Brščič ni zanikal holokavsta. Antisemitsko razpoloženje še ni zanikanje.

23.5.2017 / 06:10 2 komentarja
Za ceno obtožb o hudičevi advokaturi: Kot da ljudje uživajo, če najdejo kje kakšnega zanikovalca. S tem je nekaj narobe.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Dr. Rok Čeferin je v zadnji Sobotni prilogi Dela v prispevku z naslovom Svobodi izražanja postaviti jasne meje takole opisal zadnje razprave o zanikovalcih holokavsta:

“Bernard Brščič, nekdanji državni sekretar v kabinetu predsednika vlade, je javno izrazil dvom o obstoju oziroma obsegu holokavsta. Gre za drugi tak primer letos. Pred nekaj meseci je namreč ZRC SAZU vložil ovadbo zoper uporabnika [T]witterja, ki je na omrežju objavil svoja stališča, da so ‘vsi elementi holokavsta popolni nateg’, da so plinske celice ‘laž’ in da ‘plinskih celic […] ni bilo’. Ovadbo je tožilstvo zavrglo z utemeljitvijo, da ‘naznanjeno dejanje ni kaznivo dejanje’. Ali lahko javno zanikanje holokavsta štejemo za dopustno obliko uveljavljanja svobode izražanja ali ne?”

Iz povedanega lahko hitro zaslutimo, da Brščiča ne bodo kazensko preganjali.

To nas sicer ne bi smelo pomiriti. Nasprotno.

Težava Čeferinove ocene

Toda težava Čeferinove ocene — čeprav se s tekstom močno strinjam — je v tem, da je prenagljena v tistem delu, kjer pravi, da je Brščič holokavst res zanikal. S tem je sledil mnenju pretežnega dela javnosti.

Postavil se bom na stran tistih, ki dajejo prednost analizi in skrbnemu pregledu besed pred hitrimi posplošitvami in zgražanju. Tudi za ceno obtožb, da sem hudičev advokat, in s tem povezanega emocionalnega — ali celo za ceno zlorab, ki jih človek v podobnih situacijah zlahka pričakuje.

Brščič je v inkriminiranem delu TV intervjuja Sreda v sredo z Borisom Cipotom povedal nekaj, kar morda ne ustreza klasičnemu zanikanju holokavsta:

“Dejansko gre za nek občutek krivde. Še večji občutek krivde je prisoten pri Nemcih. Ne toliko zaradi kolonialne preteklosti kot zaradi tega prisilno vsiljenega pranja možganov v zadnjih osmih desetletjih. Nemški narod je žrtev židovskega vsiljevanja in kurjenja možganov s tako imenovano holokavstologijo. Sprašujem vas, kaj ima moja generacija Nemcev s Kajnovim znamenjem genocida — domnevnega — oziroma holokavstom. Dejansko gre za zelo perfiden način Židov, da so želeli pravzaprav nemški um zapreti, ustvariti kolektivno krivdo in ustvariti načrt raznemčenja, razfrancozenja, razangleženja. In vzpostaviti to multikulti distopijo.”

Brščič se je po številnih očitkih nato branil in trdil, da v holokavst nikakor ni dvomil:

“Zanikanje kolektivne krivde mojih nemških generacijskih vrstnikov za holokavst logično ne implicira zanikanja holokavsta. Amen.”

O logičnih implikacijah

Naj takoj povem, da je omenjena površnost, ki sem ji tudi sam sprva nasedel, precej simptomatična za trenutno družbeno stanje. 

Resnici na ljubo ima Brščič prav, ko se sklicuje na logiko. Iz njegove poante o “zanikanju kolektivne krivde” res ne sledi, da je zanikal holokavst. Zato se motijo vsi, ki so mu to očitali — kar predstavlja pretežni del širše publike, novinarjev, medijev in izobražencev.

Prehitra reakcija ima sicer razloge. Eden od njih je, da Brščič dejansko zelo rad nekontrolirano uporablja sovražni govor. Tako kot večina njemu podobnih to počne nekaznovano — toda o tem več v nadaljevanju.

In če smo po eni strani res lahko veseli, da se javnost vendarle včasih obsodi primere sovražnega govora, pa manj navdušuje nenatančnost, s katero si želi odkrivati zanikovalce holokavsta.

Kot da bi bili ljudje zadovoljni, če kakšnega najdejo. S tem užitkom je nekaj narobe.

Implikacije, ki jih ni bilo

Zakaj Brščiču ne moremo naprtiti omenjenega zanikanja?

Zato, ker je njegov izrecni predmet opredeljevanja “holokavstologija”, ne pa presojanje obstoja ali obsega holokavsta. Brščič se opredeljuje do povojne razprave in diskurza o holokavstu, ki da ga Judi uporabljajo za kulpabilizacijo Nemcev.

Po Brščičevem mnenju Nemci njegove generacije ne morejo biti krivi za grehe svojih dedov. Argument, ki ga Brščič ponuja, je približno takšen:

‘Nemce moje generacije okrivljajo z razpravami o holokavstu — torej s tako imenovano “holokavstologijo” —, vendar gre za ustvarjanje občutka kolektivne krivde, ker moja generacija ne more biti povezana s holokavstom. Cilj perfidnega načrta Judov je raznemčenje, razfrancozenje, razangleženje in vzpostavitev multikulturne distopije.’

Iz tega sledi, da je nemški narod žrtev “holokavstologije” kot načrtne taktike Judov, ki z vlivanjem občutka krivde vodi v “raznemčenje” in posledično v realizacijo multikulturnosti.

Nobena od navedenih Brščičevih trditev in sklepov ne vsebujejo elementov, ki bi dokazovali to, kar avtorju očitajo.

Če še enkrat podrobno pogledamo izjavo, se je zanikanju holokavsta približal samo z mimobežno uporabo pridevnika “domneven”. Ker kritiki njegove izjave tega niso posebej izpostavili, lahko utemeljeno verjamem, da so zanikanje holokavsta razbrali iz celote povedanega argumenta oz. iz ironične izpeljanke “holokavstologija”, ne pa iz pridevnika.

Kritike Brščiča so skratka izhajale iz logične implikacije, ki pa je bila neutemeljena. V tem smislu je bila obtožba preuranjena.

Zanikanje: Čeprav Brščič ni neposredno zanikal holokavsta, to ne pomeni, da ni pokazal antisemitskega razpoloženja. Ironično je, da novinarji v intervjuju niso opazili primerov sovražnega govora, usmerjenega zlasti proti muslimanom in islamu, žaljive karakterizacije papeža Frančiška (“kriptopedofil”) in homofobije do Roberta Waltla. — [Fotografija: Marko Crnkovič]

Antisemitizem ni zanikanje holokavsta

Čeprav Brščič ni neposredno zanikal holokavsta, to nikakor ne pomeni, da njegovo izvajanje ni kazalo antisemitskega razpoloženja. Nasprotno, o tem ni dvoma.

Citirani pasus, ki vsebuje tezo o vsiljeni “holokavstologiji”, je že po sebi takšen: Jude prikazuje kot zarotnike, ki zlorabljajo holokavst za perfidne namene. Podobnih je še nekaj drugih mest.

Ironičen dokaz slabosti javnega diskurza in predvsem katastrofalne novinarske čuječnosti pa je tudi dejstvo, da v intervjuju z Brščičem kar mrgoli primerov eklatantnega sovražnega govora, usmerjenega zlasti proti muslimanom in islamu.

Da ne omenjam žaljive karakterizacije papeža Frančiška, ki ga je Brščič označil za “nesrečnega kriptopedofila”. Kot da tega ni nihče opazil, ker je fokus zlahka ušel drugam. Večina zgroženih kritikov očitno ni zmogla niti toliko energije, da bi si posnetek ogledala.

Neskrito homofobna je tudi Brščičeva pripomba na račun Roberta Waltla, direktorja Judovskega kulturnega centra v Ljubljani, ki je javno naznanil njegov pregon:

“Pedrovski multikulti aktivist Waltl si domišlja, da bo ustrahoval Bernarda Brščiča. Ne bo. Kot to ni uspelo Klemenčiču, ne bo tudi njemu.”

Sovražni govor ni kaznivo dejanje?

Podobno kot Čeferin sem tudi sam večkrat opozoril na zgrešene interpretacije 297. člena Kazenskega zakonika in tožilske razlage pogojev, pod katerimi mora dejanje biti “storjeno na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir, ali z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev”.

Zavrnitev kazenske ovadbe v zadevi Erlah je pokazala, da so slovenski tožilci izgubili kompas pri svojem ravnanju. Strinjam se s Čeferinom, ko pravi, da “pretirano privilegiranje svobode izražanja v primeru sovražnega govora nujno pomeni pretirano deprivilegiranje človekove pravice, ki je na drugi strani tehtnice, to je pravice do osebnega dostojanstva in varnosti žrtev sovražnega govora”.

Glede pregona sovražnega govora v Sloveniji bi se že enkrat morali nehati slepiti. Odkar so naši tožilci javno zapisali v primeru Erlah, da “sovražni govor ni kaznivo dejanje”, pač ne moremo pričakovati njegovega pregona. Tu je natančen citat:

“Veljavna kazenska zakonodaja ne pozna kaznivega dejanja sovražnega govora. Kot kaznivo je v 297. členu kazenskega zakonika določeno zgolj javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Posplošena razprava o pregonu sovražnega govora zato ni na mestu, ker se pojem sovražnega govora v pomembni meri nanaša na pojave, ki niso kazniva dejanja in kot taki ne sodijo v pristojnost državnih tožilstev.”

Zgražanje je zaman

Iz tega sledi, da sovražnega govora pri nas preprosto ne preganjamo. Ker po mnenju tistih, ki o tem odločajo, za to ni zakonske podlage. Domneve, da tožilstva morda — ker kaj pa vemo — delajo distinkcijo med sovraštvom, ki da ga 297. člen opisuje, in sovražnim govorom, ki ga sploh ne omenja, so neprepričljive.

Zato nam ne preostane drugega kot kot srhljiva resnica, ki bi nas morala skrbeti vsaj tako ali še bolj kot zanikovalci holokavsta.

Ker dokler sovražnega govora ne bomo preganjali in dokler bodo tožilci razlagali, da ta ni kaznivo dejanje, imajo homofobi, islamofobi, antisemiti in suprematisti med nami vsa vrata in usta na stežaj odprta.

Kar mene zadeva, od novinarjev že skoraj dve leti zaman pričakujem, da se bodo lotili tega problema. Brez tega bo zgražanje nad Brščiči zaman.


OpombaTekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v nedeljo, 21. maja 2017, pod naslovom Je Brščič res zanikal holokavst?. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE