Prišlo ji je na misel, da bi zamenjala operaterja. Not so fast, mama!

1.6.2017 / 06:10 Komentiraj
Nisem med najmanj dojemljivimi, razgledanimi primerki določenih ciljnih skupin. Jaz sem samo siten. Obstajajo še hujši.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Ali ste recimo vedeli, kdo ali kaj je Kaspersky? Jaz nisem. Zvenelo mi je sicer znano, ampak za vsak primer sem šel guglat. 

Film? Ne, tisto je bil The Big Lebowsky.

Gre za ruski antivirusni program za računalnik, brez katerega po mnenju nekega ponudnika interneta ne morem brez skrbi živeti, ker se mi lahko sicer sesuje računalnik. Za eno leto bi mi ga dali zastonj, potem pa po ceniku. Ha!

Ampak poanta ni v računalniški zaščiti. (Niti v Windowsih.) Poanta je v tem, da ponudniki tehnoloških storitev ne znajo z nami komunicirati tako, da bi jih kot potrošniki razumeli. Niti v primeru, ko nam poskušajo nekaj prodati.

Oglaševanje in trženje sta v veliki meri postala sama sebi namen. Pogosto vidim reklame in celo kulturne napovednike, pri katerih mi ni jasno, za kaj sploh gre. Vsi mislijo, da vsi vse vemo in da nas morajo samo spomniti, da se primemo za denarnico, ker točno to rabimo. Dandanes se ne moremo zanesti niti na tiste reklame, ki nam pokažejo artikel in ceno.

80+

Še posebej problematično je to v zvezi s tehničnimi storitvami. In še posebej imajo s tem probleme starejši.

Večina starih ljudi je v resnici čisto drugačnih kot v reklamah, kjer praviloma nastopajo kot dobro ohranjeni, prikupno osiveli 60-plus-letniki, ki jih sicer nekaj špika v kolenih, a so vendarle targetirani kot srečna in brezskrbna ciljna skupina za zdravila in penzion pakete ali kot fancy superbabice, ki so z vnučkami skonektane na Facebooku.

Brez lažne skromnosti domnevam, da nisem med najmanj dojemljivimi in razgledanimi primerki določenih ciljnih skupin. Jaz sem samo siten. Obstajajo pa še hujši. Recimo moja mama.

Pri svojih letih je tehnološko konservativna. Seveda. V zadnjih dvajsetih in več letih ji nikoli ni prišlo na misel, da bi imela internet. Mobitel sem ji dobesedno vsilil, ko je bila pred leti v bolnici in sem hotel biti na tekočem z njenim zdravstvenim stanjem. Če ne bi bila tudi sama malo prestrašena, se niti ne bi pustila prepričati.

ATA 30

“Hendija”, kot mu pravi, ne nosi s seboj. V imenik sem ji sam vnesel tri številke. Uporablja ga samo za klice (klicanje, ne sprejemanje klicev) in še to samo doma in samo takrat, kadar kliče ljudi, ki imajo samo mobitel.

V glavnem pa se brez težav zmeni vse, kar se ima zmeniti, s pomočjo tistega Iskrinega rdečega in belega, oglatega, žičnega, neprenosnega, nepremičnega, z rotacijsko številčnico — mislim, da gre za model ATA 30 —, ki je že od leta 1975 pritrjen na isto steno. In ki še (nikoli) ni crknil.

Mimogrede, ali veste za kakšno napravo, ki dela brez okvare več kot štirideset let?

Zadnjič pa jo je nekaj pičilo in se je odločila, da bo zamenjala ponudnika televizije, da bi imela istega kot za telefon. Rečeno, storjeno.

Ko pa se je čez nekaj dni oglasil mojster, jo je skoraj kap. Prinesel je nekaj škatel (domnevam, da modem in box ali kaj takega) in par metrov kablov. Odmontiral je stari telefon, priklopil ročnega — čeprav tudi žičnega: najbrž tistega najslabšega, ki ga ponudnik dobi za kak evro, “neodvisen” potrošnik pa za 20€ — in začel šariti okrog televizorja.

Moja mama se brez težav zmeni vse, kar se ima zmeniti, s pomočjo tistega Iskrinega rdečega in belega, oglatega, žičnega, neprenosnega, nepremičnega, z rotacijsko številčnico — mislim, da gre za model ATA 30 —, ki je že od leta 1975 pritrjen na isto steno. In ki še (nikoli) ni crknil.

Mlajši in vešči

Ko se je zavedla resnosti situacije, je človeku rekla, da tega noče in da naj kar neha. Da ne bo njihova naročnica. Prav. Škatel po pravilih ni odnesel sam, ker je zadolžen samo za to, da jih prinese. Sama jih je morala vrniti v poslovalnico.

Kljub temu je telefonska linija spet delovala šele čez dva tedna. Prejšnji ponudnik televizije jo je hvala bogu vzel nazaj.

Po eni strani smo ustvarili svet, v katerem je s pomočjo naprav vse dosegljivo in uresničljivo z neznatnim trudom in v trenutku, po drugi pa smo ga neskončno zakomplicirali.

Moja mama ni edina, ki se v tem svetu ne znajde in se oprijema analognih, počasnih, preverjenih stvari. Ljudi kot ona že zdaj ni več veliko in jih bo sčasoma še manj.

Toda po mojem bo ta tehnološki teror nekega dne začel presedati tudi nam mlajšim in bolj veščim. Preseda mi že zdaj, ko vidim, da ponudniki zlorabljajo naraščajočo kompleksnost ekonomije in tehnologije in me naskakujejo z vedno bolj nerazumljivimi sporočili, kaj sploh kupujem ali plačujem.


Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v majski številki revije Obrazi. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z uredništvom.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE