Vprašajte Luko Novaka, kako diši pariški metro [odlomek]

7.5.2017 / 06:08 Komentiraj
Čakanje na odhod proti postaji Kléber je bilo kot počasno pogrezanje v sen, spust v podzavest, baudelairov “umetni raj”.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Parižani so si užitek drugega dali dobesedno pripeljati skozi podzemlje, Newyorčani pa so ga enostavno obšli. Če je nezavedno Pariza stavek, potem je nezavedno New Yorka krik. Tak je tudi metro. Če je pariški strukturiran kot Flaubertov roman, katerega naracijo določa skrbno premišljen stilistični modus, ali kot Proustov miselni tok, ki se vedno znova vrača k nevralgičnim točkam spomina, je newyorški modeliran po velikih črtah prodora propulzivnih karavan, kakršne najdemo v Steinbeckovih Sadovih jeze, kjer se obupana kolonija razlaščenih poljedelcev v ravni črti pomika proti obljubljeni Kaliforniji, ali pa po velikopoteznosti dvomljivega slovesa junakov, kot je Fitzgeraldov Gatsby.

Esej založnika in pisatelja Luke Novaka Podzemna železnica kot urbano nezavedno — v francoščini je pod naslovom Le Métro, Inconscient urbain, izšel pri ugledni pariški založbi Léo Scheer in doživel številne medijske odmeve (Le Monde, Libération, France Culture, Télérama) —, nam odkriva drugačne dimenzije mest, ko v drzni tezi strukturo mesta razpne čez geometrično mrežo povezav javnega prevoza in nas povede skozi podzemlje pariškega in njujorškega metroja, vse do površinskosti ljubljanske trole.

Luka Novak: Podzemna železnica kot urbano nezavedno

Pariški metro je najbolje razvejan metro na svetu. Linije niso speljane naključno — kot denimo govori anekdota, da naj bi moskovsko krožno linijo definiral odtis Stalinove kavne skodelice — ali ozko funkcionalistično, kot v Londonu, kjer v prestolnico iz prenatrpanih slumov zgolj ciljno dovažajo delavski razred, temveč so postavljene tako, da enakomerno obdelujejo vsako četrt.

Pariške proge so — poleg tega da kot nezavedno skrbijo za urbane sanje — ožilje mesta, ki vsaki četrti dovaža hrano in material za formiranje užitka. Tako kot morajo biti enakomerno razporejene pariške pekarne, tako tudi metrojske postaje. Predvideno je bilo, da naj bi nobena točka na zemljevidu ne bila od najbližje metrojske postaje oddaljena več od štiristo metrov.

V Parizu ne boš našel predela, kot je na primer londonski Chelsea, kjer metrojskih prog sploh ni (verjetno zato, ker v enklavo aristokratskih rezidenc pač ni bilo potrebno dovažati delavstva, saj je bila služinčad že itak nastanjena v kleteh, torej prav tako pod zemljo, spomnimo se samo nadaljevanke You Rang, Mylord) ali pa podhranjenih povezav, kot jih ima New York, kjer se lahko v Brooklyn pripelješ samo z določenimi prečnimi progami, ki vertikalno niso povezane.

Pariški metro je bil zasnovan kot premišljena mreža, ki je obljubljala pregleden in demokratičen javni prevoz, ki ni bil namenjen le dovažanju delavskega razreda v prestolnico (po osnovnem načrtu naj bi proge nikakor ne prečkale mestnih meja, tiri pa so bili ožji od železniškega standarda), saj je bil ta večinoma prav tako kot v Londonu nastanjen znotraj mestnih meja, vendar pa v primeru Pariza ne v kleteh, pač pa v podstrešnih izbah. Premik od užitkarskega poligona znotraj mestnih obzidij, po katerem se je Picasso že leta 1913 lahko hitro premaknil z Montmartra na Montparnasse, se je zgodil šele v poznih sedemdesetih s prihodom hitre suburbane železnice RER.

Stari in novi svet

Strukturno gledano je londonski tube zanimiva kombinacija starega in novega sveta. Glede na to, da leži na stari celini — no, starem otoku — je njegova struktura nehote podvržena zakonom klasične naracije in dramaturgije, kakršno poosebljata Shakespeare ali Dickens. Proge so tako dokaj enakomerno razvejane in sestavljene v shematsko ter pregledno infrastrukturno mrežo, kjer se logično stikajo v centralnih križiščih, obenem pa se nekaterim predelom — na primer zgoraj omenjenemu Chelseaju — preprosto izognejo. V določenih segmentih londonske linije odstopijo od klasične, linearne dramaturgije starega sveta, ki jo vodi shema ekspozicija, zaplet, klimaks, razplet in katarza, in se na način novega sveta podajo v ravni liniji ven iz mesta. V infrastrukturnem pogledu ne ponujajo nekega presežka, pač pa poosebljajo kontrolirani razvoj železnic, ki je bil podlaga za industrializacijo liberalnega sveta.

V kontekstu stikanja linij in povezovanja mreže v dramaturško strukturirano celoto so v logističnem smislu vitalnega pomena prestopanja. Ta so lahko kratka in trivialna kot haiku, ko recimo stopiš samo z enega perona na drugega (RER na pariškem Châtelet, nemalo londonskih postaj), ali pa razvlečena in sublimna kot ep (pariška postaja Montparnasse, londonski Bank). Večina postaj newyorškega subwaya je tako dejansko zgolj banalno križišče dveh prog, kjer se za prestop enostavno podaš nadstropje više ali niže (podobno je v Milanu ali Münchnu, kjer so metrojska križišča prav tako zgolj rudimentarno stikanje dveh vlakov), v nasprotju s tem pa so pariške nevralgične točke prava vozlišča in vrhunsko kreirani infrastrukturni hubi.

Ameriški pristop k javnemu prevozu je povsem transparenten, jasno razviden in na momente celo preveč preprost, saj ne nudi kompleksnih povezav in so sticiranih prestopanj starega sveta. Takšen je tudi ameriški odnos do železnic, ki med seboj niso povezane, pač pa potekajo kot samostojne in jasno zarisane proge (vlak Adirondack te recimo pripelje samo iz Montréala do New Yorka, prav tako Caltrain zgolj iz San Francisca v San Jose, pri čemer nobena navezava na okoliška mesta ni možna), ki imajo zgolj končni cilj in niso vpete v nobeno mrežo, spet po zakonih svobodnega trga in konkurenčnosti.

Lunapark nevidnih povezav

Povsem drugače pa stari svet, predvsem pariški metro, nudi pravi javni lunapark bolj ali manj nevidnih povezav, ki potekajo preko neštetih žil, kanalov in odvodov. Tako recimo eno samo prestopanje na pariški postaji Austerlitz nudi celo paleto razburljivih možnosti in praks, ki jih spremlja kup deviacij in stranpoti, ki te nazadnje pripeljejo do vrhunca na zunanji progi proti Bastilji (ali pa, če se zahodiš, do nočnih dilerjev pod železniško postajo).

Če je ameriški način prestopanja simplistično srečanje dveh vlakov, je japonsko dojemanje javnega prevoza to shematskost pripeljalo do absurda. Tokijski metro je namreč strukturiran kot precizno definirano plastenje, torej kot točno določeno nalaganje prog druge na drugo. Pogled v nezavedno Tokia tako pomeni organiziran in kontroliran spust do najglobljih predelov človekove podzavesti, ki pa ne dopušča nenadzorovanih odstopanj ali stranpoti. Če do teh pride — kot na primer znana japonska perverzija o otipavanju deklic, ki slonijo na drogu metrojskega vagona — gre za povsem varovano, nadzorovano in zvečine komercializirano početje, ki ničesar ne prikriva, obenem pa tudi nikamor ne kulminira, saj ostaja pri otipavanju.

V tokijskem metroju se jasno odraža nezavedno vzhodnjakov: ta je globoka kot londonska, a hkrati enosmerna kot ameriška in perverzna kot pariška, saj se freudovska želja fokusira na en sam objekt, denimo otipavanje in opazovanje hlačk šolark ali pa zaužitje sušija z golih gejš. Ker pa sta za raziskovanje takih globin potrebna disciplina in obvladovanje, je tudi samo nezavedno Tokia strukturirano ne le kot govorica, temveč kar kot podzemna arhitektura, torej tridimenzionalno, vizualno, s temelji in jasnimi shemami, ki preprečujejo vrtoglav in nenadzorovan padec v globino in izgubo v meandrih človekovih mokrih sanj.

Luka Novak: Podzemna železnica kot urbano nezavedno. Založba Totaliteta 2014, ISBN 978-961-93769-1-1; 31 strani, 4,99€. Francoska verzija je v prevodu Andrée Lück–Gaye izšla v začetku leta pri založbi Léo Scheer.

Kako diši metro

In potem je bil tu vonj. Ta me je tako rekoč vodil skozi mestno podzavest in usmerjal po kompleksni mreži javnega prevoza. Četudi za večino potnikov v najboljšem primeru neopazen, v najslabšem pa smrad, je bil zame, zvedavega desetletnika, mamljiv in omamen.

To je bil vonj po vroči gumi, ki se je mešal z vonjem po stari zemlji, ki so jo prevrtali stoletje prej. Valil se je predvsem po postajah, kjer so vozili vlaki z gumijastimi kolesi, še najbolj izrazit in razodevajoč pa se mi je zdel tik pod stopnicami, ki so peljale na peron proge številka 6 na postaji Étoile. Gre za klasično bifurkacijo, kjer dve stopnišči — tako levo kot desno — vodita na isti peron. Usmeritev na vsaki strani spremlja modra tabla z belim spiskom postaj, ki sledijo. Na Étoile je bila končna postaja proge 6. Ker sem se s to progo vračal domov, sem velikokrat sedel v napol praznem vagonu in čakal, da odpelje s postaje. To se je zgodilo takrat, ko je na postajo zapeljal že naslednji vlak. Takrat so se naša vrata zaprla, zamudniki pa so čakali, da se vkrcajo na novega.

Medtem sem lahko v miru vdihaval vonj po stari, rahlo spaljeni gumi. Bil je to vonj, ki se mi je v spomin zapisal kot nekaj strašno intenzivnega in tako rekoč otipljivega, plastičnega, kar pooseblja užitek učinkovitega prevoza, sodobnih javnih struktur, kot misel, v katero bi lahko ugriznil. Vonj metroja je bil vse prej kot smrad, bil je Proustova madeleine in kafkovski labirint hkrati, amalgam bodoče nostalgije in sistema neke nedoločljive javne sfere, v katerega si se rad potopil. Bil je stik trivialnega in vzvišenega, sublimiranih pogledov v luknje pozabljenih tunelov in banalen pregled na navidez dolgočasen sistem javne infrastrukture in fijakanja v stilu métro-boulot-dodo.

Sedenje in čakanje na odhod metroja proti postaji Kléber, ki je sledila, je bilo kot počasno pogrezanje v sen, kot z opijati omiljen spust v podzavest, kot skorajda zavestno formiranje najstniške podzavesti, ki je vsrkavala hlap za hlapom ter sanjala o tem, kako bo nekoč morda prav ta vonj postal osišče in hkrati odskočna deska odraslih fantazij. Vonj metroja je s svojo zemeljskostjo prizemljeval, utemeljeval in obenem vzdigoval nastajajočo domišljijo. Bil je poosebljeni umetni raj, pravi pravcati baudelairovski paradis artificiel.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE