Slabo mi je od slovenskega oglaševanja, ne od slovenske hrane

5.4.2017 / 06:10 3 komentarji
Morda podtaknjena slabost od Tuševega kao nacionalizma, da je domače boljše od tujega, je ista neumnost kot oglas sam.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Saj ste že videli tisti butasti Tušev oglas? Na fotki neka zelenjava, zraven pa slogan: “Pridelal Janez. Ne Juan ali Xin Chao.”

Tudi če ga niste videli, ste zanj vsaj slišali. O njem so se namreč razpisali mediji zaradi domnevno nacionalističnega, celo šovinističnega povzdigovanja slovenske superiornosti pri pridelovanju hrane, ki jo prodaja Tuš.

Pod guess-what nadnaslovom Opazili smo je zadevo prejšnjo sredo najprej inkriminiralo Delo: Tuš na okopih “pravega” slovenstva — “ali kako se je skrb za slovensko lastništvo in trajnostni razvoj sprevrgla v šovinizem.”

Hehe, iz URL citiranega članka “[…]/opazili-smo-heil-tus.html” lahko sklepamo, da je marketinško strategijo “vašega slovenskega trgovca” avtor A. M. prvotno celo hotel asocirati z nacizmom.

Prejšnji petek pa je še MMC RTV Slovenija zavedel javnost s poročilom, da je Oglas slovenskega trgovca, ki je dvignil veliko prahu, pred oglaševalskim razsodiščem.

To ni res. No, ni točno. Fake news. SOZ ni prejel prijave. Preverjeno.

Še malo ozadja

Prijavo proti Tušu je morda prejel Tržni inšpektorat (TIRS). Morda, pravim. Kot so mi razložili, jih zakon obvezuje, da ne smejo razkriti prijaviteljev oz. pritožnikov. Niti tega, ali je eventualna prijava — ki je nočejo ne potrditi ne zanikati — prišla od zunaj ali so jo sprožili sami po dolžnosti.

Zato ne moremo vedeti, ali je domnevno sporni oglas zmotil samo preveč sitno, a v bistvu nezainteresirano multi-kulti anonimno Micko, ki se je slučajno peljala mimo Tuševega jumbota, ali pa škodoželjno veletrgovsko konkurenco.

Kakorkoli že: če je TIRS prejel prijavo proti Tušu ali če je sam sprožil postopek, potem bo Oglaševalsko razsodišče (šele) prejelo zadevo v presojo in sprejelo mnenje — ki pa ne bo zavezujoče oz. ne bo imelo posledic.

V tem smislu me ne bi čudilo, če bi domnevno spornost plakata plasiral medijem sam Tuš ali njegova agencija Grey Ljubljana iz banalnih promotivnih razlogov. To bi bilo čisto v skladu s funkcioniranjem sprege med slovenskimi mediji in slovenskim oglaševanjem.

Pa še to. Ne šlepajo se vse agencije matere Grey Global Group (in babice WPP) na “domače”, tako kot Grey Ljubljana.

Grey London je prav prejšnji teden spremenil ime v Valenstein & Fatt. Ustanovitelja judovskih korenin sta leta 1917 agencijo zaradi antisemitizma raje poimenovala z brezbarvnim imenom. Njuni profesionalni potomci pa so se za spremembo odločili v imenu “različnosti” in “strpnosti” in iz protesta “proti vzponu rasizma in alter desnice” po brexitu in Trumpovi izvolitvi.

Poln kufer

Oglasov, ki s ponavljanjem in z vedno bolj abotno kreativo do skrajnosti poudarjajo izjemnost v Sloveniji pridelane hrane, imam poln kufer.

Ne, ne mislim, da je treba naročnike obtoževati šovinizma ali celo nestrpnosti do pridelovalcev uvožene hrane. To morda sfabricirano zgražanje nad Tuševim domnevnim velikoslovenskim pridelovalno-predelovalnim šovinizmom je enaka neumnost kot oglas sam. Give me a break.

Mislim samo, da bi se naročniki — in predvsem agencije, ki jih nategujejo — morali zamisliti nad tem, da gre nam potrošnikom od tega na bruhanje. Pa ne od hrane, seveda, ampak od njihove oglaševalske in prodajne debilnosti. Od tega, da nas imajo za idiote, ki smo jim dobri samo za to, da od nas kaj iztržijo.

Veste, nismo tako neumni. Če odštejemo blagajničarke in skladiščnike, ste vi tisti, ki se valjate v denarju. Ne vaši dobavitelji.

It’s the economy, stupid!

Narodnjaško in domačnostno oglaševanje prehrambenih izdelkov zdaj seveda eskalira, ni pa nič novega. Korenine tega sranja segajo — da ne bo pomote — že v predosamosvojitvene čase, v čase famozne Slovenije, moje dežele.

Takrat ni šlo za hrano, temveč za nacionalno in politično zavest in identiteto. Čeprav trditve v tej akciji niso bile nič bolj objektivno preverljive kot današnje Tuševe ali Mercatorjeve o zelenjavi, je imela nek družbeni smisel. Smisel, ki ni bil marketinški. Cilj, ki ni bil ta, da nam nekaj poberejo iz žepa.

In kaj je od tega ostalo? Nič — razen te votle in neoprijemljive, posplošene, včasih veljavne in včasih neveljavne trditve, da je vse slovensko ali vsaj slovenska hrana super.

Pa tudi če je res. Nočemo in ne moremo kupovati samo slovenske hrane. Ker ne pridelamo/predelamo vsega. Ker je uvožena hrana pogosto cenejša. Ker je ni za vsakim vogalom. Ker smo izbirčni, praktični in varčni.

In ker se nam jebe za slovenski nacionalni interes.

Leta 2012 je Večerov bob leta dobila neka čistilka za izjavo: “Na kraj pameti mi ne pade, da bi pogledala, kaj na izdelku piše; je zdravo, ni zdravo, koliko konzervansov ima, je slovensko ali ni. Zame je pomembna samo cena. Kupujem tisto, kar je v akciji, in temu prilagajam svoj jedilnik.”

Nismo ravno vsi čistilke, ampak večina nas tako razmišlja.

It’s the economy, stupid!

Modrijani pri Tušu in Mercatorju mislijo, da bodo naredili blagovno znamko iz vsakega repinclja, pridelanega na domači grudi? Give me a break!

Made in Japan

Seveda ni nelogično in nenavadno poudarjati, kje je bilo nekaj pridelano ali izdelano. To prepričljivo dokazuje globalno trženje blagovnih znamk italijanskih ali francoskih in drugih prehrambenih izdelkov od pašt in vin do sirov in oliv — če niti ne omenjam argentinske govedine ali ameriških hamburgerjev, kaj šele švicarskih ur in nemških avtov ali česarkoli od Made in Japan do Designed in California.

Modrijani pri Tušu in Mercatorju mislijo, da bodo naredili blagovno znamko iz vsakega repinclja, pridelanega na domači grudi? Give me a break!

Poudarjanje nacionalnega interesa za kupovanje (konzumiranje) slovenske hrane je začelo uhajati z vajeti, ko je Agrokor kupil Mercator. To je bil ekonomski razlog za identitetno tolažbo.

Oglaševalski razlog pa je bil kreativni diletantizem pretiravanja s sluzastimi baritoni v reklamah za paštete in prilagoditev vedno manjšim budžetom za kao čim večji učinek s fotografiranjem zelenjave in posnetki začimb, ki v slow motionu padajo na zrezke, kot nadomestilom za dobre ideje, da ne rečem zgodbe.

Food porn kot žanr se najbolje prilega poanti, da gre za slovenski nacionalni interes podpiranja domačih pridelovalcev, zamaskiran v zdravo prehrano.

Srečo imate, da se ne kapriciramo

Ne mislim, da bi morali bojkotirati slovensko hrano, ki nam jo Mercator in Tuš — pa tudi Spar, Lidl, Hofer — poskušajo uturiti z debilnimi oglasi. Kupci bi bolj kot trgovcem s tem škodili dobaviteljem.

Že tako ali tako je namreč jasno, da je sekundarni cilj teh butastih reklam odvračanje pozornosti potrošnikov — in državljanov — od trgovskega izsiljevanja dobaviteljev z maržami in nesramnimi roki plačila.

Veste, nismo tako neumni. Če odštejemo blagajničarke in skladiščnike, ste vi tisti, ki se valjate v denarju. Ne vaši dobavitelji.

Trgovci imate srečo, da se potrošniki ne kapriciramo glede vaših oglaševalskih in prodajnih prijemov in da nam je totalno vseeno, kateri geniji so vam izdelali reklamo. Ker če bi vam to oprijemljivo zamerili, bi vi že zdavnaj propadli. Mi bi pa mogoče kupovali hrano direktno pri pridelovalcih. No, nasvidnje v naslednji družbeni ureditvi. 


PS: Saj res, jutri se začne SOF! Lep pozdrav vsem. Naj oglaševalcem navržem še eno novo temo, da ne boste v balončku interne dileme med manj reklamami in več oglasi razpravljali samo o starih idejah:

Spomnim se časov, ko je bil vaš poklic skorajda bolj cenjen — ali vsaj bolj trendy — kot novinarski? Je še? In če je ali ni, zakaj?

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE