Kaj se lahko kimavi Slovenčki naučijo od poljskega primera

7.8.2017 / 06:08 7 komentarjev
Poljska logika ignoriranja socialnih in človeških vidikov postsocializma je zdaj zadela ob model zahodne demokracije.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Poljska je v zavesti mnogih Slovencev veljala za primer tako rekoč zgledne izvedbe postsocializma. Predvsem uvedba doktrine šoka je na Poljskem veljala — tudi v očeh številnih, ki se imajo za levičarje — za primer, kako je treba v postsocializmu izvajati reforme. Poljsko so ob analizah slovenskega postsocializma pogosto navajali kot zgled, kaj bi morala ravnati Slovenija.

Pri tem pa seveda nihče ni omenjal socialne in človeške cene poljskega postsocialističnega eksperimenta.

Doktrina šoka

To ceno je Naomi Klein v Doktrini šoka opisala takole:

“Šok terapija na Poljskem ni povzročila ‘trenutne zmedenosti’, kot je napovedal Sachs. Povzročila je popolno depresijo: 30-% padec industrijske proizvodnje v dveh letih po prvem krogu reform. Ker je vlada krčila javno porabo in so državo preplavili poceni uvoženi izdelki, je brezposelnost na nekaterih področjih dosegla 25%, kar je bila huda sprememba za državo, ki pod komunizmom kljub številnim zlorabam in težavam brezposelnosti ni poznala. Celo ko je gospodarstvo začelo spet rasti, je visoka brezposelnost ostala kronična. Po najnovejših podatkih Svetovne banke ima Poljska 20-% brezposelnost — najvišjo v Evropski uniji. Za mlajše od štirideset let je stanje še slabše: leta 2006 je bilo brezposelnih 40% mladih delavcev, dvakrat več od povprečja EU. Najbolj dramatično je število ljudi, ki živijo v revščini: leta 1989 je 15% prebivalcev živelo pod pragom revščine; leta 2003 je pod to mejo padlo že 59% Poljakov. Šok terapija, ki je odpravila zaščito dela in vsakdanje življenje močno podražila, ni bila pot, po kateri bi Poljska postala ena od ‘normalnih’ evropskih držav (z močno delovno zakonodajo in radodarno socialo), ampak je privedla v enako zevajočo neenakost.”

Zaradi teh rezultatov Kleinova eksplicitno poudarja, da je zgodba o Poljski kot uspešnem primeru tranzicije mit. Kar pa slovenskih zagovornikov poljskega modela seveda ni motilo.

Zdaj pa se naenkrat vsi strinjajo

Do zdaj.

Poljska logika ignoriranja socialnih in človeških vidikov postsocializma je zdaj zadela ob model zahodne demokracije. Zdaj se vsi naenkrat strinjajo, da je na Poljskem nekaj narobe. Hudo narobe. Vsi, ki zdaj kritizirajo Poljsko, ponavljajo mnenja in stališča EU. V skladu z logiko “other-directed” posameznikov, ki se glasi: če Veliki Drugi — torej EU — nekaj reče, je to zagotovo prav in potrebno narediti.

Res je seveda, da je na Poljskem bilo in je še vedno marsikaj narobe. Vendar zmote poljskega postsocializma zahtevajo bistveno bolj precizno analizo od te, ki smo jo deležni ob trenutni reformi poljskega sodnega sistema.

Poljska pravosodna reforma

Tisto, kar je EU (in kimave Slovenčke) pri poljski pravosodni reformi zmotilo, je dejstvo, da uvaja politične rešitve, ki so v nasprotju z zahodnim razumevanjem demokracije.

To je seveda res. Vendar to stališče pri kritiki poljskih rešitev ne upošteva vrste stvari.  Prva, na katero je opozoril že Boštjan M. Zupančič, zadeva interpretacijo neodvisnosti sodne veje oblasti. Ta je v kritikah poljskih reform zlorabljena ali vsaj neustrezno razumljena.  Drugič, kritiki ne upoštevajo dejstva — na katerega sem tudi sama že večkrat opozarjala —, da je uvedba zahodnih političnih in administrativnih rešitev način pretvarjanja določene države v kolonijo. Ali kot je izpostavil že Don Kalb leta 2002:

“Tisto, kar Zahod predpisuje kot zdravilo in usodo, [je] grosistični prenos zahodnih institucij. Povedano drugače, hladna vojna je le zamenjala prestavo, pustila je za sabo obsedenost z mejami in demarkacijskimi linijami in se zdaj ukvarja z bolj sofisticiranim delom na področju institucionalnega reinžiniringa. […] Pri tem ne gre le za tokove kapitala. […] Tudi ne gre samo za difuzijo zahodnega kulturnega imaginarija. Gre tudi — kot sta pokazali Susan Strange in Saskia Sassen — za difuzijo institucij in administrativnih standardov v kraje, predestinirane za nakup varljivih obljub, ki jih ponuja Zahod.” — (Afterword: Globalism and Postsocialist Prospects; objavljeno v zborniku, ki ga je uredil Chris HannPostsocialism: Ideals, Ideologies and Practices in Eurasia.)


Nadaljevanje prihodnji teden.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE