti izvršena.

Upanje ostaja

Upanje za Shamieha vendarle ostaja do zadnjega, dokler ne bo res fizično zapustil Slovenije. Pravniki nam razlagajo, da ima še vedno nekaj možnosti, da ostane. Menijo, da se lahko pravnomočna odločba v primeru obnovitve postopka oziroma predložitve novih dejstev oz. dokazov v tej zadevi spremeni.

Zakonsko gledano torej možnosti so. A kaj, ko je ta primer odvisen od politike. Vendar naša življenja nikoli ne bi smela biti odvisna od politične volje.


Opomba: Avtorica objavlja tekste s Fokuspokusa ob ponedeljkih na svojem blogu Kaka — Kako komuniciramo?.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE