Nekaterim v glavi manjkajo najmanj štiri lite feltne (ali kopita)

3.7.2017 / 06:08 1 komentar
Od fake Velázqueza v odvetniški pisarni do bronastega konja z AliExpressa: kako onemogočiti polucijo kulturnega okolja?
NAROČI SE PRIJAVI SE

V “aferi” fake Velázquez, Rembrandt in Cézanne — oz. Riemer–Mesesnel–Marinšek — ni neverjetno to, da si je bogataš privoščil ponaredke. Ni neverjetno, da jih je zapriseženi cenilec umetnin poštempljal kot originale, vredne 8 milijonov evrov. Ni neverjetno, da je banka nasedla in lastniku na podlagi slik odobrila približno tolikšen kredit.

In tudi to ni neverjetno, da je dve sliki od treh, ki jih je banka zaradi neplačevanja obrokov kredita zaplenila, iz stečajne mase kupil nekdanji nadzornik taiste banke na dražbi.

S tem se naj ukvarjajo Policija, NPU, KPK, kdorkoli. Moralne aspekte zgodbe prepuščam njim, sam pa se zadeve lotevam s kulturnega stališča.

Maybach ali Bentley?

Poslovneža Franca Riemerja v preteklosti niso vlačili po medijih — občudujoče, ne nujno posmehljivo — zaradi njegove fake zbirateljske žilice, temveč zaradi luksuznega avta, ki si ga je omislil.

To je bil sfriziran, upgradan mercedes, ki se mu reče maybach. Če niste kdaj spremljali avto-moto novinarjev, ki onanirajo na 6.0L V12 biturbo “pogonske agregate” (že od 200.000€), potem niti ne veste, za kateri avto gre. No, nič hudega.

Človeku, ki si privošči tak avto, po mojem skromnem mnenju manjkajo v glavi najmanj štiri lite feltne. Tudi če ima denar. Ali še posebej, če ima denar.

Domnevam pa, da med človekom, ki kupi maybacha, in tistim, ki kupi še dražjega bentleyja ali rolls-roycea, obstaja razlika: ta drugi ne bi nikoli kupil ponarejenega Velázqueza. Kupil bi original.

Odvetniški človek

Naprej. Zavarovati kredit z lažno ovrednotenim premoženjem je prevara. Kaznivo dejanje. Toda pred sodnimi cenilci in bančnimi uslužbenci so tu še drugi ljudje, ki (ti morda) verjamejo, da si lastnik Velázquezovega platna.

Prepričevati ljudi, da si kolekcionar z izbranim okusom in goro denarja, sicer ni kaznivo dejanje, je pa seveda višek nekulturnosti in primitivizma.

V nadaljevanju zgodbe se pojavi na sceni nek drug poslovnež — v primerjavi s prvim sicer manjša riba, vendar nič manj nekulturen. Gre za nekega odvetniškega človeka, ki je na dražbi kupil zdaj že zaplenjene (in na novo, verodostojno ocenjene) ponaredke.

Za razliko od Riemerja je ta Marinšek vedel, da kupuje ponaredke in ne originale. Domnevamo lahko, da v pisarni, kjer bosta sliki baje viseli, ne bo prepričeval obiskovalcev, da je lastnik originalnega Velázqueza in Rembrandta.

Pa vendar: za oba ponaredka je pri polni zavesti plačal ne več ne manj kot 30.000€!

Naj berejo Walterja Benjamina!

Nisem poznavalec, toda očitno je na tej snobovsko-umetniški sceni velika razlika — cenovna, seveda — med ponaredkom in reprodukcijo. Ponarejevalce še nekako razumem. Če nimajo pomislekov do kaznivih dejanj, lahko svoje izdelke prodajajo po bajnih cenah. Pa četudi jih prodajajo kot legalne ponaredke, še vedno nekaj zaslužijo.

Ne razumem pa tistih, ki to kupijo. Za več kot tisočkrat manj bi lahko v skoraj vsaki galerijski trgovini ali po internetu dobili odlično natisnjeno reprodukcijo iste slike.

Ampak ne. Odvetniku iz Maribora imponira, da ima ponarejenega Velázqueza in Rembrandta. On ne bi imel reprodukcije za 10€. On priznava, da ima ponaredek ali dva, ampak po mojem ne pozabi pripomniti, da je zanju plačal 30.000€.

Svetujem mu, naj gre v knjižnico in si izposodi knjigo Walterja Benjamina z naslovom Umetniško delo v dobi tehnične reproduktibilnosti. Lahko bi jo tudi kupil, ampak naj si jo raje izposodi. Da si bo bolj zapomnil razliko med originalom in kopijo, originalom in ponaredkom ter unikatom in serijskim izdelkom.

Podarjeni kip sredi rondoja si lahko ogledate na spletni strani občine Grosuplje.

Hi, konjiček!

Na to, zakaj sta dober okus nasploh in okus za umetnost pomembna — tudi če ste samo poslovnež ali odvetnik ali obrtnik, for that matter —, pa me je spomnila še ena podobna zgodba, ki sem jo nedavno zasledil.

V Grosupljem je nek lokalni avtoprevoznik v zahvalo za svojo poslovno uspešnost (za kulturno očitno manj) občini nesebično podaril groteskno kičast kip konja v (skoraj) naravni velikosti, ki stoji na zadnjih nogah in kopitlja s sprednjimi, in ki ga je hvaležni župan dal postaviti na sredino rondoja.

Pazite! Skrajni kulturni domet grosupeljskega župana dr. (!) Petra Verliča je očitno to, da pozna ta lepi slovenski pregovor, da šenkanemu konju ne gledamo v zobe. Niti kitajskemu kič konju. Svojemu prominentnemu občinskemu podaniku ni rekel: “Sorry, tole je pa pregrdo. Ali lahko prosim nekaj drugega doniraš?”

Ne. Zdelo se mu je, da bo pasal v tisti prazni rondo. In še primeren piedestal so mu postavili. Ker kmet kmetu ne izkljuje očesa.

A to še ni vse! Zgroženi arhitekti so ugotovili, da je podarjena “umetnina” naprodaj na Ali Expressu za nekaj tisoč evrov.

Nauk te zgodbe poznamo že dolgo: denar nima nobene zveze z okusom in smislom za umetnost in lepoto, niti vam ne more kupiti kulture in okusa.

No, nič hudega. Ljudje kot Riemer in Marinšek tega res ne rabijo. Rabijo ga kvečjemu javni uslužbenci na položajih, kakršen je grosupeljski župan. Da ne bodo težili ljudem z nekulturo. Ker je to podobno onesnaževanje okolja, kot če v občini recimo ne bi imeli čistilne naprave. (Pa jo imajo.)


Opomba: Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Večera v nedeljo in na spletni strani Večera v nedeljo, 2. julija 2017, pod naslovom Štiri lite feltne za kulturo. Verzija na Fokuspokusu je editirana.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE