Eko-Slovenija: Kam so šle vse zelene rožice?

29.5.2017 / 06:10 Komentiraj
Varstvo okolja je v Sloveniji včasih samo fasada za ponarejeno posodobljeno obliko tako imenovane družbene odgovornosti.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Ko sva bila s poznejšim ministrom za finance Janezom Šušteršičem približno pol mlajša kot danes, je pisal kolumno za Razglede. Bil je moj prvi ekonomist, ki je pisal tako, da sem kaj štekal. Stalni naslov njegove kolumne je bil -nomija in -logija. Točno tako. Izmislil sem si ga zato, ker imata besedi “ekonomija” in “ekologija” etimološko gledano isto predpono.

Eko- prihaja iz grške besede “oikos”, ki lahko pomeni družino, družinsko lastnino in hišo, v kateri družina živi.

To omenjam, ker ekonomija in ekologija danes nimata več dosti skupnega. Kot da se izključujeta. Še posebej v Sloveniji.

Ko sem te dni spremljal ekološke debate o vrhniškem požaru v Kemisu — Magna Steyr pa je zadnje čase tako ali tako tema stalnica —, mi je prišlo na misel, da se v Sloveniji morda zato tako malo brigamo za okolje, ker nimamo ekološke stranke. Stranke Zelenih.

Kruta pomota. Seveda jo imamo. Formalno še obstaja, vendar zanjo sploh ne vemo. Ker so marginalna stranka. Zelenih Slovenije nikjer ni. Kot da jih ni.

Zelenjava

Kljub temu pa gre za isto, tako rekoč originalno stranko, ki sliši na ime Zeleni Slovenije in ki je bila po uvedbi strankarske demokracije ustanovljena kot ena prvih in je na prvih “parlamentarnih” volitvah (v tedanji družbenopolitični zbor skupščine Socialistične republike Slovenije) 8. aprila 1990 dosegla za današnje pojme zavidljivih 8,8% glasov in si priborila 8 poslanskih sedežev (od 80).

Zeleni Slovenije so bili edina stranka, katere član sem kdaj bil. Ne vem, kaj mi je bilo in zakaj sem se sploh hotel nekam včlaniti. V stare stranke niti slučajno, v nove pa še manj. Med starimi komunajzarji nisem imel kaj iskati, med osamosvojiteljskimi novorevijaši pa tudi ne. Verjetno so se mi Zeleni zdeli še najbolj civilni. Ne vem.

Pred volitvami me je celo klical Peter Jamnikar in me nagovarjal, da bi kandidiral v neki volilni enoti za Bežigradom. Rekoč, da mi poklic — ker sem že bil novinar — ne dovoljuje aktivne udeležbe, sem se mu lepo zahvalil. Sploh pa so me rabili samo za število. Bil bi zadnji na listi, tako da ziher ne bi bil izvoljen.

Fasada odgovornosti

Zaton in malodane izginotje zelenih, ekoloških strank kot parlamentarnih ali celo izvenparlamentarnih strank ni slovenska posebnost. Gre za evropski fenomen.

Zeleni kot politična opcija so v svojih zlatih časih (vsaj v nekaterih državah, ne vseh) od 60. do 80. let prejšnjega stoletja verjetno opravili svoje. Ljudem so vcepili zavest, da je čisto okolje pomembno, in se razkrojili oz. prelevili v množice nevladnih in civilnodružbenih organizacij in skupin pritiska. Tudi (in celo) v Sloveniji.

V Sloveniji pa je problem, da je ekologija — kljub nespornemu napredku glede dejanske skrbi za okolje — še vedno za marsikoga nebodigatreba.

Ekologija je v Sloveniji včasih samo fasada za ponarejeno posodobljeno obliko tako imenovane družbene odgovornosti.

Še več! Ne slepimo se. Konflikt med ekonomijo in ekologijo je še vedno prisoten in vedno bo. Povsod. Vsaj latentno. Poglejte samo kolobocije in kupčkanja v zvezi s Kjotskim protokolom in Pariškim sporazumom — in backlash, ki ga pod krinko regeneracije ameriškega gospodarstva forsira Trump.

Okolje ja, ampak napredek ima prednost. V (okoljsko) zaostalih okoljih pa še posebej.

Okolje ja, ampak napredek ima prednost. V (okoljsko) zaostalih okoljih pa še posebej. — [Fotografija: Marko Crnkovič]

Gredice in grmički, potočki in ponirki

In ko v svetu že prihaja do reakcije na marsikdaj res zaviralno obzirnost do okolja, pa se v Sloveniji delamo, kot da glede tega nikoli nismo nič zamudili. In da si lahko tudi mi, na tem našem ekološko občutljivem vrtičku, kjer sta nam vsaka gredica in grmiček, vsak potoček in ponirek naravnost pred nosom, pogledamo skozi prste.

Ne da nas ne bi brigalo okolje. Seveda nas. Bolj gre za to, da smo prepričani, da se ne more nič zgoditi. Da svinjarija ne bo puščala, da ne bo nikoli nič šlo v zrak (ali vsaj ne preveč), da ne bo nikoli nič zgorelo ali eksplodiralo.

Da je dovolj, da ločujemo te butaste odpadke. Da nas kesoni za smeti nagovarjajo kot živa bitja v 1. osebi, da niso lačni. Ker po drugi strani blokiramo gradnje vetrnih elektrarn. Ker imamo močen ornitološki lobi. Ker imamo cel kup predpisov, ki hromijo gospodarski in tehnični razvoj — pa ne samo ali celo sploh ne zaradi okoljskih pomislekov.

Kar zadeva ekologijo, v Sloveniji tehtamo predpise in se pretvarjamo, da si lahko privoščimo onesnaževalno rizične zadeve kot Kemis ali Magna Steyr v naseljih ali blizu njih. Ker eh, saj se ne bo nič zgodilo. Ker eh, saj ljudje samo težijo. Ker eh, korupcija s pozitivnimi nameni ni korupcija.

Iz stranke Zelenih se nisem nikoli formalno izpisal. Bog ve, ali nisem še danes njhov član.

No, nič hudega, če sem.


Opomba: Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Večera v nedeljo in na spletni strani Večera v nedeljo, 28. maja 2017, pod istim naslovom. Verzija na Fokuspokusu je editirana.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE