Poljski primer (2.): Zakaj neoneokolonije nagibajo k totalitarizmu?

15.8.2017 / 06:08 3 komentarji
Kot da ima Zahod monopol na demokracijo. Kot da je samo Zahod tisti, ki ve, kaj demokracija je. Kot da ima recept zanjo.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Vse, kar sem zapisala zadnjič, konkretno pomeni: Poljska je tako kot Slovenija postsocialistična neoneokolonija. Uvedba zahodnega modela politične ureditve, političnega sistema in demokracije predstavlja enega od ključnih vidikov kolonialne politike kapitalskega centra — v konkretnem primeru EU — do Poljske. In Slovenije.

EU pri uvajanju zahodnega modela demokracije kot ključnega kolonialnega orodja ni osamljena. ZDA že desetletja kot ključno orodje lastne kolonialne politike uporabljajo prav vpeljevanje zahodne demokracije. V imenu te demokracije postavljajo in odstavljajo politične sisteme. In voditelje. V imenu kolonialne politike so začele recimo vojno v Iraku. V imenu demokracije postavljajo pod vprašaj vsak politični sistem in vsakega političnega voditelja, ki ne igra igre tako, kot bi si sami želeli.

Argument demokracije uporabljajo zato, ker gre za vrednoto, ki se Zahodnjakom zdi neproblematična. Redkokdo na Zahodu sploh dvomi, da zahodna demokracija ni edina možna in prava demokracija.

Antikolonializem

Iz te perspektive je treba poljski primer uvedbe drugačnega političnega sistema jemati kot protikolonialno potezo. In prakso. Kar poljski politiki sicer prakticirajo nevede. Poljski politični eliti gre samo za to, da bi v svojih rokah koncentrirali čim več politične moči.

A neglede na subjektivne motive reforme sodnega sistema, ki ga uvajajo na Poljskem, je objektivni učinek poljskega poskusa lomljenje politične in ideološke hegemonije nad ozemlji, ki jih ima EU za kolonije.

Odtod tako živčna in hitra reakcija EU, ki je sicer znana kot previdna, sicer pa neučinkovita in počasna. EU reagira počasi ali neučinkovito, ko gre za interese držav, ki niso v centru kapitalske moči. Ko pa gre za moč kapitalskih centrov, pa je očitno zna biti zelo hitra. In v praksi zelo učinkovita.

Kar dokazuje poljski primer. To se med drugim kaže tudi v tem, da je Poljsko pripravljena kaznovati, ker želi odstopati od zahodnih političnih rešitev.

Lomljenje hegemonije

Povedano pomeni, da smo vsi, ki smo proti spreminjanju vedno večjega dela sveta v kolonije in ki vemo, da današnja kapitalistična ureditev generira nove in nove vrste kolonializma, kolonialnih strategij in kolonialnih politik, morali stopiti na stran Poljske.

Ne zato, ker nam je poljska rešitev všeč. Ali ker podpiramo tendenco poljske politične elite, da bi v svojih rokah koncentrirala čim več politične moči. Temveč zato, ker poljski poskus objektivno lomi hegemonsko ideološko pozicijo zahodnih kapitalskih centrov.

Poljski poskus je poskus uvedbe drugačnega modela demokracije. Modela, ki ni zahodni model. Pomeni napad na stališče, da ima Zahod monopol na demokracijo. Da je Zahod in samo Zahod tisti, ki ve, kaj demokracija sploh je. Da ima recept. In da je Zahod tisti, ki lahko presoja, kateri politični sistem je demokratičen. In katera država ima pravo demokracijo. In ki na osnovi te presoje v imenu demokracije ukrepa zoper države, ki po zahodni presoji nimajo “prave” demokracije. Z najrazličnejšimi sankcijami. Od odvzema glasovalnih pravic. Do bombardiranja.

Negativni vidik

Vsi ti učinki poljske geste so brez dvoma dobri. Celo odlični.

Kar pa ne pomeni, da s poljskim poskusom reforme sodnega sistema ni nekaj resno narobe. Poleg tendence politične elite h koncentraciji moči ima poljski poskus še nek bistveno bolj resen negativni vidik. Kaže namreč, da kolonije, ki se upirajo hegemoniji Zahoda, to delajo tako, da prakticirajo rešitve, ki jih je mogoče opisati kot totalitarne.

Ali povedano drugače: očitno je, da postsocialistične neoneokolonije kot edino obliko upora Zahodu zmorejo le zdrs na desno. V tem je poljski primer podoben madžarskemu. In v tej perspektivi je zaskrbljujoč.

Alternativni modeli demokracije

Zakaj postsocialistične države, ki še imajo toliko moči, da se uprejo zahodni kolonialni nadvladi, praviloma prakticirajo totalitarne rešitve, je vprašanje, ki bi zahtevalo bolj precizno analizo. Del razlogov je v dejstvu, da so številne države — tudi Slovenija — v preteklosti že razvile modele demokracije, ki so bili drugačni od zahodnega. O tem sem podrobneje pisala v Zablodah postsocializma.

Pisala pa sem že tudi o drugih razlogih, zaradi katerih so postsocialistične družbe nagnjene k totalitarizmom in ki so vezani na dejstvo, da so se postsocialistične družbe spreminjale v diskontinuiteti z lastno preteklostjo.

To predvsem velja za socialistično preteklost. Zato so te države zavrgle tudi tiste rešitve, ki bi jim lahko v postsocializmu pomagale, da se uprejo zahodni hegemoniji z demokratičnimi, ne pa s totalitarnimi rešitvami.

Kar zadeva Poljsko, je ena od njenih možnosti vezana na to, kar je Peter Murrell izpostavil že takoj po padcu socializma: “V državah kot sta Jugoslavija in morda Poljska, je delavsko samoupravljanje verjetno globoko vpeto v obstoječe ekonomsko tkivo. Zato se zdi, da na začetku procesa tranzicije ni opravičila za njegovo izkoreninjenje.”

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE