Sanjam o družbi, v kateri bi se ljudje vsaj malo bali kritizirati politiko.

19.10.2017 / 06:08 1 komentar
Ne moreš biti samo na Metelkovi. Vsaj jaz ne. Moram tudi v cerkev, da se navzamem antipodov konformistične kontentnosti.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Živimo v zlatih časih šimfanja. Pa tudi v zlatih časih nasploh. Paradoks? Emancipirani kot še nikoli lahko bentimo nad čemerkoli. Videti je, da je samo kritičen državljan aktiven državljan.

Ampak ne. Kdor je kritičen, je kritik. Kdor je neargumentirano kritičen, je nergač. Kdor pa je argumentirano kritičen v okolju, kjer to nič ne pomaga, je reva.

A časi so šimfanju očitno naklonjeni. Danes lahko v družbi ne samo kritiziraš, ampak tudi blatiš in žališ, pa se imaš (in veljaš) za aktivnega državljana. Za povrh pa ti tudi ne bo zato nihče odrezal jezika. Luksuz.

V strankarsko urejeni parlamentarni demokraciji bi moralo biti združevanje in sodelovanje v strankah eden najmočnejših vzvodov političnega vpliva, torej produktivnega kritiziranja — članstvo v strankah pa je na psu. “Stranke so nas razočarale,” pravijo ljudje. Pa ustanovite novo. Če niste član stranke, se lahko že takoj malo zamislite.

Nihče ne sliši tistega, ki nič ne reče

Podobno je z mladimi, ko jih sprašujejo o politiki. “Nihče nas ne posluša,” rečejo in grejo naprej nekaznovani in brez vsake graje. Dajo pavšalno izjavo in se imajo za kritične aktiviste.

Jasno, da nihče ne posluša tistega, ki ničesar ne reče! Organiziraj se v stranko in prek nje izjavljaj, pa te bodo poslušali. Kaj zanimivega povej. Napiši kul blog, pa boš slišan. Če je danes kaj na vrhuncu, je to po zaslugi sodobnih tehnologij in omrežij možnost biti slišan.

Dobro, nekako bi še razumel to bohotenje kritičnosti, če bi živeli v hudih časih. Mi pa živimo v enem najvarnejših, najbolj materialno preskrbljenih in najbolj enakopravnih obdobij v zgodovini sveta. Živimo v obdobju, ki nam daje največ možnosti za izkoreninjenje absolutne revščine. V obdobju, ko ima največ žensk doslej v zgodovini enakopraven status v družbi. V obdobju tehnologij, ki nam omogočajo krajši delovnik. V obdobju, ko lahko živahno, svobodno in javno razpravljamo o prihodnosti, ki si jo želimo.

Razkorak

Morda nas včasih zavede razkorak med ideali in resničnostjo. Seveda! Z napredkom in izboljševanjem stanja se namreč zvišujejo tudi ideali. Zato imamo občutek, da stojimo na mestu ali celo nazadujemo. Pa ne. Naprej gremo. Vedno bolje nam je. In če nam ni, nismo še nikoli imeli toliko možnosti za izražanje nezadovoljstva in politično organiziranje.

Na eno kritiko 5 dobrih stvari

Sanjam o družbi, v kateri bi se ljudje vsaj malo bali kritizirati politiko. Vsaj toliko, kot se bojijo neposredno kritizirati znanca ali prijatelja. Svobodna kritika namreč ne pripelje vedno v konstruktivno refleksijo stanja in posledično k izboljšanju. Lahko pripelje tudi v zadušljivo ozračje neupravičene slabe volje. Kritizirati je pač mamljivo, saj te navidez postavlja v nadrejen položaj.

Duhovnik in pisatelj Karel Gržan zato nikoli ne pozabi ponoviti svoje znane formule: “Na eno kritiko pet dobrih stvari!” Podobno — in morda bo kdo rekel totalitaristično — so v programu stranke Gibanje za otroke zapisali poziv k pisanju pozitivnih novic. Podpiram! Vsaj umetno ali prisilno, če hočete, se moramo zavezati, da bomo iskali dobro, negovali hvaležnost in izražali spoštovanje.

Družbene okoliščine — liberalna demokracija skupaj s sodobnimi tehnologijami — nam omogočajo tolikšno svobodo mišljenja in izražanja, da jo je brez zavestne refleksije in urjenja težko uporabiti na način, ki ne bi rezultiral v zagrenjenosti in prekomerni kritičnosti.

Zygumnt Bauman (1925, Poznań–2017, Leeds), poljsko-judovsko-britanski sociolog in filozof, avtor knjig (med najmanj 57 drugimi) Modernost in dvoumnost, Modernost in holokavst, Tekoča moderna itd. in izraza alosemitizem.

Konformistična kontentnost

Sociologi nam znajo povedati, da sodobna družba dovoljuje brezmejno (samo)kritičnost zato, ker se ne boji svojih alternativ — ker da niso možne (Zygmunt BaumanTekoča moderna, pa tudi drugi). S tem v mislih je poziv h kritičnemu pristopu do kritike več kot na mestu.

Ja. Od same kritičnosti se lahko kar ubijemo. Potrebno je ravnovesje. Tudi na Metelkovi ne moreš biti kar naprej. No, vsaj jaz ne. Včasih moram tudi v cerkev, da se navzamem antipodov brezmejne progresivne kritičnosti: konformistične kontentnosti in občutka za sveto.

To je funkcija zapovedanega zahvaljevanja in slavljenja božjega v religijah. Kot da gre za akt uravnoteženja, da ne bi prevladala sicer upravičena nejevolja nad stvarnostjo.

Zahvalna pesem

A takih pozivov k zahvaljevanju je v naši družbi malo — če izvzamemo optimizem in pozitivnost (in njune tabloidne svečenike), mantri sodobne sekularne ideologije, ki se s svojo matematično-znanstveno hladnostjo vedno težje borita proti hladnosti cinizma. Ali Cerarjev poziv k “nejamranju”. Ta kaže, kako težko je biti politik v našpičeni družbi.

V postmoderni družbi si to težko predstavljamo. Ker komu naj se pa zahvaljujemo?

A kaj bi to! Zahvaljujmo se Nebu ali Velikemu Hrastu ali Zgodovini, Človeštvu, Državi, Biti, Niču … — če komu dobri stari Bog pač ni preveč všeč. Samo da nam ostane veselje in da kdaj pa kdaj še zazveni zahvalna pesem.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE